16. oktobra 2020

Nespečnosti

Urša Majcen

moji moški

 

moji moški so iz papirja
trgajo se mi po snu
in plezajo
po robovih moje postelje
držijo se mojih nog
zjutraj jih
utapljam v kozarcu vode
potem me strašijo v lužah
in z odsevov šip
moji moški so iz papirja
na njih ugašam cigarete
in oni padajo z mano v praznino

 

 

 

 

cigarettes after six

 

šest ni veliko
je pa dovolj

 

da nahranim raka

 

da si po padcu
razčesnem možgane

 

da se sramujem
strjene sperme
v levem kotičku nasmeha

 

včasih je pač najlaže
pridno razpreti noge
in se nasloniti čez balkon

 

kadim

 

ne povejte moji mami

 

 

 

 

ekosistem

 

odsekam si roko da bi laže spala
in se sprosti

 

jez močvirnih pošasti
ki so lomile steklene prostore
se zganejo srne
pred žarometi
ježevci v klobčičih
zebre na pločnikih
svinje na krožnikih

 

led se ne bo več topil
ker sem sama

 

in polži ki lazijo skozi oči
so rjavi

 

nič več invazivna vrsta

O avtorju. Urša Majcen (1998) je študentka AGRFT. Deluje kot dramaturginja, scenaristka, pesnica in dramatesa. Je ena od urednic akademijskega bloga. Njena dela so doživela nekaj bralnih uprizoritev in predvajanj na platnih študentskih filmov. Poezijo bere na Mladih rimah in Ignoru, objavlja pa tudi v nekaterih literarnih revijah. Nekoč je baje dobila … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    (Poezija,  1 min)

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    (Poezija,  2 min)

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    (Poezija,  2 min)

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica