Palestina

Pred stoletji
sem bil v mističnih krogih
samo pesnik,
toda zdaj sem delujoč vulkan
v dvajsetem stoletju.
(Samih Al-Kasem) ¹

Leta 2025 je pri chicaški založbi Haymarket izšlo delo Hamida Dabashija After Savagery. Gaza, Genocide, and the Illusion of Western Civilization. Dabashi, vseskozi glasen kritik izraelskega naseljeniškega projekta, sionizma in apartheida v Izraelu, ki prizadeva Palestince_, je profesor na newyorški Univerzi Columbia, njegova raziskovalna področja so iranske in palestinske študije, filmske in politične študije, primerjalna književnost in filozofija umetnosti.

Dabashi v poglavju z naslovom »Poezija po genocidu« tematizira slovito frazo Theodorja Adorna iz leta 1949, »pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko«. Interpretacij Adornove fraze je nešteto: Adorno jo je vstavil v svoje teze o totalni družbi, o razsvetljenstvu kot totalnem projektu, o svetu kot zaporu na odprtem, predvsem pa o nezmožnosti kulturne kritike, torej zahodne umetnosti in filozofije, da bi preprečila dehumanizacijo. Holokavst je torej imanentni del zahodnega projekta razsvetljenstva, tudi pesništva. Kar ostaja, je prazno čvekanje. Zato, meni Adorno, je pisanje poezije po Auschwitzu barbarsko, ujeto je v sam dialektični odnos med kulturo in barbarizmom in torej ne predstavlja protipola barbarizmu. Dabashi je Adornovo frazo sicer obravnaval že v svojem tekstu »Gaza: Poetry after Auschwitz«, objavljenem leta 2014 na portalu Al Džazire, spraševal se je, ali nam Adorno lahko kaj pove o današnjem stanju stvari, ali nam lahko kaj pove o ubijanju Palestincev v Gazi, ali je pisanje poezije barbarsko tudi po ubijanju Palestincev? Kaj neprekinjen genocid pomeni za poezijo?

Trdi, da je Auschwitz danes metafora za Palestino. Kaj je torej poezija, ki je, po Adornovem mnenju, barbarska, dialektični pol zahodne kulture? »Ta srhljivi zbor smrti,« piše Dabashi leta 2014, »je poezija, ki jo Izraelci pojejo na pokopališču Gaza. ›Smrt Arabcem‹, vpijejo množice v Tel Avivu, in to je poezija sionizma za Gazo. To je mislil Adorno, ko je dejal, ›poezija po Auschwitzu je barbarstvo‹. To je diagnosticiral, to je predvidel. Izrael je poezija po Auschwitzu. To je očitno barbarstvo – in v tem je mikrokozmos sveta, ki ga naseljuje, od Savdske Arabije in Egipta, ki ga podpirata, do Irana in Turčije, ki se pretvarjata, da mu nasprotujeta, od ZDA in Evrope, ki ga oborožujeta, do Kitajske in Rusije, ki v njem iščeta donosen posel. In prav ta svet na splošno, kristaliziran v Izraelu, je tisti, ki ga je Adorno videl, ga diagnosticiral in se ga bal.« Vsakič ko bo katerikoli Izraelec izrekel besedo »Auschwitz« ali »holokavst«, bo svet slišal besedo »Gaza«. To, pravi Dabashi, je sublimna resnica Adornove fraze: sionizem je barbarizem, na katerega je Adorno opozarjal po Auschwitzu.

Dabashi v novem delu in v luči nadaljevanja genocida nad Palestinci po 7. oktobru 2023 dopolnjuje to oceno. Adornu očita, da v svojo percepcijo barbarstva ni vključeval genocidov v Afriki, Aziji, Indiji, Indoneziji, da ni zaznaval genocidnega evropskega imperializma in kolonializma kot trajnic evropske politične ideologije nad nebelskimi populacijami, da ni vključeval transatlantske trgovine s sužnji ali genocida nad prvotnimi ameriškimi prebivalci, ne nazadnje tudi kolonialnega naseljeniškega projekta v Palestini, torej genocidnih kolonializmov zahodne civilizacije, kolonizacije praktično večine sveta, ničesar, dokler se Evropejci niso obrnili proti drugim Evropejcem. Kajti, še enkrat poudari Dabashi, kar se je zgodilo v Auschwitzu, ni bil odklon, temveč nadaljevanje nemške, evropske, zahodne imperialne zgodovine in ideologije osvajanja.

Je torej po Auschwitzu barbarska samo nemška, angleška, francoska poezija, se ironično sprašuje, ne pa tudi poezija v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki? Poezija po genocidu oziroma, bolje, ob genocidu ni barbarizem, sklene Dabashi, lahko je najvišje znamenje plemenitosti civilizacije, življenja in svobode ljudi, ki se bojujejo proti barbarizmu. Sem seveda vključuje palestinsko literaturo: poezija v kontekstu protikolonialnega upora, kot ga uteleša palestinska umetnost v sodobni zgodovini Palestine ob neprekinjenem genocidu nad Palestinci, poezija proti zahodnemu imperialnemu projektu, takšna poezija prav gotovo ni del barbarizma.

Palestinska poezija je tudi sicer najpogosteje opredeljena kot poezija odpora. Je izpostavljena platforma palestinske kulture, saj osredinja sam obstoj in boj Palestincev proti okupaciji palestinskih ozemelj, proti aneksiji palestinskih ozemelj, proti blokadam, proti razlastitvam, proti terorju, proti izgnanstvu, proti izbrisu, proti genocidu. Mahmud Darviš, eden najbolj referenčnih palestinskih pesnikov, je poezijo razumel kot eno najmočnejših orodij za osvoboditev Palestine; sam je bil zaradi svoje poezije, denimo pesmi »Osebna izkaznica«, večkrat v hišnem priporu. V kontekstu konstantnega izgnanstva je bila njegova domovina prav jezik – domovina iz besed ². Politična, osvobodilna podstat pravzaprav vseskozi opredeljuje vso zgodovino moderne palestinske poezije. V takšno okolje jo v tekstu »O palestinski poeziji«, spremnem besedilu k antologiji Glas izgubljenega raja, vstavlja tudi prevajalka in urednica Margit P. Alhady. Pravi, da »moderna palestinska književnost že od svojih začetkov dalje raste in zori v nemiru, uporu in boju palestinskega ljudstva za osvoboditev in avtonomijo«.

Sodobno palestinsko poezijo deli, povzemajoč pesnika in kritika Alija Al-Halilija, na več obdobij, povezanih s političnimi, družbenimi, vojnimi dogajanji na področju Palestine, s sionističnim projektom in nato z ustanovitvijo države Izrael, z okupacijo palestinskih ozemelj, vojnami, razseljevanjem in genocidnim nasiljem nad Palestinci, ki so bistveno določila njeno odporniško, protestniško, politično, protikolonialno, razseljeniško intonacijo.

Prvo obdobje, med letoma 1897 in 1917, je zaznamovano z zametki prebujanja arabske nacionalne zavesti znotraj Osmanskega cesarstva, predvsem pa z nastajajočim sionizmom in začetki judovskega naseljeniškega kolonializma v Palestini.

Drugo obdobje, med letoma 1917 in 1935, ki ga označujeta razpad Osmanskega cesarstva in nato britanska okupacija Palestine, predstavlja začetek moderne palestinske poezije in protikolonialnega odpora kot njene nujne vsebine.

Tretje obdobje, med letoma 1935 in 1948, še vedno pod britansko oblastjo, predstavlja čas kristalizacije palestinske identitete v poeziji, tudi ob vse bolj naraščajočem sionizmu in judovski imigraciji v Palestino.

Četrto obdobje obsega leta med 1948 in 1967, od nakbe, od nastanka države Izrael, ki zasede 78 odstotkov Palestine in z domov izžene 800.000 palestinskih prebivalcev, prek začetka političnega organiziranja Palestincev z ustanovitvijo Palestinske osvobodilne organizacije leta 1964 in prvega oboroženega odpora Palestincev leta 1965 vse do šestdnevne arabsko-izraelske vojne, ko si Izrael prilasti še ostala palestinska ozemlja, Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in Gazo.

Peto obdobje, med letoma 1967 in 1994, zaznamujejo nadaljnje judovsko naseljevanje na palestinska ozemlja, nadaljevanje sionističnega projekta, pa tudi prva palestinska vstaja, intifada med letoma 1987 in 1993, nato sporazum v Oslu, ki naj bi Palestincem priznal nekakšno samoupravo na Zahodnem bregu in v Gazi, a so ga kritični palestinski avtorji zavrnili. Pravnik in pisatelj Raja Shehadeh denimo v Palestinskih sprehodih trdi, da je bil z njim boj za osvoboditev izpod okupacije izdan, da je sporazum iz Osla »dokument o vdaji, lažna obljuba o boljši prihodnosti«. ³

Vse to označuje šesto obdobje, od leta 1994 do danes, od nadaljnjega razkosavanja palestinskih ozemelj pod izraelsko vojaško okupacijo, blokad in razraščanja judovskih naselbin prek druge intifade med letoma 2000 in 2005, nenehnih izraelskih vojaških operacij v Gazi in naseljeniškega nasilja na Zahodnem bregu ter v Vzhodnem Jeruzalemu, zmage Hamasa leta 2006 in blokade Gaze pa vse do eskalacije v Gazi od 7. oktobra 2023 dalje.

V slovenskem jeziku imamo nekaj drobcev palestinske literature iz vseh nanizanih obdobij. V antologiji Moderna arabska poezija (prev. Margit P. Alhady in Mohsen Alhady, Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2005) najdemo več palestinskih pesnikov in pesnic, denimo Fadvo Tukan, Tavfika Saiga, Mahmuda Darviša in Rito Odah. Leta 2010 sledi antologija moderne palestinske poezije Glas izgubljenega raja, v njej lahko poleg omenjenih beremo tudi Ibrahima Tukana, Džabro Ibrahima Džabro, Taufika Zejada, Samiha Al-Kasema, Murida Al-Bargusija, Ahmada Dahburja, Ibrahima Nasrullaha, Sumajo Al-Susi in Ghado Shafi. Ghada Shafi je leta 1998 gostovala na festivalu Dnevi poezije in vina v Medani in se predstavila v zborniku, ki je izšel ob tej priložnosti; na istem festivalu je leta 2012 gostoval tudi pesnik Ghayath Almadhoun in se predstavil s knjižico Prestolnica (prev. Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, Ljubljana: Študentska založba, 2012). Leta 2003 je izšlo delo Sanjati Palestino Rande Ghazy (prev. Jaša L. Zlobec, Ljubljana: Cankarjeva založba), leta 2022 pa Guapa Saleema Haddada (prev. Suzana Tratnik, Ljubljana: Škuc).

Mahmud Darviš je prisoten z dvema pesniškima knjigama, Domovino iz besed in Opisovanjem oblakov (prev. Barbara Skubic, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014). Naj omenim publikacijo Harfa v vetru – izdaja jo istoimenski center poezije iz Medane in je dostopna širši javnosti kot priloga dnevnika Delo –, ki je bila decembra 2025 v celoti posvečena Darvišu. Leta 2012 smo dobili prevod še enega ključnega palestinskega avtorja, Raje Shehadeha, in sicer njegovih Palestinskih sprehodov (Ljubljana : Založba /*cf.). Izšlo je delo Ghade Karmi Vrnitev: Spomini Palestinke (prev. Vesna Česen, Mojca Dobnikar in Maja Lovrenov, Ljubljana: Sophia, 2018), izšla je biografija pisatelja Gasana Kanafanija z naslovom Gasan Kanafani iz dežele žalostnih pomaranč avtorjev Hajrudina in Lejle Somun (prev. Neva Brun, Ljubljana: Forma 7, 2018); v njej je v prevodu Lejle Somun objavljenih tudi pet Kanafanijevih kratkih zgodb.

Kanafani, še en ključni literat, ki je palestinsko literaturo opredeljeval kot literaturo odpora, je bil leta 1972 umorjen v Bejrutu. Tako kot stripovski umetnik in karikaturist Naji Salim Al-Ali leta 1987 v Londonu. Nabor Al-Alijevih del je leta 2009 v knjigi A Child in Palestine objavila anglo-ameriška založba Verso, v Sloveniji so bile njegove karikature prikazane na razstavi Nadži Al Ali: Umetnost upora v ljubljanski Galeriji Janez Boljka leta 2017 v organizaciji Imago Sloveniae in Gibanja za pravice Palestincev. Sicer pa palestinsko ministrstvo za kulturo in mednarodni PEN poročata, da je bilo samo med oktobrom 2023 in februarjem 2024 v Gazi umorjenih 45 umetnikov, od tega 23 pisateljev in pesnikov, kar pomeni najsmrtonosnejši konflikt za književnike v novejši zgodovini. V tem času je bilo uničenih 32 kulturnih institucij, 12 muzejev, 8 založb, 9 javnih knjižnic. Med umorjenimi pesniki sta tudi Hiba Abu Nada, ki jo lahko beremo v 823.–825. številki revije Borec, in Rifat Alarir, sicer tudi ustanovitelj projekta We Are Not Numbers, platforme za mlade pisatelje iz Gaze. Njegove pesmi lahko beremo v 395. številki Literature in 823.–825. številki Borca. Nasilju ni konca: julija 2024 so izraelski vojaki napadli pesnico Hanah Awwad, predsednico Palestinskega centra PEN, jo poniževali, pretepali, ji zasegli knjige, jo pridržali in zasliševali. Awwad je bila večkrat gostja mednarodnih srečanj PEN na Bledu, tudi nedavno, leta 2023.

Leta 2016 se je na Škucovem festivalu Živa književnost predstavil Mohamad Abdul Monaem, palestinski pisatelj, ki živi v Sloveniji. Monaem je leta 2018 objavil pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane (prev. Mohsen Alhady, Ljubljana: Moderna galerija), leta 2024 pa roman Kukavičji mladič (prev. Zarja Vršič, Novo mesto: Goga). O njem je knjigo z naslovom Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Novo mesto: Goga, 2019) napisal Andraž Rožman. Pesnik Fawzi Abder Rahim je leta 2021 objavil pesniško zbirko Do kdaj (prev. Darinka Abder Rahim, Maribor: Klub Ku-Ku). Pesnik Faeq Al-Khatib je objavljal na portalu Pesem.si. Pisateljica Widad Tamimi je objavila Vrtnice vetra (prev. Gašper Malej, Ljubljana: Sanje, 2018), lanskega aprila je skupaj z alžirskim pisateljem Saidom Khatibijem gostovala v Cankarjevem domu na ciklu pogovorov o priseljenski književnosti.

Samo od genocidnega divjanja v Gazi po 7. oktobru 2023 je v slovenskem jeziku izšlo precej literarnih besedil, ki jih pišejo Palestinci. Dobili smo romana Jutra v Dženinu Susan Abulhawe (prev. Lili Potpara, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2024) in Zgolj detajl Adanie Shibli (prev. Barbara Skubic, Ljubljana: UMco, 2024). Shibli je v slovenskem jeziku prisotna tudi z romanom Dotik (prev. Breda Biščak, Ljubljana: Modrijan, 2013). Leta 2025 je pri KUD Logos izšla pesniška knjiga Sledi mi kot slamnat ptič Gasana Zaktana (prev. Zarja Vršič), pri Maski pa literarni zbornik Carski rez, v katerem najdemo Adanio Shibli in Asmo Azaizeh (prev. Mohsen Alhady in Margit P. Alhady). V letošnjem letu se napoveduje prevod izbranih poglavij iz dela Queer Palestine and the Empire of Critique Sa’eda Atshana (prev. Nina Dragičević, Škuc). V Borcu 817–819 iz leta 2023 najdemo pesmi Mosaba Abu Tohe, ki jih je izbrala Nada Pretnar in prevedla Kristina Božič. V številki 829–831 iz leta 2024 najdemo tematski paket o Palestini s prispevkom »Okupirano delavstvo« Andreasa Hackla (prev. Eva Gračanin), intervju Kristine Božič s politologinjo Leilo Farsakh ter zapis »Žalostna oljka« Abu Sameha (prev. Kristina Božič). V številki 823–825 iz leta 2024 najdemo tematski blok »Horizonti zgodovine« s teksti o Palestini izpod peresa Neila Rogalla (prev. Sara Fabjan) in Richarda Falka (prev. Eva Gračanin), intervju Kristine Božič z Žigo Smoličem ter govor Mohameda el-Kurda pred Generalno skupščino OZN (prev. Eva Gračanin); nato pa blok »Umetnost in stvarnost« s pesmimi Baree Šurab (prev. Kristina Božič in Wafa Kanaan), Rifata Alarirja, Mosaba Abu Tohe (oba prev. Kristina Božič), Hibe Abu Nade, Olivie Elias, Alam Bšarat, Rafif Ziada (vse prev. Eva Gračanin) ter dramo »Izdelovalka mrtvaških prtov« Ahmeda Masuda (prev. Kristina Božič), ki sta jo v klubu Monokel aprila 2025 izvedla Draga Potočnjak in Ivan Peternelj. Leto prej smo na odru gledali predstavo Med dvema zidovoma po predlogi Keffiyeh Made in China pesnice Dalie Taha; v produkciji KUD Transformator, Gibanja za pravice Palestincev in Vodnikove domačije sta jo kot bralno uprizoritev pripravila Nina Vombergar in Jaka Andrej Vojevec; premiera predstave je bila sicer že leta 2014. Založba Sanje je leta 2024 pod urednikovanjem Barbare Vodopivec in Bojana Breclja ter v prevodu Jurija Benka, Eve Gračanin, Anje Kos in Ane Tasić objavila zbornik Palestinske sanje: 99 intervjujev in samoportretov. Palestinsko poezijo objavlja portal Poiesis v rubriki »Pesmi za Gazo« (prev. Katja Zakrajšek). Maja 2024 je revija Literatura v številki 395 v rubriki »Svobodna Palestina« objavila sodobne palestinske pesnike Noor Hindi, Remija Kanazija, Basmana Aldiravija, Olivio Elias, Gasana Zaktana, Fadyja Joudaha, Mohamada Abdula Monaema, Mosaba Abu Toho, Naomi Shihab Nye, Rifata Alarirja (prev. Katja Zakrajšek, Veronika Dintinjana, Zarja Vršič, Kristina Božič).

Gre za izjemno pomembne pesnike: samo za občutek: Mosab Abu Toha je za svoj pesniški prvenec Things You May Find Hidden in My Ear iz leta 2022 prejel Palestinsko knjižno nagrado, ki se podeljuje za dela o Palestini v angleškem jeziku, in Ameriško književno nagrado, bil je finalist za ameriško Državno nagrado književnih kritikov, leta 2025 je prejel Pulitzerjevo nagrado za članek o vojni v Gazi za revijo New Yorker. Leta 2024 je objavil drugo pesniško knjigo Forest of Noise; v njej je že na prvi strani navedel slovito, večno veljavno trditev Audre Lorde: poezija ni luksuz. Sicer pa se veliki književni sistemi na genocid v Palestini odzivajo različno: spomnimo se, roman Zgolj detajl Adanie Shibli bi moral na Frankfurtskem knjižnem sejmu oktobra 2023 dobiti nagrado LiBeraturpreis, namenjeno literaturi avtoric iz Afrike, Azije, Latinske Amerike ali arabskega sveta, a so organizatorji podelitev, kot so dejali, »preložili«. Je pa delo One Day, Everyone Will Have Always Been Against This (2025) Omarja El Akkada prejelo ameriško Državno književno nagrado za neleposlovje za leto 2025, prejelo je tudi Palestinsko knjižno nagrado, tako kot tudi Perfect Victims (2025) Mohameda el-Kurda. Med nominiranci za ameriško Državno književno nagrado v kategoriji poezije je bil leta 2025 tudi palestinski pesnik in performativni umetnik Fargo Nissim Tbakhi s prvencem Terror Counter (2025). Pesnik Fady Joudah je leta 2024 za zbirko […] prejel nagrado Jackson Poetry, istega leta je bil nominiran za Državno književno nagrado za poezijo. Pesnica Naomi Shihab Nye je leta 2024 prejela nagrado Wallacea Stevensa za življenjske dosežke. Pisateljica Yasmin Zaher je leta 2025 za roman The Coin (2024) prejela nagrado Dylana Thomasa, pesnik Ibrahim Nasrallah pa letos nagrado Neustadt International for Literature.

Naj nadaljujem s književno Palestino v Sloveniji: V mesecu maju vse od leta 2024 ob obletnici nakbe v organizaciji Vodnikove domačije, Gibanja za pravice Palestincev in Pekarne Magdalenske mreže poteka serija dogodkov Svobodna Palestina. Leta 2024 je v njenem okviru gostovala pisateljica Suad Amiry – njeno delo Kapučino v Ramali je izšlo leta 2005 pri Celjski Mohorjevi družbi v prevodu Duše Zgonec Hibon. Leta 2025 sta gostovala ilustrator Mohammad Sabaaneh in založnik, urednik ter knjigarnar Mahmoud Muna, oba prav tako žrtvi nasilja izraelskih varnostnih sil zaradi svojega kulturniškega dela, Muni je izraelska policija oplenila obe njegovi knjigarni v Jeruzalemu, odnesla vse knjige, ki imajo v naslovu besedo Palestina ali so označene s palestinskimi simboli. Istega leta se je predstavila tudi pesnica Batool Abu Akleen. Palestinsko kulturo in umetnost že od leta 2012 spoznavamo tudi v seriji dogodkov Kulturna ambasada Palestine, ki jo prav tako organizira Gibanje za pravice Palestincev. Program festivala Grounded, ki ga organizira ekipa kavarne Pritličje oziroma Zavod Open, je bil leta 2025 v veliki meri posvečen Palestini; ista ekipa je julija 2025 skupaj z Gibanjem za pravice Palestincev, Amnesty International, Pekarno Magdalenske mreže in drugimi organizirala obisk poročevalke OZN za stanje človekovih pravic na okupiranih palestinskih ozemljih Francesce Albanese; njeno poročilo Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida je leta 2025 pod naslovom A Moon Will Rise from the Darkness, izpeljanim iz verza Darviševe pesmi »Inanino mleko«, objavila neodvisna založba Pluto. Omenim naj dejavnosti tako Mednarodnega kot Slovenskega centra PEN. In naj za dober razgled opozorim še na besedilo »Palestinci se vsako jutro zbudimo, da ostali svet učimo življenja« Ive Božič na spletnem portalu AirBeletrina iz leta 2024, v katerem avtorica pregledno zaobjema sodobno palestinsko literaturo, še posebej v mrtvaškem objemu potekajočega genocida.

Poleg literarnih del imamo v slovenski jezik prevedeni teoretski deli Edwarda W. Saida Oblasti povedati resnico (prev. Nina Kozinc in Tanja Rener, Ljubljana: *cf., 2005) in Orientalizem (prev. Lenca Bogovič idr., Ljubljana: Studia humanitatis, 1996). Said je prisoten tudi v Zborniku postkolonialnih študij z intervjujem »Pogovor o orientalizmu« (prev. Nina Kozinc, ur. Nikolai Jeffs, Ljubljana: Krtina, 2007). Leta 1969 je izšlo delo novinarja Andreja Novaka Komu Palestina: Kriza na Srednjem vzhodu (Ljubljana: Mladinska knjiga), novinar in pisatelj Erik Valenčič je leta 2011 objavil Obleganje Gaze (Ljubljana: Pasadena). Leta 2017 je izšel prevod Erica Hazana Zapiski o okupaciji (prev. Katarina Rotar, Ljubljana: *cf.). Naj seveda dodam Zaljubljenega jetnika Jeana Geneta (prev. Suzana Koncut, Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2014). Leta 2024 je izšlo delo novinarja in profesorja Nathana Thralla Dan v življenju Abeda Salame: Podrobna analiza jeruzalemske tragedije (prev. Jure Šešet, Ljubljana: Gnostica), ki je dobilo Pulitzerjevo nagrado za neleposlovje. V zadnjem letu smo dobili prevode del Ilana Pappeja Zgodovina moderne Palestine (prev. Irena Trenc-Frelih, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2025), Deset mitov o Izraelu: Dekonstrukcija sionistične naracije (prev. Andrej Poznič, Mengeš: Ciceron, 2025) in Etnično čiščenje Palestine, 1948 (prev. Andrej Poznič, Mengeš: Ciceron, 2025). Dobili smo slovenska prevoda esejev Omerja Bartova »Neskončne pravice« (prev. Nuša Rozman, Ljubljana: ZRC, 2025) in Sherene Seikaly »Gaze je vse manj, Gaza je vsepovsod« (prev. Tomaž Mastnak, Ljubljana: Sanje, 2025). Časopis za kritiko znanosti je v 296. številki objavil prispevka »Razredni značaj izraelske družbe« Haima Hanegbija, Mosheja Machoverja in Akive Orra ter »Od britanskega mandata do Hamasa« Žige Smoliča. Stanje v Palestini vseskozi komentira spletni medij Mešanec.

Seznamu skorajda ni konca. Navajanje, branje in razumevanje teh avtorjev in njihovih del je nuja. Raja Shehadeh, ki je svoj pravniški boj za človekove pravice razumel kot upiranje izraelski okupaciji, kot zaustavljanje Izraela pri kršenju zakonov, kot preprečevanje nezakonitih judovskih naselbin, kot boj za ohranjanje posesti, zemlje in domov Palestincev, se je po sporazumu iz Osla z njim prenehal ukvarjati. Sporazum iz Osla je, kot piše, »izničil pravno podlago za delovanje«: »Palestinski pogajalci v Oslu niso iskali pravnih nasvetov. Vse izkušnje in poznavanje izraelskih pravnih manevrov, ki smo jih dobili, ko smo leta spremljali in spodbijali izraelske taktike, so odklonili.« ⁴ Z novo stvarnostjo je kot pravnik postal odveč: »Tudi zame je prišel čas, da se posvetim drugemu načrtu, načrtu, ki ga lahko uresničim, ki mi ga nihče ne bo mogel vzeti«. ⁵ Energijo je od pravniškega aktivizma preusmeril k pisanju: »Bolj od vsega mi je gnev, ki tli v srcu večine Palestincev, pomagalo premagati pisanje. […] Pisanje mi bo pomagalo, da preživim to prihodnje obdobje. Toda samo iskreno in drzno pisanje me lahko dvigne iz globine, v katero sem potopljen zdaj in ki me hromi.« ⁶ Leta 2002 je tako objavil spomine Strangers in the House, potem pa skorajda vsako leto novo leposlovno delo. Samo v zadnjih dveh letih je objavil deli What Does Israel Fear from Palestine? (2024) in skupaj s Penny Johnson Forgotten (2025).

Pisanje, literatura, umetnost so del osvobodilnih bojev. »Vsaka lepa poezija je upor,« piše Mahmud Darviš v pesmi »Bistvo pesmi«. ⁷ »Ko pišem o zatiranju palestinskega ljudstva,« pravi Hanan Awwad, »čutim, da zastopam zatirane ljudi po vsem svetu. Angažirana beseda je zelo pomembna in ima velik vpliv. Zato smo to, kar smo pisali v Palestini, imenovali odporniška literatura. Kaj to pomeni? To pomeni, da s poezijo stojiš proti vsemu zatiranju, imperializmom, okupacijam ter daješ upanje, ogenj upanja za prihodnost, za boljšo prihodnost ljudi. To ne pomeni, da ne pišemo o naravi, o ljubezni ali o čemerkoli drugem. Vendar pa prav z vprašanjem naše domovine odpiramo vprašanja sveta.« ⁸ Profesor za študije vizualnih kultur na Univerzi New York Nicholas Mirzoeff, protisionistični Jud, kot se sam opredeljuje, piše, da je nujno gledati na svet iz palestinskega zornega kota, ne pa gledati na Palestino iz zornega kota sveta, ⁹ ki je večinoma še vedno vkopan v zahodnjaški imperialistični barbarizem. Hamid Dabashi v tem smislu dodaja, da Palestina ni več pasivno mesto odpora, ampak postaja epicenter aktivne produkcije znanja in transformacije našega razumevanja sveta: »Nehati moramo razmišljati o Palestincih le kot o žrtvah brutalnega kolonialnega projekta in začeti razmišljati o Palestincih kot o moralnih in normativnih nosilcih povsem drugačne historiografije.« ¹⁰

Zahodnjaško medijsko pokrivanje Palestine od tako imenovane prekinitve spopadov v Gazi oktobra 2025 je padlo za 85 odstotkov. Genocid, neprekinjena vojna, ciljano uničevanje in režim terorja se seveda niso končali, spremenila se je zgolj njihova oblika. Padec medijske pozornosti je seveda ena od njih. Zato mnogi palestinski avtorji na vprašanje, kaj lahko poleg civilnodružbenega pritiska na lokalno ali mednarodno politično sfero, pritiska na gospodarske ali izobraževalne institucije in ozaveščanja storimo, odgovorijo: berite naša dela, berite o tem, kaj se nam dogaja, širite glas, povezujte se z našo kulturo. Berimo palestinsko literaturo in učimo se iz nje, ne le zato, ker je to naša intelektualna dolžnost v času genocida in trpljenja Palestincev, ne le zato, ker je motrenje umetnosti kot kritičnega zapisa družbenih stvarnosti intelektualna dolžnost, ampak tudi zato, da se izločimo iz tistega dela barbarskega literarnega ustvarjanja, ki je samozaverovano v evropocentrično, imperialistično, kolonizatorsko, morilsko, slepo perspektivo, in postanemo kozmopolitski, ozaveščeni prebivalci sveta.
 
 
Pesnik piše v kavarni.
Starka misli, da piše materi.
Najstnica meni, da piše ljubljeni.
Otrok misli, da riše.
Trgovec meni, da sklepa kupčijo.
Turist misli, da piše razglednico.
Uradnik sklepa, da prešteva dolgove.
Agent tajne policije pa
počasi že
stopa proti
njemu.

(Murid Al-Bargusi) ¹¹

¹Odlomek iz pesmi »V dvajsetem stoletju« iz antologije Glas izgubljenega raja: Moderna palestinska poezija (prev. Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, Ljubljana: Hiša poezije, 2010, str. 64).

²Margit P. Alhady, »Osebna izkaznica ali Življenje do zadnjega diha«, v: Mahmud Darviš, Domovina iz besed, prev. Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, Ljubljana: Hiša poezije, 2011, str. 142. Pesem »Osebna izkaznica« je objavljena na straneh 9–11.

³Raja Shehadeh, Palestinski sprehodi, prev. Zoja Skušek, Ljubljana: *cf., 2012, str. 109, 111.

⁴Prav tam, str. 107–108.

⁵Prav tam, str. 141.

⁶Prav tam, str. 141, 154, 155.

⁷Mahmud Darviš, Domovina iz besed, str. 114–115.

⁸Petra Meterc / Program Ars, Hanan Awwad: ‘Dovolj je tišine sveta. Svobodni ljudje morajo imeti stališče’, MMC RTV SLO, 12. junij 2023.

⁹Nicholas Mirzoeff, To See In the Dark, London in Las Vegas: Pluto Press, 2025, str. 7.

¹⁰Hamid Dabashi, After Savagery, str. 9.

¹¹Pesem »Razlaga« iz antologije Glas izgubljenega raja, str. 88.

Uvodnik je bil prvič objavljen v Literaturi 418.