ne topologija sledov božjih šap / ne sprehod belih duhov skozi zeleno vas // ne češnjev les katodnega snega / ne tirnice čebel naseljenk pušče cveta

ne dohitiš ne obeležja ne mokrih zvezd, ki oproščajo samo, ko tvoje prehlajeno moledovanje zaide iz tirnic za noč ali dve – in zasije tako svetlo, kot znajo samo one. o, da bi bilo še jutri: prelaz, ki prosi za besedo ali dve o domu.

draga gospa, ne skrbite / delavci bodo počistili // krti vsak ponedeljek / pripravijo presenečenje

Namesto tal nebo z oblaki. Ves čas obkroženi z valovi glasov. Svetloba je večna samo v spominu.

Brez sledi sonca in lune – nebo se igra križce in krožce. Nekdo trosi v omrežje prepričanja, da bi razvil zakrnel voh razmreženih.

kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

odšel si 18. marca 2021. tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah. tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.

črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

Kot številne pisateljice sem tudi jaz mama hčeram. Ampak moj primer je drugačen od primerov večine mater, saj sem vse hčere dobila naenkrat. Neke grozne noči pred 22 leti je moja najboljša prijateljica, ki je bila že vdova, umrla pri porodu, popolnoma nepričakovano, in podedovala sem njenih pet hčera in sina, tudi hčerko, pri porodu katere je umrla.

Morda le nisva cenila simetrije, / ki sva kdaj v hipni slasti jo spoznala; / prezirljivost lastna pa na pol razklala / telo v telesu je; ko eno bije, / drugo drugega slavi, ko v slapu lije / in se toči ona vame in vanjo jaz, / ko ji zopet padam pred obraz, / se vse konča in v naju zgnije

čokoladni sladoled // in sicer jesti ga / kar tako, z žlico iz banjice / pri odprtih vratih zamrzovalnika: / višek drznosti.

Nepopoln vakum sva, vesolje in jaz.

Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

Peter Svetina (1970) se podpisuje pod desetine pesniških in proznih del za otroke (denimo Kako zorijo ježevci, Molitvice s stopnic, Timbuktu, Timbuktu, Spoznal sem te po rdečih nogavicah, Modrost nilskih konjev, Ropotarna, Debela pekovka, Sosed pod stropom), ki spadajo v sam vrh sodobnega slovenskega literarnega ustvarjanja.

z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

vsak regrat / vsak komad / vsaka pokrajina // me najde / da prilepim pogled / na nič izbranega

nikakor nimamo dovolj prijaznosti.

daj, ne zamaščaj me dalje. predolgo sem te žejna v visečih komolcih, Prostor, brezslojnost, te živim skozi lojnico izložbenih oken, zvezana kot negiben ligament tvoje neznosne beline.

Ženske v moji družini imamo velik talent za opravičevanje ljudi, ki jim ni žal.