Pričakovano v nepričakovanem

Najnovejši roman francoskega pisatelja in jezikoslovca je postal takojšnja uspešnica. Ovenčan z mnogimi nagradami, med drugim Gouncourtovo, je bil v roku dveh let od izida deležen že nekaj manj kot petdesetih prevodov (a verjetno je ta številka zdaj že presežena). Delu je bil posvečen literarni pastiš, pod katerega se je leto po izidu izvirnika podpisal Pascal Fioretto, čaka pa ga še ekranizacija. Očitno gre romanu dobro tudi pri nas; svoj recenzijski izvod sem kmalu po izidu stežka dobil, menda knjige ni bilo več najti niti v knjigarnah niti v skladišču – in to kljub za slovenske razmere nadpovprečni nakladi 800 izvodov.

Ko sem vzel v ozir zgolj avtorjevo ime, sem se tej usodi nekoliko čudil. Le Tellier je dolgoletni član (in trenutni predsednik) literarnega združenja Oulipo, znanega po literarnih izdelkih z eksperimentalnim ali vsaj neobičajnim pridihom, ta pa, kot vemo, pri bralstvu navadno ne uživa izrazite naklonjenosti.

Vendar ob branju Anomalije tega ozadja ni prav enostavno zaznati, četudi so po avtorjevih besedah v roman vpeljani nekateri elementi, značilni za Oulipo. A očitno gre tokrat za manj očitne prijeme (morda celo kakšne samo avtorju znane samorestrikcije ob pisanju). In čeprav (prav tako po avtorjevih besedah) enega od znatnejših vplivov na pisanje Anomalije predstavlja roman Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik, je Tellierjevo delo tudi v primerjavi s to postmodernistično klasiko videti precej konvencionalno; vsaj če ne upoštevamo zadnje strani romana, zapisane v kaligramu v obliki lijaka (?), iz katerega lahko le za silo razberemo kakšno poved ali raje besedo, a bi se morda bilo mogoče s tem elementom ukvarjati tudi na dolgo in široko.

Če povedano velja predvsem za plat pripovednih postopkov, pa je Anomalija nekoliko bolj izstopajoča z vidika vsebine, a zdi se, da tudi to velja le v odnosu do t. i. »sredinskih« besedil. Osrednji dogodek romana, ki morda v spomin prikliče televizijski seriji Izgubljeni otok ter (morda še nekoliko bolj) Manifest, gre približno takole: marca 2021 se letalo z nekaj več kot 200 potnicami_ki na poti iz Pariza v New York naenkrat znajde sredi hude supercelične nevihte, iz katere prav tako naenkrat tudi izleti. Da je bil dogodek več kot le vremenska nevšečnost, se izkaže junija istega leta, ko se pred New Yorkom ponovno pojavi povsem isto letalo s povsem istimi potniki_cami v točno takšnem stanju kot nekaj mesecev poprej, s čimer se v realnosti romana letalo s potniki_cami vred podvoji, a v stanju, kot je bilo marca isto leto (ne glede na smrt dveh potnikov v vmesnem obdobju ipd.). Zaradi komaj zamisljivega dogodka se aktivira protokol št. 42, ki sta ga Adrian Miller in Meredith Harper z MIT-ja razvila kot insajdersko šalo. Očitno je, da živimo v svetu, kjer se surrealne šale odigrajo v resničnosti (v ta nabor dogodkov sodi bržkone tudi preočitna aluzija na Donalda Trumpa v liku ameriškega predsednika).

To je izhodišče in zdaj sledi tudi kopica kvarnikov: roman namreč premore nekaj malega žanrskih elementov, akcijskih, nekaj pa je tudi suspenza, osnovanega na vprašanju nadnaravnih dogodkov, ter visoke politike in varnostnih služb. Še dvoje Anomalijo izrazito žene naprej. Eno je nabor nastopajočih, med katerimi je vsak_a dovolj izrazit_a, da se zdi, kot da spremljamo nekakšno dramo karakterjev, drugo pa je spreminjanje načina, kako se odzivati na nenavaden dogodek, ki se je očitno v istem času primeril še na Kitajskem in ki se nazadnje ponovi še v izteku romana. Od začetne tajnosti preko raziskovanja hipoteze, ki bi razložila slučaj, pa vse do vesti o dogodku za splošno javnost. Obenem pa nastopajoči, med katerimi je najti vse od metafikcijskega pisatelja Victorja Miesla (avtorja romana Anomalija, ki je izšel po njegovem samomoru), poklicnega morilca Blaka, filmske montažerke Lucie Bogaert do nigerijskega reperja in geja Slimboya idr., že pričajo o pisanem naboru karakterjev, ki se skoraj zdi nastavek za kakšno filmsko komedijo.

Glede kopice privlačnih elementov, vse od napetega dogajanja in izrazitih karakterjev do hitrih premikov itd., tu ni nobenega dvoma, Le Tellierjevo pisanje je duhovito, živo, obenem pa ostaja dovolj bogato, da se ne izteče v goli fizični žanr. A zdi se, da se nekaj pomislekov lahko pojavi na idejni ravni ali vsaj ko na roman pogledamo iz širše perspektive.

Ko se denimo v svetu romana zastavi vprašanje o mehanizmu za nepojasnjenim dogodkom, se Jamy Pudlowski, agentka FBI, obrne na ameriške predstavnike (ali kar starešine) različnih verstev, da bi vsak od njih podal svojo tezo glede dogodka. Kar sledi, je napet pogovor, ki se poigrava s stereotipi, vezanimi na vsako od religij, dokler predstavniki (bolj ali manj složno) ne začnejo trditi, da je morala vmes poseči hudičeva sila. Velika in obtežena tema je tako v Anomalijo vpeljana na izrazito predvidljiv in nič kaj luciden način, povrh vsega pa do zadnjih etap romana skoraj ponikne. Ko ponovno vznikne na plan, pa se to zgodi s prikazom nekakšnih splošnih verskih protestov, ki spominjajo na množično oznanjanje apokalipse, s čimer delo zgolj sledi pretirano preprosto zastavljenemu motivu religij. Pri tem ne gre zgolj za težavo reprezentacije, temveč že za dejstvo, da so vere globoko zvezane z vprašanjem našega obstoja in narave sveta – torej vprašanjem, ki je v Anomaliji nemara eno od osrednjih.

Vsaj tako gre soditi po vzporednem razvoju nekih drugih dogodkov. Med različnimi začetnimi tezami o nepojasnjenem pripetljaju velja v okviru romana posebna pozornost hipotezi simulacije, torej hipotezi, da je naš obstoj simulirana realnost (predstavljajte si, da živimo denimo v nekakšnem računalniškem programu), čeprav se ne zdi, da bi bila predlagana razlaga kaj bolj verjetna od drugih (povrh vsega je, kot ugotavlja tudi stroka v romanu, nefalsifikabilna in posledično znanstveno sporna). Pravzaprav se zazdi, da jo je bolj kot nastopajoče osebe v ospredje želel potisniti avtor sam, in tako se pripovedovalec v preostanku besedila sklicuje zgolj še na hipotezo simulacije, sum, ki ga delita tako ameriška kot kitajska vlada.

Ker se je počasi treba navaditi na nove razmere, se v naslednji fazi romana izvrši srečanje med dvojniki_cami, ki se na novonastalo situacijo odzivajo različno (nekatere_i se spoprijateljijo, druge_i se ne prenesejo). Epizoda se na ozadju dogodka, ki bi moral popolnoma spremeniti percepcijo sveta in naših življenj, zdi izpisana pretirano običajno, kakor da se v resnici odvija pod nam znanimi (neromanesknimi) pogoji, po drugi strani pa se vanjo sinteza zunanjega in notranjega dogajanja (nastopajočih) ne vpisuje zares – morda naposled dobimo občutek, da gre predvsem za dogodek, ki ga je mogoče razumeti kot prispodobo za »razčiščevanje s samo_im sabo«. Ko je to opravljeno in je slučaj deljen z javnostjo, se podvojene osebe znajdejo pod sojem žarometov, postanejo javne osebnosti (če to še niso bile), s čimer se avtorju odpre prostor, da vpelje podobo medijske mašinerije. In tudi tu se zdi, da, denimo s simulacijo pogovorne oddaje, poseže po bolj ali manj površinskem in pričakovanem.

Zadnji izdihljaji romana svoj fokus preusmerijo stran od konkretnih oseb in ponovno posvetijo v smer vprašanja ustroja sveta. Čez nekaj časa se namreč nepojasnjeni dogodek ponovi, a je v vmesnem času v veljavo že stopil novi protokol, tako da letalo po ukazu ameriškega predsednika sestrelijo, in zdi se, da svet (s tem pa tudi besedilo, spomnimo se na njegovo zadnjo stran) istočasno razpade.

Na tej točki Anomalija popravi vtis in obenem osmisli tudi nekatere prejšnje strani, ko potegne vzporednico med logiko sveta in logiko teksta (oziroma romana). Ko tako implicira, da je svet narativ, je mogoče tudi na nov način razumeti svet kot simulacijo – hipoteza, ki ne zveni več tako neverjetna in morda niti ne več tako težko razumljiva. Vsakršno dogajanje v romanu pred tem trenutkom je zdaj treba zreti kvečjemu kot zgodbo o tem dogajanju in kot tako podvrženo selektivnosti, popačenosti ipd.

A po drugi strani se vendarle ne zdi, da bi zgolj to že zadostovalo, da bi tudi nekatere razsežnosti, ki jih je mogoče razumeti kot šibkejše, skozi novo prizmo preprosto videle_i povsem drugače. Ne nazadnje: tudi narativ o realnosti je prilagodljiv in nemalokrat boljši od nje. Je mogoče reči, da vpeljava ene same znanstvene teze zadostuje za polnost romana, četudi bi popolnoma odsevala realnost našega sveta? Zdi se, da ne. A je operiranje z nekaterimi klišejskimi podobami, ki so morda res del naše realnosti (ponovno privzemimo, da sta tu tekst in svet izenačena in s tem zrcaljena, na kar namiguje že siceršnja hiperliterarnost Anomalije), dovolj, da slednjim pridoda pomen? Morda, a ne zdi se, da v zadostni meri. In morda nas to privede na začetek tega besedila, k skupini Oulipo: kaj pa, če bi avtor šel korak dlje?