O igralcu, ki postane pesnik

Inokulum oziroma vcepek je delček materiala, ki se vnese v gojišče, pa tudi delček pesmi, ki se vnese v prostor, poln drugih rastočih ustvarjalnih in ustvarjenih stvari. Je pesnik, vstavljen v svet drugih, že rastočih in že zraslih pesnikov. So kosci pisateljevega življenja, intime, vneseni v realnost, ki je bila stkana že prej in mora biti le spoznana. So seme, zametek nekoga in njegove pesmi, ki mora rasti dalje, razumeti zemljo, ki ga obdaja. Prvenec Timoteja Novakovića poskuša prav to in v neizprosno gojišče literature vstopi s težnjo postati celostno umetniško delo.

Inokulum že na prvi pogled kaže tendenco, da se vzpostavi kot celovita umetnina, od norme odstopa že vizualno in po velikosti, takoj za tem pa bralca pritegneta prevod Željka Perovića ter likovna oprema, ki jo je ustvarila Mojca Senegačnik. Slednja prisotnosti pesnika in njegove besede dodaja tretjo prezenco – izčiščeno, minimalistično, a hkrati izrazito umetelno vizualno komponento. Geometrične tridimenzionalne kompozicije hkrati takoj asociirajo na tradicijo (neo)avantgard in konstruktivizma. Tiste, ki poznamo pesnikovo igralsko kariero, grafična podoba hitro spomni tudi na biomehaniko in posledično Novakovićevo sodelovanje z Draganom Živadinovom ter na pečat, ki ga je gledališki velikan nedvomno pustil na vzhajajočem igralcu. Na navezavo se spomni tudi spremni zapis Miklavža Komelja, ki reminiscira prav o eni izmed predstav Živadinova – predstavi, v kateri Novaković na odru prevzame vlogo Komelja; mladi pesnik (se) igra starejšega pesnika, ko je bil ta mlad. Vplivi okolja, v katerem Timotej Novaković kot pesnik in igralec raste in uspeva, so tako več kot samo ozaveščeni – vpisani so v zbirko samo, v sledeh, ki jih pesnik raje sprejme, kot da bi jim poskušal uiti: »Ljudi, ki se še niso rodili, je najtežje režirati, bi rekel Dragan. / Dragan bi rekao, najteže je režirati ljude koji se još niso rodili.«

Druga pomembna prvina, tako vsebinska kot vizualna, so prevodi Željka Perovića. Pesmi Timoteja Novakovića tako prvič ugledajo luč sveta v lastni dvojnosti, v slovenščini in srbščini. V nobenem od spremnih zapisov – torej ne v zapisu urednice Sare Špelec, ki se poetično dotakne vsebine zbirke, ne v zapisu Miklavža Komelja, ki ima sentimentalno-analitično vsebino – izbira ni pojasnjena, a morda prav zato, ker pojasnilo ni potrebno. Dejstvo, da so pesmi prvič ugledale luč sveta v lastni dvojnosti, je zgovorno samo zase, hkrati pa nas ponovno spominjajo na dvojnost pesnika (tega, ki piše, in tega, ki živi) in igralca, ki z vsako novo vlogo stopi na oder z dvojno prisotnostjo – sebe in vloge, ki jo igra. Prevodi tako ohranjajo nežen občutek dvojnosti, pluralnosti življenja, neavtohtonosti, vcepka, hkrati pa predstavljajo gesto, saj enačijo vrednost jezikov ne glede na prostor, v katerem knjiga izide. Timotej Novaković se vezi na različne niti svojega življenja v Inokulumu ne otepa. Zavije jih okrog sebe in iz njih gradi gojišče, iz katerega bo vzklilo nekaj njemu lastnega. Tako tudi estetika Mojce Senegačnik skupaj s spremnima zapisoma in prevodom pesniške zbirke ne doda zgolj komu bolj, drugemu manj privlačne estetske komponente, temveč (točen) vtis, da knjiga zajema nekaj širšega kot zgolj drobce življenja, popisanega v dvainštiridesetih pesmih.

Med grafično podobo, prevodi in uvodno pesmijo lahko pričakujemo, da se bomo morda potopili v pesniški svet raziskovanja odra, ali pa mogoče v raziskovanje preteklih družinskih poti. Tu Novaković pozitivno preseneti. Kolikor so seveda drobci njegovega besednjaka posejani po odru, ne črna škatla ne prevpraševanje preteklosti ne narekujeta modusa, v katerem pesnik operira, razmišlja in doživlja. V nasprotju s črno-belo vizualno zasnovo in temno odrsko škatlo, v kateri preživlja večino svojega življenja, so njegove pesmi avtonomne in polne barve: »Na tisoče koščkov. Ne, odtenkov. / Na hiljadu komada. Ne, nijansi.« Novaković v svojih pesmih te barve poimenuje prek domiselne sintakse, delčkov trenutkov, hrane, občutja, vsakdanje intime.

Inokulum je razdeljen na uvodno in zaključno pesem ter štirideset pesmi – drobcev pesnikovega življenja in razmišljanja –, razdeljenih v osem razdelkov: »Kopičiti razsvetljenje / Gomilati prosvetiteljstvo«, »My Own Private Paradise«, »Daj-dam«, »Imaginacija žuželk«, »Vmes / Između«, »Angeli / Anđeli«, »Opasati pot / Opasati put« in »Čemaž kamikaze / Sremuš kamikaze«. Ta razdelitev kljub solidnemu številu pesmi mestoma ustvarja učinek natrganosti, saj razdelki ne delujejo vedno zares napolnjeni. Kljub temu se v razdelitvi zazna logiko. Vsak od razdelkov sicer ohranja občutek enotnosti z drugimi ter kontinuirane naracije, vsebinsko pa se nekoliko razlikujejo. Najbolj samosvoj se zdi odsek, ki nagovarja ljubezen. Vsak razdelek zajame drug drobec drugih krajev, drugih razmislekov, drugih ljudi. Pesmi so naslovljene zgolj z rimskimi številkami in tako vsebinsko kot formalno delujejo kot kontinuirana, homogena celota, kot fragmenti dnevniških zapisov ali spoznanj. Zbirka tako z vsakim pogledom vzpostavlja mnogoterost, in za hip se vprašamo, ali so drobci predrobno nadrobljeni, da bi zmogli ponuditi sliko celote. A na to nam Novaković odgovarja že v uvodni pesmi – drobi se, da lahko pripoveduje: »Drobil se je / … / In tako je postal makadamska pot. / Kamen se drobio / … / tako je postao makadamski put.«

V vstop in izstop iz zbirke nas torej pospremita pesmi, ki sta pravzaprav pripovedi. Gre za pripoved o igralcu, ki se je tako ukoreninil v odrske deske, da so vsi mislili, da je postal kamen. In za pripoved o knjigi, ki je storžu postala gojišče. Pripovedi v bralcu spretno vzbudita zanimanje, skoraj otroško radovednost, željo slišati, kam magična zgodba vodi. Zadnja pesem nam pusti slutnjo zagonetne zgodbe, slutnjo oddaljenega nauka o odraščanju odraslih. Pesmi znotraj zbirke tematiko nadaljujejo, kljub temu da se stilno z uvodom in zaključkom ne povezujejo zares. Skozi detajle, delčke pripovedi – drobce peska, ki so se nabrali v igralčevih ušesih – Novaković riše svoj svet in svoja spoznanja o naravi tega okolja, v katero je bil subjekt vsajen. Nekatera spoznanja so globoko intimna: »Ob praznikih se srečujeva in govoriva prepreke / Viđamo se za praznike i govorimo u prepreke.« Druga poskušajo biti univerzalna in s tem na trenutke delujejo nekoliko prepotentno: »In tako se drobimo vsi / Kao što se svi drobimo.« A bralec, ki sledi toku pesmi, tekom branja hitro spozna, da pisatelj ne poskuša zapisati univerzalne resnice, temveč lastno izkušnjo sveta in spoznavanja, kako v njem delovati. Ne še popolnoma utečen, a kljub temu jasen in samosvoj način zapisovanja drobcev Novaković konsistentno uporablja skozi celotno zbirko, kvaliteta zapisov ne niha in ne pada. Podobno nas tudi tok pripovedi nežno vodi skozi vsakdan (in nevsakdanje v njem), brez vrhuncev in nepotrebnih napetosti.

Novakovič skozi preprosto sintakso, humor in nonsens, »Direktor za kulturno dediščino se podela na klančini za invalide. / Generalni direktor Direktorata za kulturno nasleđe unredi se na rampi za invalide,« mestoma skoraj otroško igrivost ali zanimanje, »Brez razuma lahko globoko prodreš. / Brez razuma mužeš duboko da prodreš,« drugič spet izrazito lirično težo, »V mojem grlu je nekaj živega, ne vem. / U grlu imam nešto živo, ne znam,« kaže svojevrstno senzibilnost in sebi lasten metaforični svet, ki črpa iz odrske in otroške igre, domišljanja in detajlov ter riše barve sveta podrobnosti. Pri igri s samimi slogovnimi prvinami in jezikom si sicer pušča še nekaj neizrabljenega prostora, a poezijo večinoma spretno uporablja kot igralno polje, razsežnosti katerega odkriva. Kljub temu da tu ali tam pesmi še delujejo nadrobljeno in hermetično, zbirka kot celota nudi možnost – in to je bržkone njen namen – najti razumevanje v nerazumljenem, najti sled celote v tem, kar ne more biti celo. Gre za skoraj meditativno potovanje.

Inokulum bralca ne šokira ne s formo ne z vsebino. Mirno premleva tisto, kar moramo bržkone premleti skoraj vsi, z jezikom, ki govori ljudi in svet, kot za pesnika obstajajo. Z zaključkom ne pride do nikakršnega večjega spoznanja, konec zgolj ukorenini tisto, kar je pesnik posadil, kar se je namenil gojiti, da še zraste. S tem izpolni namen prvenca in zasadi korenine v svoje nadaljnje pesniško življenje. Inokulum lahko tako razumemo kot gesto, pa tudi kot (pesnikovo) besedo, ki lahko zdaj, postavljena v svet, stopa v interakcijo z drugimi. Vsekakor gre za pesniško govorico, ki obljublja mnogo in predvsem to, da namerava in ima še rasti: »Razumeti pomeni delati se, da razumeš. / Razumeti znači praviti se, da razumeš.« Inokulum pa se ne pretvarja, temveč korak za korakom posluša, se drobi in pripoveduje – ne o igralcu, ki je postal kamen in peščena pot, temveč o drugem igralcu, ki nekje na poti do besede postane pesnik.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 413-414.