Hrešči, škrta in ječi

Charles Juliet (1934–2024) je bil priznan francoski pesnik, dramatik in pisatelj, lansko leto smo v slovenskem prevodu Žive Čebulj dobili prvi del njegove osebne antologije z naslovom Za več svetlobe, ki vsebuje zbirke Prežanja (1990), Druga pot (1991) in Tista dežela molka (1992). Na koncu knjige najdemo zgodbo o njegovem pretresljivem otroštvu, ki veliko razkrije o izviru njegove poezije. Le mesec po njegovem rojstvu je bila namreč njegova mama internirana v psihiatrično bolnišnico zaradi poskusa samomora in depresije, njega pa je sprejela rejniška družina, kjer je tudi odraščal. Za usodo svoje matere je izvedel šele ob njeni smrti, ko mu je bilo sedem let, njena usoda pa je bila grozljiva, saj je umrla skupaj s drugimi pacienti, ki jih je nacistični režim izstradal. Prevajalka v spremni besedi še zapiše, da ga »spremlja občutek krivde, da je s svojim rojstvom zagrešil materino smrt«, kar lahko razumemo. Knjigo uvaja zapis iz avtorjevega dnevnika, v katerem zapiše tudi tole: »Vse moje pesmi so privrele iz mojega vira in niso mogle biti napisane drugače,« obenem pa dodaja, da jih je treba brati z intuicijo in poznavanjem notranje izkušnje, sicer se izgubijo. Celotno knjigo zaznamujejo pretresljive podobe lakote, suhe zemlje, trpljenja, izčrpanosti in blodenja, se pa skozi zbirke pesnik kljub vsemu poskuša približati svetlobi, ki jo tako optimistično priklicuje v naslovu.

Najprodornejša in najbolj navdušujoča je zagotovo prva knjiga v zbirki, Prežanja. Podobe v njej so močne, brezkompromisne, kot izklesane iz kamna, da bi jih lahko zgrabili, da bi nam lahko ranile dlani s svojo razbrazdano površino. Pesmi so koncizne, večinoma krajše in izpisane s kratkimi verzi, ki delujejo kot rezi: »suh kamnit / neusklajen // življenje teče / pred menoj // zlezem vase / v svojo samoto.« Pisanje je v tem smislu ekonomično, napeto, nič ni odvečnega ali razvlečenega. Julietova poezija je otipljiva, zelo zvočna, deluje, kot da hrešči, škrta in ječi. Ta občutek okrepijo nekatere besede in besedne zveze, ki zarežejo v tkanino pesmi in nas butajo ob skale, na primer rezko domotožje, ruševine, skrušen pogled, razbitine, usahli izvir, lakota, natrgano upanje, suša, spužvasta ozemlja … Odpadli list se najprej vrtinči v zraku, a potem ga kruto razcefra veter, in to je podoba, ki uteleša občutenje knjige. Še nekaj takih izrazitih podob se najde, na primer zemlja, ki naj bi bila rodovitna, a je potem pogosto jalova ali vsaj neubogljiva (»tako suha / je tvoja zemlja / razpokana / tako žgoča«), kasneje se pojavi tudi grapa, ki spet ni prikazana idilično, kot del pokrajine, saj ne gre za dolino ali razgled, temveč za nekaj gruščnatega, strmega in ozkega, kjer se lahko le še poskušamo oprijeti korenin, da ne bi zgrmeli v dolino. Njegove poti vodijo v razpoko, njegove besede v molk.

Obenem pa njegova govorica ni jezna, a tudi ne obupana, bolj kot vse drugo se pesniški govorec trudi sprejeti svojo usodo, a tudi že ve, da je nikoli ne bo mogel zares sprejeti, saj ga tlačita krivda in bolečina. Svoje življenje poskuša gledati od zunaj, z distance, a točno ve, da je nanj nekako obsojen, da menjava ni mogoča: »prva stvar ki bi mi prišla na misel / če bi jaz bil jaz / bi bila da bi bil kdo drug / da bi se zatekel / se prižel v kožo koga drugega.« V tem smislu je močna tudi podoba očesa, ki se zasuka in zazre samo vase, kar napeljuje na neko posebno razgaljenost. Zanimivo je, da sicer precej menjuje slovnično osebo, zdaj gre za tretjo osebo množine, pa za drugo ednine, prvo ednine in podobno, tako da se subjekt lomi in drobi, da ga ne moremo zares prepoznati, lahko pa bi tudi to razumeli kot željo po pridobivanju distance.

Sledita še dve knjigi, ki pa sta v primerjavi s prvo manj intenzivni in izčiščeni. Druga pot je precej kratka, deluje skoraj kot skrajšana ponovitev Prežanja, saj se nekatere podobe v njiju skladajo – imamo molk, razpoke, zemljo ipd. –, vendar pa so tu že rahlo izpraznjene ali mejijo na klišeje (razpokani temelji, molk kot ječa). Osnovni motiv knjige je tavanje, ki je povezano z izgnanstvom, zato ne preseneča, da prevajalka v spremni besedi omenja prav Daneta Zajca, saj se začne tu porajati kar nekaj zajčevskih motivov (kri, ogenj, pepel), povezanih s kruto notranjo pokrajino in razbrazdanim upanjem, ki si želi spokoja, a kar naprej tava po pustinji. Izpolnitve ne bo, se zazdi, pa vendar nas še vedno spremljajo odbleski svetlobe, ki se prebija skozi verze. Najbolj jasen poskus proti svetlobi je tako tretja zbirka, Tista dežela molka, ki pa spet ponovi vajo, le da v tretje še manj učinkovito. Simboli in metafore se še bolj sploščijo, lakota se na primer iz dejanskega pomanjkanja hrane spremeni v dobro staro hrepenenje, kar ni ravno izvirno, voda pa se vzpostavi kot jasen simbol preroda, osvežitve, življenja in upanja. To je glede na boleči in dramatični začetek v Prežanjih precejšnje razočaranje, seveda je zaradi prejšnjega poudarjanja razpokane suhe zemlje vdor vode kot nekakšen val svežine, a ne izpolni tistega telesnega in hreščečega pehanja za svetlobo in hranili, za smislom. Zdi se, da je pesnik z vsakim verzom manj radikalen, pridemo celo v kavarne in mestni vrvež, pa tudi do neke radosti, ki pa je zelo bleda in ploščata – po lovljenju ravnotežja nad grapami in blodenju po presušenem svetu zdaj spremljamo čisto običajnega meščana in njegova hrepenenja. Če bi znal skozi zbirke držati napetost te rasti oziroma osvoboditve iz nekoč pretesne in zadušljive kože, bi to seveda pomenilo pravi feniksov preporod in katarzo, tako pa se pesniške podobe le vedno bolj lenobno mehčajo, dokler ne postanejo pričakovane, utrujene. Tisti prvi svet, pa čeprav krut in večen, je tako veliko bolj pristen od te kulise, v katero se zaletimo na koncu.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.