LUD Literatura

Vse je dovoljeno, vse je žanr ali O državotvornosti slovenske kriminalke

Uvodnik revije Literatura 389-390

Agata Tomažič

Bil je eden tistih popolnih zimskih dni, ko se snežna odeja kot pernica, bela, mehka in vabljiva, razprostira vsenaokrog. Nebo je bilo, kakopak, sinje in brez oblačka, sonce pa je odondod nekoliko pokroviteljsko obsvetljevalo svet. Vse je žarelo v skorajda srepeči belini. Čisti kliše, vreden žanrske literature.

Predvsem pa tega, da bi človek dan preživel na snegu – se smučal, dričal na saneh ali vsaj v celcu puščal sledi hoje s krpljami. Ni se mi bilo dano predajati nobenemu od naštetih opravil; namesto tega sem, zgrbljena in kot da v krču, sedela za jedilno mizo in tolkla po tipkovnici ter občasno zamežikala od oslepljujočega odseva beline na belem preplesku kuhinjskih sten. Belina je bila edino opozorilo, da je zunaj sijajen dan, ki pa sem ga poskušala odgnati, se povsem potopiti v pisanje, vijugala sem med stavki in poskakovala med črkami, skoraj kot bi se na smučeh spuščala po zasneženem bregu. Smučanje je bilo v zimi 2021/22 boljkone nedosegljiv sen, zaradi pandemije kovida smo se morali odreči pretiranemu druženju, zavoljo kapric vladajočih pa tudi prehajanju občinskih meja. V takšnih okoliščinah, ko je bilo pisanje rešilna bilka in vrv, po kateri se je dalo iz brezna pandemije splezati nazaj v resničnost, kakršno smo poznali pred marcem 2020, je nastajala knjiga, za katero sem šele med branjem spremne besede izpod peresa Maje Novak izvedela, da sodi v žanrsko literaturo. Čmrljev žleb – kriminalka? Kaj pa zdaj?

Prvo pomoč sem našla v zborniku z imenitnim naslovom Memento umori – Teorija detektivskega romana, ki sem si ga leta 2019 izbrala v izjemno založeni knjižnici legendarnega Anteja Mahkote na poziv njegove hčerke Tine. Za tako natančno letnico vem zgolj zato, ker je izpisana na ekslibrisu, ki ga je Tina odtisnila na prvi list knjige. Datum mi je dal misliti, saj je neizpodbitno pričal o tem, da me je zbornik s svojo tematiko (najbrž pa nekoliko tudi z duhovitim naslovom) zmamil, že dolgo preden sem se tudi sama lotila pisanja nečesa, kar si zasluži etiketo »detektivski roman«. Ne da bi bila to vedela. Tu ni opravičila: jasno je, da bi se morala prej poglobiti v teorijo, in samo mojima običajnima malomarnosti in pišmevuhostvu, nekoliko pa tudi predrznosti, gre pripisati, da sem ubrala napačen vrstni red. Že spet in tudi tokrat, nekako tako, kot bi se verjetno spodobilo, da bi se, preden se mi je zahotelo pisati knjig, vpisala vsaj v kratek tečaj primerjalne književnosti. Pa nisem opravila niti osnovnega usposabljanja, v književnosti sem samouk, kar bo verjetno štrlelo tudi iz tega uvodnika. Edino, kar me kvalificira zanj, pa je hkrati edino, kar je v literaturi po mojem najpomembnejše: rada berem in pišem. Vneto, predano, kjerkoli in kadarkoli. 

Memento umori je izšel leta 1982, uredila pa sta ga Slavoj Žižek in Rastko Močnik – podatek, ki je pomenljiv sam po sebi, k čemur se bomo povrnili pozneje. V broširani knjigi, ki prinaša razmišljanja kar nekaj znanih in uglednih intelektualcev, ki so zmogli priznanje, da bero detektivske romane, in so se bili o svojem guilty pleasure pripravljeni celo razpisati, človek najde odgovore na skoraj vsa vprašanja v zvezi z žanrom detektivskega (ali kriminalnega) romana, tudi na tista, ki si jih (še) ni zastavljal. Nemalokrat pa mu ob branju čez obraz huškne droben nasmešek, tako kot recimo ob razpravi o tezi, ali je svetopisemsko pripoved o Kajnovem umoru Abela že mogoče obravnavati kot prvo kriminalko – in zakaj ne. Ker poročilo o tem ni spisano kot kriminalka in ne upošteva pravila žanra, ki v vrtinec iskanja storilca poskuša pritegniti bralca, kakopak! Zabavna je tudi opazka, po mojem mnenju niti ne tako za lase privlečena, da bi bil Sherlock Holmes, eden najbolj znanih detektivov, ki ne obstaja, pa vseeno prejema pošto na Baker Street, brez umorov samo navaden narkoman. 

Srž publikacije pa bi vendarle mogli označiti kot prevpraševanje tega, ali bi vse pripovedi o zagrešenih umorih lahko označili kot detektivske ali kriminalne ali policijske romane (pozor, nekaj teoretikov med naštetimi izrazi razlikuje, kot samostojen žanr pa se pojavlja še vohunski roman) in bi potem sem sodila tudi kanonizirana dela, kot je roman Zločin in kazen. Predvsem pa se po Memento umori kot rdeča nit vleče najbolj pereče in tudi štiri desetletja po izidu še vedno aktualno vprašanje: ali so kriminalni romani samo zato, ker domnevno spadajo v žanrsko literaturo, res manjvredni? In če so – zakaj? Se s podrobnim orisom značajev glavnih junakov – vsaj Patricii Highsmith, veliki dami kriminalnega romana, ne moremo očitati odsotnosti tega – mar ne kvalificirajo kot psihološki romani? Kaj je torej njihov naglavni greh, zaradi katerega jih ne gre uvrščati v visoko literaturo, kljub temu da jih berejo izobraženci, kot v spremni besedi med drugim ugotavljata Žižek in Močnik? Dodaten paradoks je namreč v dejstvu, da so kriminalke praviloma knjige, ki od bralstva zahtevajo kar nekaj možganske gimnastike (v čemer so podobne križankam, se zapiše Bertoltu Brechtu), še bolj pa pozornost na detajle, saj le tako razplet ne bo popolnoma nedoumljiv za bralca. Izvzemši nekaj izpeljav, skladnih z dialektičnim materializmom ali marksistično mislijo, ki izrazito izražajo duha časa in so bile v tistem obdobju boljkone obvezen modni dodatek, pa je Memento umori izjemno sveža, saj se ukvarja z natanko takšnimi dvomi in pomisleki, ki nas v zvezi s kriminalkami obhajajo še danes. Še ena od hudomušnosti, ki sta jo navrgla pisca spremne besede in ki nas lahko usmeri na pravo pot razreševanja teh dilem: če za klasični roman velja, da neizogibno vsebuje ontološko komponento, potem je »detektivka v tem pomenu njen nezakonski otrok, tako rekoč materialist, ki zadevo obrne – namesto trupla na koncu postavi truplo na začetek«. 

Kaj pa je v štirih desetletjih od izida Teorije kriminalnega romana na Slovenskem novega v praksi? Kako je z njegovim ugledom? Če sklepamo po literarnih nagradah, se mu zanj ni (več) bati: dokaz, da se nanj zviška ne gleda več niti v stroki, so najbrž podatki, da je Maja Novak za enega od njih, Cimre, dobila nagrado Prešernovega sklada, Tadej Golob je z Jezerom prišel v ožji izbor za kresnika, Mojca Širok pa je za Pogodbo prejela modro ptico. Kakšno je stanje na terenu, se pravi v knjižnicah, se nisem podajala raziskovat, sem se pa na spletu poučila, da slovenske javne knjižnice romane razvrščajo v 71 žanrskih kategorij, od katerih sta pri vrhu družbeni (socialni) in družbenokritični roman. Kako kotirajo kriminalke in ali se kdaj znajdejo med najuglednejšimi – predvidevam, da gre, tako kot pri dobrih in dragih buteljkah, tudi tu za vrhnje police –, ne vem. Brez nadaljnjega pa bi kot bralka vneto zagovarjala tezo, da je družbene kritike v slovenskih kriminalnih romanih na pretek. Kaj drugega bi lahko rekli o romanih Tadeja Goloba, v katerih se resničnost zrcali v svojstveni literarni predelavi, kjer na površje priplava vse od razvpitega umora kemika do betežnega tajkuna, da o virusu in desni vladi sploh ne govorimo …? Ali o imenitni kriminalki Maje Novak Karfanaum ali As killed, ki je po moji vednosti eno redkih, če ne edino delo, ki se dogaja na tako profanih, pa vendar slikovitih prizoriščih, gradbiščih Bližnjega vzhoda, ki so jih pod okriljem gibanja neuvrščenih poseljevali delavci (in delavke) slovenskih gradbenih podjetij? Njena kriminalka se v nadaljevanju dotakne tudi tranzicije in z novim družbenim (ne)redom povezanih nečednih poslov. In kaj drugega kot družbeno kritičnost bi lahko prepoznavali v vsaj dveh knjigah iz kriminalne trilogije Mojce Širok? Če me je med branjem Pogodbe mestoma obhajal nejasen občutek, da berem prevod iz italijanščine, saj ni mogoče, da bi Slovenec v slovenščini tako izčrpno in pretanjeno popisoval prvine italijanskega vsakdana, se je v nadaljevanju tudi ona obrnila k avtohtonim hudodelcem, Udbi in podobnim pošastim novejše zgodovine, ki nas še vedno strašijo. 

V vsem tem pa je po mojem dojemanju ena od skrivnosti uspeha domačega kriminalnega romana, za katerega se je že čisto uveljavilo krajše poimenovanje krimič (kar v Memento umori še navajajo kot citatno besedo srbohrvaškega izvora): bralcem godi, da lahko berejo o domačih nepridipravih. Da med vrsticami kot prizorišča zločinov prepoznavajo ulice domačega mesta, da točno vedo, kje so lokali, v katerih se dobivajo kriminalisti, da si morda celo predstavljajo, kateri lik z domačega političnega ali poslovnega prizorišča je bil v navdih piscu kriminalnega romana. Privilegij, ki so ga včasih imeli samo prebivalci velikih svetovnih metropol, kjer se je dogajala večina kriminalnih/policijskih/vohunskih romanov, je s tem postal dostopen tudi Slovencem. Mar ni to naravnost državotvorno? Slovenija je z osamosvojitvijo dobila marsikaj, kriminalni romani sicer niso bili v tem svežnju novosti, saj so nastajali že prej. Danes velja, da je prvega pravega spisala Ljuba Prenner, ki je tik pred začetkom druge svetovne vojne izdala Neznanega storilca, s podnaslovom Malomeščanska kriminalna povest, če pa bi pravila žanra retrogradno razrahljali, bi oznako »kriminalka« morda lahko nalepili še kakšni knjigi. Nesporno pa je, da se je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih knjižna produkcija razcvetela, sprostila, posledica pa so bile – tudi žanrske knjige. 

Žanri so dolgo veljali za manjvredne, s svojimi obrazci in pravili so ne le omejevali in nadevali uzdo piščevi ustvarjalnosti, temveč po mojem dojemanju podcenjevali tudi bralce. Povsem nerazumljivo mi je, kako se more katerikoli avtor, čigar privilegij je vendarle ta, da lahko piše o čemerkoli in tako, kakor sam hoče, zavestno podvreči nekim smernicam. Pravila so vendar za to, da se jih krši ali vsaj kreativno zaobide! V dokaz, da v takšnem razmišljanju nisem osamljena, je vse več žanrskih hibridov, ki se znajdejo na knjižnih policah. In zdi se, da v prihodnje ne bo nič drugače, saj tudi nad svet leposlovja lega grozeča senca umetne inteligence. Kot laik bi dejala, da bo prvi plen, ki ga bo pohrustala, prav tista suhoparna žanrska literatura stare šole, ki si ne dovoli pogledati onkraj plašnic. Vsem ostalim pa se ne gre bati; nedavno me je v dobro voljo spravil eden od transparentov, s katerimi so za večji zaslužek demonstrirali člani ameriškega ceha scenaristov; »Umetna inteligenca nima travm iz otroštva«, je pisalo na njem, in ne bi se mogla bolj strinjati s tem, kar nas dela človeške. 

In če se pravila rahljajo in rojevajo križanci, smo le korak od ugotovitve, ki naj zveni še tako patetično: da žanri v resnici ne obstajajo, obstajata le dobra in slaba literatura. Pisanje ni tekmovanje, prav tako ni vedno in povsod samo užitek, zagotovo pa ne sme biti mazohistično mučenje. Saj bo potem takšno tudi branje. Se vam je kdaj že zgodilo, da ste brali knjigo, ki so jo literarni kritiki kovali v zvezde, vam pa je po prebranem ostal neprijeten priokus po žaganju ali pa je branje v vas vzbujalo občutek, da je bilo za avtorja pisanje naporno kot športniku, ki se trudi podreti rekord, le da se je on trudil zadostiti nekakšnim teoretskim kanonom? Ali celo upravičiti sloves kakovostnega, nežanrskega pisca? Spraševati se, ali so zares dobre tiste knjige, ki jih imajo radi bralci, ali tiste, ki jih vzljubijo kritiki, pomeni zakorakati v živi pesek. Nihče od tam ne pride živ, in tudi jaz nisem tako lahkomiselna, da bi se podala tja. Raje bom zaključila skrajno egocentrično, kot avtorici tudi pritiče: najboljše knjige so tiste, pri katerih pisanju najbolj uživaš. Globoko sem prepričana, da bralci to začutijo.

O avtorju. Pisateljica in publicistka. Je avtorica dveh kratkoproznih zbirk (Česar ne moreš povedati frizerki, Nož v ustih), zbirke literarnih potopisov z naslovom Zakaj potujete v take dežele?, za katero je prejela nagrado krilata želva, in romana Tik pod nebom. Njena najnovejša knjiga Čmrljev žleb je svojevrsten žanrski hibrid družinske sage in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Deset razlogov, zakaj berem poezijo

    Silvija Žnidar

    Razlogov za branje poezije bi bilo lahko 20, 100 ali še veliko več.

  • O bralskem užitku, padanju v zgodbe in vživljanju v svetove; fantazijska pustolovščina in fantazme neke teorije

    Aljoša Harlamov

    Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes.

  • Med vrsticami smešnega človeka

    Ana Geršak

    Obletnice so ljubka priložnost, ko poznavalci, ljubitelji in primorani mimoidoči staknejo glave ter – ne brez svečanega prizvoka, ki ima svoj nezmotljivi moment društva anonimnih tropičij – v krogu naricajo visokoleteče krilatice na račun čaščenega subjekta.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.