Prehodnost

November in nekaj, kar se mora razumeti

Novembrsko sonce se odmika v zakulisje.
Izbralo bo svoj obhod in zima bo poledenela življenje,
ki se izkazuje na površju.
Drevje bo povesilo svojo voljo in jo usmerilo v
podkožje takšnih in drugačnih obrazov.
Nebo ne preklinja stvaritelja, ki krade mu
poživljajočo sinjino in jo spreminja v
gosto sivo zaveso. Vejevje se lomi s
pretvezo smrti. Obležalo bo na tihi zemlji,
umiralo bo, vse dokler ne zadiha v nov napev.
Ali slišite sŕca, ki vreščijo pod odpadlim listjem,
za propadom lastnih poti, po katerih so
se prerinila do spoznanja?
Narava zgolj opazuje, nič ne govori in nič ne misli.

Nevidnost

Rahločuten je veter, rušilen,
ko neopažen v svet se podtika,
ogenj, ki iluzijam je vrag, ko te
terjajo sočutje, a morajo v
uničenje, da zemlja jih prediha,
voda prečisti, da oči se zbistrijo.
Kaj, če to bogovi so razkola,
ki iztegujejo empatične roke
v bol ruševin, ko odpade zadnja
tančica in nebo se odpre.

Spomin

V spomin pomočim jezik,
da bi okusil tisto kri,
ki se je neomejeno gibala
po celini mojih naplavin.
Nebo je jemalo žarkost in
dvigovalo ogenj iz vznožja
razpete hrbtenice.
Morje je dišalo v zraku
in ustvarjalo oblike,
vrezane v kožo,
ki se je napenjala čez obzorje.
V knjigah, ki sem jih napisal,
je trdovratno črnilo,
opominjajoče vtisnjeno
na list papirja,
da lahko je zajadrati v zavedanje,
ki spodbudi takšen premik.

Pesem in čas

Opoldanski vlak. Zelena reka.
Njen spomin me bo nekega
dne posrkal vase, tako kot
moj spomin srka vase tisto,
kar pripravim svoji eksistenci.
Sol, ki postane čista kri in nato
koagulira v poželenje do življenja.
V gosti megli vidim luč, in to luč
ustvarja, kar je imanentno v meni.
Rosa, tako sladka, in za nameček
ščepec glasbenega nihilizma,
četudi ta ne drži celote.
Mežikajoče iskre kazijo turobnost,
pokrito čez ledene vrhove. Je to
samo moja slutnja, prijatelj? –
kako se razvija ta poetika zime,
z razprtimi rokami in nepopisanim
listom, ki kliče naše melodije,
tam nekje pri družnem ognjišču.
Zapeljala me je vzhajajoča noč,
medtem ko sem posedal v
družbi slikovitih besed in gradil
misli v oblake, ki so še ostale
v modrini in se nato razblinile
v dokončno ugodje. Cimet diši
po mesečini, onkraj vsega, kar
je ostalo za nami, hladen veter
odnaša hladnost, je le pobudnik
na poti, po kateri stopamo v nov dan.
Čas se je prevesil čez mejo štetja,
ostala sta sonce in jutranja zarja,
nekaj, kar nas čisti, pomlaja in
ohranja do ponovnega snidenja.