LUD Literatura

Moby Dick, znanilec ameriške nadvlade

Herman Melville: Moby Dick ali Kit. Prev. Jernej Županič. Ljubljana: Beletrina, 2022

Muanis Sinanović

Moby Dick je ocean črk in pomenov, skozi katerega se prebijamo, kot bi sami zasledovali nekega velikega leviatana. Roman je leviatanski, v odličnem in nadvse dobrodošlem prevodu Jerneja Županiča se razteza na dobrih sedemstopetdesetih straneh in je zbirka najrazličnejših diskurzov. Če sodimo po percepciji, sposojeni iz ZDA, gre za mladinsko delo, a pravzaprav nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Moby Dick je precej zahtevno branje, za katerega razumevanje je dobro imeti nekaj osnovne filozofske izobrazbe ter ogromno koncentracije. Večina njegovega tkiva, večji del tolšče, se nahaja v poetično-filozofičnih esejih o sami naravi in smotru kitolova, o njegovi zgodovini, v analizah kita kot živali, njegovih (dobesedno) seciranjih in drugih bioloških obravnavah. Nekaj je tekstov o ladjah in orodjih, ki se uporabljajo.

Sama zgodba teče zelo počasi in nima izrazitega razvoja, pusta je kot ocean in nespremenljivost človekove usode. V prvi vrsti pa je to zgodba o imperializmu. O samoumevnosti podrejanja, poseganja v tuje življenjske prostore, pobijanja, ločevanja, prodajanja. Moby Dick je v družbi domorodcev in iz Afrike prepeljanih sužnjev, vsi so zgolj sredstva za razvoj produkcije, fevdalne ali pa, v našem primeru, kapitalistične. Da, pri posadki se srečamo s temnopoltimi, z Indijanci, prišleki s pacifiških otokov, vsi so dobrodošli pri lovu, vse je odvisno od njihovih sposobnosti in volje prodajati svojo delovno silo, vse je tako multikulturno, kapitalistično in ameriško. Kljub multikulturnosti pa je njen temelj rasističen. Vsi nebelci so merjeni z merili belih Američanov. Vsi so divjaki, čeprav plemeniti. Lahko so dobri prijatelji, zvesti tovariši, še vedno pa so divjaki, ki jih je treba o nečem podučiti. Ponavljanje te mantre iz strani v stran nam pride do grla, tam pa pusti grenak priokus, kljub vsemu zavedanju o zgodovinskem kontekstu ali pa ravno zaradi njega.

Ta pa je nadvse pomemben. Čas kapitana Ahaba je bil čas, ko je Amerika jemala velik zalet, da bi v naslednjem stoletju zavladala svetu. Utemeljena na prosti trgovini in ideji svobode kot svobode do zasebne iniciative v biznisu, se je vpela v svetovni kapitalistični sistem tudi s pomočjo izjemnega zaleta v morjeplovstvu. Oceani jo obenem ščitijo, saj je z velikima morjema obdana z obeh strani, tako da jo je težko napasti. Sužnjelastništvu so se odrekli zato, da bi iz sužnjelastniškega prešli v kapitalistični način proizvodnje in da bi iz nekdanjih sužnjev ustvarili proletariat in prekariat. Tudi temnopolti mornarji na ladji so prekarci. Potem ko so lastništvo zemlje utemeljili na kriteriju uporabe, tako da jo je lahko zasedel (oziroma staroselcem ukradel) kdorkoli, ki je bil pripravljen na njej utemeljiti ustvarjanje profita. Amerika se je vzpostavila kot kapitalistična velesila, pri čemer so ji pomagale ravno pomorske dejavnosti.

Branje Moby Dicka nam skozi njegovo poetično govorico razkriva ocean kot nekakšno naravno svetovno medmrežje. Osuplo beremo o kitih, ki poznajo skrivne podmorske tokove, zato se lahko zelo hitro znajdejo na drugem koncu sveta. To je tudi medmrežje, kjer se srečujejo ladje sveta, mali serverji kapitalizma. Kitovo olje je namreč velik biznis; kot nas pouči legendarni pripovedovalec Ishmael, se uporablja v najrazličnejših in neslutenih sferah človekovega življenja. Kita se razstavi, razkosa, vsak del je skrbno izbran in namenjen določeni rabi, podobno kot v sodobni živilski industriji, kar nas, spet, spomni na izkoriščanje človeškega telesa v nacistični industriji smrti. Spoštovanje do življenja, integritete telesa in zavesti, ki v njem počivajo – in gotovo imajo kiti ter drugi sesalci določeno zavest –, je podobno. Če se primerjava zdi pretirana, naj spomnimo, da so bili tudi sužnji zvedeni na podčloveško stanje. Kadarkoli želimo upravljati z življenji bitij, se torej prepričamo, da nam niso podobna, jih uvrstimo v kategorijo narave kot drugega.

Kapitan Ahab, monoman, kakor pravi Ishamel, je osupljivo podoben mitski figuri evropskega diktatorja 20. stoletja. Izjemen orator je, njegovo doživljanje sveta je poetizirano, nemara estetizirano, saj ga dojema v velikih, kozmičnih okvirih boja med dobrim in zlim, v okvirih epske pripovedi, slutenj, ki se kažejo v okolici in simbolih, zasleduje en sam cilj in posadka so njegovi udi, ničesar ne stori, kar ni v skladu s ciljem maščevanja Moby Dicku kot maski neke zlovešče metafizične sile. Moby Dick bi prav lahko bil Jud, za katerim se skriva prajudovska zarota. Ahab je magnetičen, tudi bralec mu ne more zanikati karizme, veličasten literarni lik je to, obkrožen s čudaškimi stranskimi liki, psihopati, magi, čeprav je tudi sam mag, obkrožen s prerokbami in skrivnostmi, ki resnično naslikajo fresko metafizične avre modernega totalitarnega diktatorstva kot podobe Zla.

Nič nenavadnega, Amerika devetnajstega stoletja je bila še veliko bolj rasistična dežela, kot je danes, zasnovala je množično evgeniko in testiranja inteligence, kasneje izvajala sterilizacije, in nudila, kot v svojem delu Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo utemeljuje Blaž Kosovel, dosti navdiha nacistični Nemčiji. ZDA namreč režimov kulture in civilizacije niso vzpostavile tako, da bi se razredno gospostvo upravičevalo s kultiviranostjo, kot v Evropi, ampak tako, da so vzpostavile raso kot tisti diferencialni kriterij. Belci na eni in nebelci na drugi strani, pri čemer je bil pojem bele rase vseskozi raztegljiv. Najprej je vključevala zgolj Angleže, potem pa se širila še na Irce, Italijane in tako naprej. Totalitarizmi stare celine imajo svoje korenine v zasnutkih ZDA kot svetovne velesile.

Moby Dick je tudi delo, ki izraža foucaultovsko spojenost vednosti in oblasti. Vednost o objektih je namenjena njihovemu obvladovanju, podvrženju. In bolj ko je kit anatomsko in drugače seciran, bolj se nam zdi sublimen in raje ga imamo kot nedolžno in čudovito žrtev. Podobno je denimo z orientalizmom in kolonialnimi geografijami, v katerih se vednost spaja z željo po osvajanju. Šele ko stereotipi utrdijo objekt, koloniziranec postane vreden zanimanja in občudovanja, kot eksotičen predmet.

Vendarle pa je tudi knjiga o številnih drugih stvareh, morda še bolj temeljnih. To je knjiga o moškosti v njenih dobrih in slabih plateh: o moškosti kot tovarištvu, namerni vzdržnosti, telesnem pogumu, zmogljivosti in spretnosti, pa seveda o moškosti kot egomanski obsedenosti, nagnjenosti k utopični samodestruktivnosti in fatalizmu, nadzorovanju in kaznovanju. A tudi knjiga o moški samoti, ki izhaja prav iz teh lastnosti, ki zahtevajo odpoved pretirani komunikaciji o svojem notranjem svetu. Je knjiga o tragiki volje do moči, ki iz celotnega planeta naredi bojno polje, na katerem ne more biti zmagovalcev, ki mami ambicioznega človeka, da bi ga nazadnje neogibno požrla. Je tudi knjiga vprašanj o tem, kaj je narava resničnosti, kaj so sile, ki delujejo v svetu, in kakšno vlogo ima človek med njimi, o naravi in delovanju božanskega.

Moby Dick, beli kit, je znanilec stoletja ameriške nadvlade. Moby Dick, roman, je relikvija zgodovine književnosti, kompendij žanrov – esejistike, dramatike, pripovedništva –, arheološki dokaz o razvoju sodobne oblike romana iz predobstoječih oblik in disciplin ter pogojenosti z njimi (filozofija, znanost), je knjiga, ki se razliva čez vse možne horizonte pozornosti današnjega bralca. Kot dete svojega časa nas živcira v naši občutljivosti, a nas kot plod inteligentnega in senzibilnega pisca na vsakem koraku znova preseneča, saj ta čas tudi presega in posredno kaže na našo lastno omejenost. Nekatere analize množične in monomanske psihologije so izjemno daljnovidne, pred svojim časom, utrinki veličastne filozofske poezije pa nas povlečejo v vrtinec lastne zavesti.

O avtorju. Muanis Sinanović je pesnik, pisec in kritik. Izdal je štiri pesniške zbirke in dve knjigi proze. Prejel je nagrade za najboljši prvenec, kritiško sito in Stritarjevo nagrado.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Hvala za zmaja

    Veronika Šoster

    Polnokrven in privlačen žanrski izdelek, ki (vsaj upam) napoveduje novo dobo slovenske fantazije.

  • Možnost rasti

    Lara Gobec

    Nekaterim razkorakom in zatišjem v odnosu se ni mogoče izogniti, četudi so v odnosu prisotne iskrenost, transparentnost in vzajemna podpora.

  • Fino pogrnjena miza

    Veronika Šoster

    Obvezna oprema gotske srhljivke je tudi vzdušje, ki mora biti primerno strašljivo in povzročati nelagodje.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.