En dan veš, da živiš, drug dan / imaš že težave. // Veš, človek – / na tem svetu ni lahko.

ne prenesemo več / teže misli / na stopnice / ki goltajo / pusto zemljo

Ljubezen se mi je formirala v jeziku / in se razraščala v spominu, ki je prihodnost informiral / resoniral skoz možgane/ v prostor navzven

Pulj

Marina je ″samba de las naves″ –
vrvi držijo mesto,
da ne potone v filmski strasti.
Kolosej je začaran kraj:
sprana kri na ruševinah
in japonske kamere.
Napenjam strune čez ladijske boke.
Kitara je vlak brez postaje.
Drevored je sto let staro poletje in slutnja nevihte.
Neonske žile svetijo skozi pozlačene katakombe.
Kamnite mačke mi ližejo podplate, ko sem sončna ura.
Ni Vergilijeve sence.
Skozi lobanjo jadrajo galebi in vojna je daleč.
Vse moje vrnitve bojo valovite.Preberi

Zdaj ko sem napisala vse kar moram / lahko napišem kar hočem. / Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj, / s tal sem pobirala koščke / rožnatega stekla.

Naše misli / so kot miške, / ki po kleti iščejo / strupene kroglice.

Moj alien je mucek. / V tortikolis so ujeti rilci. / Zapletli so se v izdihe devičnikov. / Kazalec mi trza na mestu.

preobrne se merodajnost mas / hitrosti gibanja snovi / preobrneš se v kontinent / ki zabinglja v vesolje

Zaprla sem se v prisilni jopič / na zunaj spim / opletam in se derem v zakrčenost / nič ni narobe ker je prav vse

Še pred Najdenkami, tako naslovljenim drugim delom pesniške zbirke, najdemo Idioritmijo. Izziv na prvi pogled, še preden s prsti občutimo gladkost in relief tršega papirja naslovnice te vabljivo oblikovane pesniške zbirke. (Kasneje bomo izvedeli, da relief nekaj pove o živosti kamnov.)

Kako naj vem, da svet obstaja, če imam zaprte oči?

obrazi afriških mask / v skali / v drevesnem deblu / v marmornatih stebrih hodnika / v kopalničnih ploščicah // poznam jih že dolgo / od nekdaj

ezra ve, da je rov jezika širok. jaz se ne opredeljujem. tipam trebuh, čeprav je že izpraznjen. pokrajina raste iz rešetk niča.

Nič / na tej / samini / osemenitvi / v samoti / rdeča zona / slab film / tarantina / »ženska in / moški / ne moreta / seksati / po 9. uri / zvečer / izven / svoje / regije / šokantno!«

Obleci svojo novo pelerino. Jebeš oblike. Vsi smo angelčki; majhni, modri, plastični.

Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don't do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

Ne da bi te kdo kaj vprašal, si izpljunjen v kaos, ki ga nekaj časa skušaš oploditi z efemerno logiko ali vsaj s prežvečenimi aksiomi. Z malo sreče ljubiš. Prej ali slej si znova sam, tokrat brez orientacije.

Prenašam prenesene pomene nazaj na začetek. Skrijem jih pod plašč in se usedem na avtobus. Kot starke držijo cekarje s trga, tako se jih oklepam. Nakupovalni seznami so zgolj besede. Pesmi so zgolj besede. Solata je zgolj beseda.