O kultu mrtvih, ki so se naredili čisto majhne

Kot je v zvezi z Vivaldijevo glasbo zapisal Italijan Tiziano Scarpa v svojem Stabat Mater (2008), »se še vedno najdejo ljudje, ki imajo Antonija Vivaldija za frivolnega umetnika, s čimer ohranjajo najbolj obrabljene klišeje o Benetkah in 18. stoletju«. Svoj komentar je nato razširil s pripombo: »V literaturi kot tudi v marsikateri drugi domeni so pomembni avtorji in dela zanemarjeni zato, ker jih določeni ljudje ne jemljejo resno«.

A kdo so ti ljudje? In od kod vlečejo predsodke, s katerimi si nato dovolijo zanemarjati pomembna miselna dela, katerih specifike ali vpliva morda sploh ne prepoznajo?

Odgovor je na žalost zelo preprost in sloni na dveh trditvah: »določeni ljudje« jih ne jemljejo resno zato, ker jih najprej ne poznajo, in »določeni ljudje« jih ne poznajo zato, ker so se zavestno odločili zaupati zlatu Akademij in platini Panteonov, se pravi Instituciji, ki jim daje pogum, ter vzpostavljenim vrednotam in znanim osebnostim, saj mislijo, da bodo s tem svoje investicije rešili propada in se izognili izgubljanju časa.

Toda kako zelo prijetno je videti razpršitev iluzoričnih gotovosti teh neodločenih »določenih ljudi«! Vivaldi kar poka od zadovoljstva!

Ker ti ljudje, ki so sicer sami frivolni, niso dobro razumeli, kaj narekuje kulturna zgodovina, ki se zapisuje v večnem palimpsestu, tudi niso razumeli, da se uradne znane osebnosti okrušijo tako kot slaba barva, če jo uporabimo prehitro in na netrajnih površinah.

Kateri koli malce uvežban bralec ve oziroma sluti, da ti ljudje zagotovo zmotno ignorirajo cink in ostale kovine, ki prav tako bogatijo te paralelepipedične grobove, zapuščene knjige, ki počivajo v prahu zato, ker ni nihče pomislil, da bi jih šel iskat. Natanko tu se nahajajo zakladi, ki jih lahko ukrademo. In natanko tu jih tisti, ki spoštujejo miselna dela, tudi iščejo.

Seveda ne moremo od celega naroda, denimo od vseh Evropejcev zahtevati, naj prečešejo svoje antikvariate in knjižnice. Za to potrebujemo pomoč krtolovcev, gomoljičarjev in iskalcev zlata, ki bodo presejali natisnjene rečne struge in iz rude ter kupa papirjev povlekli kristale, dragocene kamne in kepe zlata.

Literarna zgodovina, ki je dedinja dolge humanistične in fililoške tradicije, je proizvod »arheologov«, ki bi jim lahko rekli iskalci zakladov, če ta formula ne bi bila sinonim za uničenje in skazenje najdbišč. Iz mirijade del, ki so zastarela s časom in konkurenco nenehnih »novosti« – ki to niso vedno –, si prizadevajo izkopati hranilni in okusni mozeg, potem ko so skrbno ločili zrno (tekste, ki so še vedno pertinentni oziroma sprejemljivi) od plevela (literarne produkcije, ki je iz mode ali brez okusa).

Teh vohljačev ni nikoli dovolj, saj se, če lahko tako rečemo, podijo po raziskovalnem polju, ki je lahko ideti brezmejno, zahvaljujoč učinkom industrializacije tiskarstva v prvi polovici 19. stoletja, pojavitvi novih prozodičnih registrov in originalnih literarnih tem kot tudi republikanski – ali nerepublikanski – pedagogiji, ki se je razširila v zadnjem stoletju.

Njihove najdbe niso vedno bogate. Izkaže se, da je ne glede na uporabljeno metodo (dnevni kop starinarniških rudnikov, sondiranje monografij in katalogov, izkopavanje bibliografskih slovarjev ipd.) najkoristnejši nazalni meter širokega spektra, ki pa ničesar ne zagotavlja: ali literatura sama po sebi sploh obstaja?

Vemo, da je literarna arheologija disciplina, ki je po svoji naravi radovedna in rada brska. Poleg tega pa literarna zgodovina ne uide načelu delovanja same Zgodovine, ki je podvržena minevanju. Če se v Franciji še dobro spomnimo tako Zolaja kot Balzaca, pa Léona Bonneffa, avtorja izvrstnega proletarskega romana Aubervilliers, pogosto ne poznamo nič bolje od Victorja Barrucanda, tovariša Félixa Fénéona in mentorja Isabelle Eberhardt. Ali pa kozmičnega pesnika Théa Varleta, predhodnika naturizma … Prav tako ne smemo pozabiti, da dolguje François Rabelais svoje zasluge za to, da je bil na začetku 19. stoletja na novo bran in preučevan, le Charlesu Nodieru. Gre namreč za obdobje, ki je v celoti pripadalo Lamennaisu – ki ga ne beremo več, ali pa samo na robovih ustnic –, Chateaubriandu in podobnim.

Spodobi se torej postaviti nekakšno grobnico Neznanemu Avtorju. Oznaka je dvoumna in najverjetneje šikanozna, vendar manj kot oznaka »spodletelega«, ki se jo neženirano in ošabno uporablja za sicer talentirane umetnike in ki jo upravičuje edino dejstvo, da se njihovo ime nikoli ni povzpelo do višine naših ušes. (Ta deplasirani izraz še vedno nastopa v Literarnem bohemstvu in Revoluciji Roberta Dantona, ki je z velikim začudenjem hlinil odkritje, da lahko postanejo nadarjeni ljudje, ki za preživetje pišejo pornografske knjige ali pamflete, nosilci Revolucije).

Kot je zapisal Louis-Ferdinand Céline v Potovanju na konec noči, je »sklicevanje na svoje lastno potomstvo nagovarjanje črvov«. Ta škandalozni avtor je s svojo lastno kožo plačal uvid, da je usoda zapisa in pot, ki si jo utira v kolektivnem spominu in v mislih posameznikov, odvisna od marsičesa drugega kot od gole volje njegovega stvarnika, četudi ga je oplazilo krilo genija. Sicer pa smo lahko večkrat opazili, da kvaliteta dela ni nobeno jamstvo, saj inteligenca in talent nista vselej učinkovita – Erazem je to tako zelo dobro razumel, da je za distribucijo svojega dela razvil celo zakladnico uredniških strategij (število izvodov knjig, ki so bile objavljene za časa njegovega življenja, se ocenjuje na milijon, cf. Karine Crousaz, Érasme et le pouvoir de l’imprimerie, Antipodes, 2005). Koliko nerodnežev in bedakov, ki so bili enako sposobni kot denimo politik Paul Claudel, René Char ali subtilni Stéphane Mallarmé – če seveda predpostavimo, da se lahko talent meri s kubiki in kvadrati –, si je pod seboj odrezalo vejo slave?

Recepcija dela je zelo subtilen in včasih popolnoma absurden proces. Ta alkimijska operacija kompleksno poveže naravo dela, avtorjevo osebnost, njegovo držo, njegova poznanstva in stike z mediji, njegovo manevriranje, estetiko njegove dobe, repertoar, ki ga je uporabil, njegovo razmerje do aktualnosti ipd., torej sleherni element, ki odločilno poseže v kreacijo. Če odmislimo nepričakovana izginotja, zaradi katerih ostanejo dela brez finalnega akorda.

Za posmrtno mašo je sicer prepozno, vendar je treba še posebej opozoriti na dvojno težavo, ki prizadene v vojni umrle avtorje: že tako niso imeli časa, da bi razvili svojo vizijo, svojo umetnost in svoje legitimne aspiracije, nato pa se jim ta bibliografska nezadostnost šteje še v breme – le kdo se zanima za tako minorne avtorje? Kot pravi pregovor, »gozd ne žaluje za umrlim drevesom«. Seveda pa še vedno velja, da je lahko delo cenjeno le, če je bilo najdeno in brano.

Instance dobrega okusa, najsibo institucionalne, interprofesionalne ali samodeklarirane, so v Franciji postavile na stran cele kose literarne zgodovine, in to iz popolnoma nerazumljivih razlogov, razen če imamo snobizem in elitistično zaslepljenost za pertinenten razlog: proletarska, kolonialna in ruralna literatura so skupnosti doprinesle izvrstna dela, ki niso v ničemer izgubila svojega okusa in ki jih ceni le peščica strokovnjakov zadevnih domen. Še bolj osupljivo pa je, da se v deželi obeh Simon – Weil in Veil –, gospe de Staël, Olympe de Gouges in Marie Curie, žensko literaturo zadnjih treh stoletij obravnava z nepredstavljivim prezirom.

Izpostaviti tipe, povezati dejstva in popraviti dokso našega časa, ponovno prebrati in na novo oceniti dela, ki so še vedno živa in zagozdena v senci, ki jo meče pretirano velik francoski nadrealizem ali nekaj velikih imen, ki smo jim postavili kipe, natanko to je strast zbujajoče gradbišče, ki ga mora odpreti sleherna generacija bralcev. To sicer ni dosti, a prinaša veliko zadovoljstva. Najlepše pa je, da nas proti vsakemu pričakovanju srečevanje teh muhastih ambicioznežev, arogantnih rimarjev, smešnih odkritosrčnežev, predrznih domišljavk, nenamernih pretepačev, domišljavih nerodnežev, genialnih razsvetljencev, zaspanih navdušencev in diskretnih lirikov pouči o običajih in strasteh naših lastnih sodobnikov, saj včerajšnji literarni ambiciji ni nič bliže kot današnja. Prav to bogato zbirko preteklih drž tudi še vedno uporabljamo, mi vsi, vključno z našimi sodobniki – že sama ta ugotovitev nosi v sebi pomembno lekcijo ponižnosti.

Prevedla Ana Dussert