Jezik nas vedno znova tudi razmeji od sveta in nam tako pokaže našo končnost
Pogovor s Petrom Semoličem ob izidu pesniške zbirke Žalostinke za okroglo Zemljo
Eva Ule
Peter Semolič (1967) je svobodni književnik, ki živi na obrobju Ljubljane. Piše poezijo, prozo, radijske igre, eseje in kritike ter prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Je soustanovitelj in urednik Poiesisa, prve spletne revije za poezijo v Sloveniji. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado, kristal Vilenice, nagrado Prešernovega sklada in nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti. S Petrom sva se pogovarjala ob izidu njegove šestnajste samostojne pesniške zbirke, Žalostink za okroglo Zemljo.
Nedavno izdane Žalostinke za okroglo Zemljo so vaša šestnajsta samostojna pesniška zbirka. Kako gledate na spreminjanje lastnega pesniškega izraza? Bi rekli, da vas slogovno in tematsko danes zanimajo drugačna vprašanja, motivi, teme in učinki poezije kot pred nekaj leti?
Sem kampanjski pesnik, torej tak, ki piše v določenih strnjenih obdobjih, med katerimi lahko mine tudi po več let. V teh obdobjih navadno nastane dovolj materiala za zbirko pesmi. Želja po pisanju se mi vzbudi, ko v sebi začutim neko novo, drugačno življenjsko in poetološko naravnanost, takrat mi drugače zazveni jezik, zanimajo me drugačni pristopi k pisanju. Tako me je na primer nekoč zanimalo napisati ljubezensko pesem in pesem o otroštvu, ne tako dolgo tega sta me zanimala kontrast in persona, ob zadnji zbirki pa me je zanimalo, kako bi v pesmih realiziral matematično teorijo mnogoterosti in nekatere čisto jezikovne momente, kot je na primer etimologija. Morda bi lahko rekel, da potem pišem toliko časa, dokler tovrstnih zanimanj ne udejanjim do mere, do katere sem jih v nekem obdobju zmožen udejanjiti.
V nekem intervjuju ste dejali, da bi vaše zbirke lahko zbirali v trilogije. Kam bi umestili Žalostinke in zakaj?
Te trilogije doživljam bolj kot ne kronološko, kot neke zgodbe, s katerimi si pomagam pri razumevanju lastnega pisanja, tako na ravni hotenja kot na ravni realizacije, ter prek njega pri razumevanju sebe, sveta in svoje pozicije v svetu. Pesmi nam ne nazadnje govorijo stvari, ki jih ne vemo. Žalostinke tako zaključujejo trilogijo, ki se je začela z Drugo obalo in se nadaljevala z Robovi – gre za pesmi o minevanju, smrti, slovesu od sveta, kot se je vzpostavil v času razsvetljenstva, itd. Seveda pa to ni ultimativni interpretacijski okvir, saj bi lahko zbirke med sabo povezal tudi na drugačne načine, Žalostinke bi kaj lahko skupaj z zbirkama Vožnja okrog sonca in Noč sredi dneva tvorile trilogijo pretežno satiričnih pesmi ali pa bi bile zaradi večje pozornosti do jezika del trilogije s Tamarišo in Bizantinskimi rožami. To je nasploh problem zgodb, ki vedno znova na silo sestavijo različne ali med sabo celo popolnoma raznorodne dele in delce v celoto.
V pesmih totaliteto bivanja in njene mnoge paradokse zajemate v precej preprostih in vsakdanjih motivih. Od kod pravzaprav vznikajo vaše pesmi?
Kolikor lahko detektiram, moje pesmi izvirajo iz izkušnje in iz prebranega, a tudi iz jezika; v nasprotju z vsakdanjim govorom se pri pisanju pesmi dogaja to, da besede prikličejo druga drugo, pri čemer morda niti ne gre toliko za pomene, temveč bolj za zvok, ritem ipd. Na ta način imam pod kontrolo le del procesa pisanja, del pa se dogaja mimo mene, od pesmi do pesmi pa je odvisno, kateri del bo prevladal. Pri tistih pesmih, pri katerih mi uspe obdržati večjo kontrolo nad napisanim, seveda laže povem, od kod so prišle. Pri Žalostinkah je nemara zanimivo, da so delčki pesmi prihajali iz zelo raznorodnih virov, ti so segali od poezije drugih avtoric in avtorjev do matematike, znanosti in filozofije. Opazil sem, da v tem, da se prepustim brbotanju raznorodnega gradiva, zelo uživam.
S tematiko smrti se ukvarjate v praktično vseh zbirkah, zlasti v Drugi obali. Kako smrt in minljivost, ki sta neoprijemljivi, skrivnostni in neubesedljivi, mislite in osmišljate prek pesmi?
Nič novega ne bom povedal, če rečem, da je poezija (tudi) umetnost ubesedovanja neubesedljivega. Zanimivo je, da kolikor je poezija stvar jezika, pa v nekem svojem delu teži k predjezikovnemu stanju človeka in človeškega rodu, se pravi k stanju enosti človeka s svetom, ko nam svet še ni razpadel na subjekt in objekt. V sinhronem pogledu je to stanje stanje ekstaze in/ali smrti, ko izstopimo iz svojih vlog in samo še smo. Poezija ima to moč, da nas popelje tja. Seveda je jezik varljiv, in kolikor nas poezija uspe, če rečem z Bataillem, voditi v smrt in skozi smrt nazaj v življenje, nas prav jezik vedno znova tudi razmeji od sveta in nam tako pokaže našo končnost. In morda se prav zaradi te igre jezika z nami – ne igramo se samo mi z njim, ampak tudi on z nami – vedno znova vračam k določenim temam. Ne gre torej toliko za osmišljanje, ampak bolj za doživljanje nekega, če lahko tako rečem, prastanja stvari.
Ustaljeni temi se pridružujejo raznoteri motivi bolezni in nespečnosti, ki z ranljivo neposrednostjo in svojo vsakdanjostjo vzbujajo nelagodje, hkrati pa se lirski subjekt nanje odziva tudi nekoliko (samo)ironično. V spominu sta mi po branju najbolj ostala verza »ali je to res vse in ali ni kje še kake druge poti / ki bi me odpeljala proč od življenja kot bolezni«. Kako doživljate človeško krhkost, zlasti v sozvočju z vztrajnostjo, ki jo lahko zaznamo v vaši poeziji?
Verza, ki ju navajate, prihajata iz eksistencializma, in pesem, iz katere sta ta verza, je pravzaprav ironičen pogled na eksistencializem kot tisti nazor, ki je pomembno zarezal v evropsko kulturo in ki je vsaj mene najbolj zaznamoval. Ko se posmehnem eksistencializmu, se posmehnem tudi samemu sebi. Res pa je, da si ne predstavljam živeti v svetu brez izkušnje eksistencializma. V tak svet, svet mita, ponovno drsimo, in zato so Žalostinke kljub vsej ironiji vendarle žalostinke. Ljudje smo, kot pravite, krhka bitja, in ne padli angeli.
Kdo oziroma kaj pa je maček, ki bralca in lirski subjekt spremlja skozi zbirko?
Maček iz zbirke je konkreten maček oziroma mačka. Ime ji je Mila in že peto leto živi z nama s Katjo. Zadnja leta imam težave z zdravjem in zaradi bolečin pogosto ne morem spati. V času, ko so bile najhujše, sem ponoči vstajal in se na veliko Milino veselje sprehajal po predsobi in dnevni sobi. Sčasoma je to postal najin obred, ob določeni uri je prišla pome in sva hodila. Pesmi iz Žalostink ali vsaj njihovi osnutki so povečini nastali med temi »sprehodi«, pisal sem jih na telefon, in Mila se je naravno znašla v njih. Mislim, da mačka v pesmih ni simbol ali metafora, ampak lik, enakovreden drugim likom.
Beseda »žalostinke« bi bralca morda lahko napeljala k prepričanju, da gre za zbirko melanholičnih ali otožnih pesmi, ki bodo smrt obravnavale kot nekaj sila resnobnega. Kljub temu pa so pesmi polne humorja, ironije, pa tudi topline. Kakšna je po vašem vloga humorja v poeziji?
Humor je, tako kot drugod, tudi v poeziji sprožilec smeha, smeh pa je prekipevajoče življenje in kot takšen vnaša v svet, v življenje in v literaturo potrebno nepredvidljivost. Takšna je tudi vloga ironije in samoironije. Slednja mi je še posebej blizu. Ne maram ljudi, ki se jemljejo preveč resno, saj so navadno to ljudje brez trohice dostojanstva, pripravljeni na vsakršno podlost, ki jim bo prinesla že kakšno korist. Humor tako vidim tudi kot obrambo dostojanstva, te pozabljene vrline.
Bi rekli, da pri posamezni pesmi najprej začutite ritem, vidite podobo ali pa zapišete posamezen verz? Kako se lotite pisanja?
Pišem iz ritma in morda še iz zvena jezika, če ne gre za eno in isto zadevo. Ritem ni enostaven, temveč kompleksen, torej sestavljen iz različnih vzorcev, in v posameznih obdobjih v ospredje stopijo različni ritmični vzorci. Tako najprej zaslišim ali bolje rečeno zaslutim neki ritmični vzorec, ki postaja vse bolj jasen, sčasoma pa se mu pritaknejo besede – takrat pride čas za pisanje. Vendar pa se pri pisanju vmeša še kup drugih reči, kot so čustveno razpoloženje, trenutna zanimanja, lastnosti jezika in pisave, fizično okolje, ki me obdaja, spominsko gradivo, in še bi lahko našteval, ki nazadnje sestavijo pesem. Je pa tako, da pesem občutim kot uspelo, če mi uspe vsaj do določene mere udejanjiti ritmični vzorec, s katerim se je vse skupaj začelo.
Med večjimi »zagatami« sodobne poezije je verjetno prosti verz, saj vsaka pesem, zapisana v njem, zahteva enkraten, neponovljiv ritem. Kako oblikujete ritem svojih pesmi, ki ga omenjate?
Ritem je nemara res, kot je nekoč pisal Dane Zajc, najpomembnejši del vsake pesmi. Če se mu izneverim, se mi pesem sesuje, kar občutim kot poraz, torej kot nekaj neprijetnega. Ni pa tako, da bi bil ritem absolutni gospodar, ampak mi dopušča aktiven odnos – zelo rad imam verzni prestop, s katerim lahko pokažem na različne odnose med besedami, a tudi na obstoječi ritem naložim še nove ritmične vzorce. Lirska pesem je sicer res nekaj drobnega, vendar pa je hkrati tudi nekaj zelo kompleksnega.
Poleg poezije pišete tudi prozna in esejistična besedila. Kako prehajate med različnimi načini pisanja? Opažate razliko v načinu mišljenja ob posameznem načinu izrekanja?
Georg Steiner je nekoč rekel, da mu za biti pesnik manjka neka temeljna nedolžnost, saj je pesnik nedolžna žival. Mislim, da se pisanje poezije od ostalega pisanja razlikuje prav v tej točki, esej je stvar kulture, medtem ko pesem ni, pesem šele postane kultura. Nenad Jovanović me je pred časom opozoril na kratek dokumentarec Jean-Luca Godarda o Sarajevu, v katerem Godard umetnost postavi kot antipod kulture. Seveda se da pisati pesmi tudi na čisto preračunljiv način in ljudje to tudi počnejo, toda takšna poezija je zelo kratke sape. Poezija je le stvar erotizma in kot takšna je destruktivna. Misel, ki stoji za pesmijo, je tako pretežno divja misel, misel, ki stoji za esejem, to ni in najbrž niti ne sme biti.
Na več mestih v zbirki se sprašujete o smislu in vrednosti ustvarjanja. V čem vidite moč poezije ali pa umetnosti nasploh? Kaj vas privlači k pisanju in branju?
Mislim, da se niti ne zavedamo, kako zelo smo obkroženi z umetnostjo in kako bistveno vlogo igra v našem življenju. In morda ima to, v kolikšni meri estetika – in estetika je pomemben, če ne ključen del umetnosti – obvladuje naša življenja celo predkulturne izvire. Pred leti so naredili eksperiment z neko vrsto ptic, za katero je značilno, da imajo samčki na glavi čopke. Določenim samčkom so pripeli umetne čopke, ki so bili večji, bolj pisani, bolj razkošni in so imeli kot taki le estetsko funkcijo. Samičke so v hipu pustile vnemar samčke z navadnimi čopki in se začele zanimati za tiste z umetnimi. William Butler Yeats ima prekrasno pesem o ličenju, kako se ženska, ki se liči, ne liči zato, ker bi bila na primer prevzetna, ampak zato, da bi videla, kakšen je bil njen obraz, preden je bil ustvarjen svet. In to nam med drugim govori umetnost – kdo smo onkraj svojih vlog in navad. Še posebej je pomembna sredi zgolj na koristnost zoženega sveta – tu je tisti nekoristni del, ki nas iztirja in nam daje vedeti, da življenje, kot ga živimo, ni nekaj samoumevnega.
V nenaslovljeni pesmi zapišete: »Vsake toliko časa / preberem kaj takšnega / kar v meni izoblikuje / 3D podobo duše,« pa tudi sicer se v pesmih pogosto sklicujete na druge literarne ustvarjalce. Kaj je v zadnjem času doseglo to »določeno globino«?
Tu bi izpostavil poezijo srbskega pesnika Nenada Jovanovića, ki ga prevajam skupaj s pesnico in prevajalko Vero Pejovič. Gre za izjemno poezijo, ki je tudi zelo navdihujoča – nekaj prevedenih pesmi je bilo objavljenih v tiskani Literaturi in so zelo odmevale. Zdaj iščeva založnika za njegovo zbirko, upam, da ga bova – kljub spet enkrat sila čudaški situaciji na slovenskem založniškem prizorišču – kmalu našla. Verjamem, da bodo njegove pesmi pustile sled tudi v slovenski poeziji.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.