Obožujem sposobnost tako nogometa kot poezije, da me vržeta iz tira

Anja Grmovšek Drab (1993) je urednica evropske pesniške platforme Versopolis in urednica portala AirBeletrina. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je magistrirala iz sodobne slovenske poezije. Je tudi urednica mojih prvih objavljenih kritiških in pesniških besedil, ki jo spoštujem in občudujem zaradi njene neomajne predanosti literaturi, in, kar je še pomembnejše, izvrstna pesnica. Zato je bilo branje njenega pesniškega prvenca Prepovedani položaj, ki je nedavno izšel pri založbi LUD Literatura, prav poseben užitek, ki sem se ga veselila, odkar sem nekaj let tega prvič prebrala pesem z naslovom »moški«. Z Anjo sva se ob tej priložnosti pogovarjali o njenem ustvarjanju, snovanju prvenca ter o življenju z nogometom in poezijo.

Koliko časa so nastajale pesmi, ki so zdaj objavljene v tvojem prvencu Prepovedani položaj?

Pesmi v tej zbirki so nastajale zelo dolgo in zelo počasi. Imam namreč to navado, da vsako napisano pesem namenoma »pozabim« in se k njej vrnem čez nekaj mesecev, včasih celo let. Ugotovila sem, da moram do pesmi ustvariti distanco, se od njih oddaljiti, da lahko vidim, kaj deluje dobro, kaj je treba popraviti ali izbrisati. Najnovejša pesem v tej zbirki je stara približno pol leta, najstarejša pa okoli deset let.

Kako dolgo si načrtovala zbirko in kdaj je nastopil trenutek, ko si se odločila, da pesmi tudi zares zbereš na kup in jih kot rokopis pošlješ založbi?

O zbirki sem sicer razmišljala že kar nekaj časa, a nikoli ni bilo pravega trenutka ali priložnosti, da bi se je celovito lotila. Šele pred tremi leti, ko me je urednica Veronika Šoster vprašala, kdaj lahko pričakuje moj rokopis, sem se dobro zavedela dejstva, da bi nekega dne čisto zares lahko izšla moja knjiga. Bila sem počaščena in vesela, da je bila moje pesmi pripravljena vključiti v program založbe. Po kakšnem letu sem nato rokopis tudi zares odposlala, sledili pa sta dve leti intenzivnega ukvarjanja s pesmimi. Velikokrat sem jih celo sanjala [smeh].

Kaj se ti je zdelo pri snovanju prvenca najtežje?

Celoten proces snovanja zbirke je bil zelo izpolnjujoč in ob njem sem se naučila marsičesa o sebi. Mi je bilo pa recimo najtežje to, s čimer imam pri pisanju tudi sicer težave – da sem se morala na neki točki odločiti, kdaj je knjiga zaključena. Svoje pesmi namreč ves čas spreminjam, jih dopolnjujem, brišem, prelamljam verze, ta proces pri meni nikoli ni zares zaključen. In ko sem snovala prvenec, je bilo to seveda še toliko težje, saj je bilo pesmi kar nekaj, te pesmi so nastajale v različnih obdobjih mojega življenja, v različnih čustvenih stanjih, ob različnih priložnostih. Kako potem vse združiti v eno smiselno celoto? Seveda pa je bilo ključno tudi to, da sem nekatere sicer ljube mi pesmi preprosto morala izločiti iz knjige, ker tematsko, slogovno ali kako drugače niso sodile v zbirko. Tudi ta izbor je bil precej težek.

Zbirka ima tudi prav posebno tridelno zgradbo, ki je semantično povezana z nogometom. Si si takšno zgradbo zamišljala že ob snovanju zbirke ali se je zgodila bolj spontano, intuitivno?

Takšna zgradba se je zgodila precej spontano in relativno pozno v ustvarjalnem procesu snovanja zbirke. Že nekaj let sem vedela, kakšen naslov želim za prvenec, in v zadnjih letih je nastalo kar nekaj pesmi, ki so tematsko povezane z nogometom. Ko sem uvrščala pesmi v knjigo, sem ugotovila, da precej pesmi govori o nekih bolj splošnih temah in družbenih vprašanjih, kar nekaj pesmi pa odpira dialog s preteklostjo in naslavlja odnose s predniki ali drugimi družinskimi člani, pri čemer se kot vezivni element pogosto pojavi tudi nogomet. Vedela sem, da moram zbirko razdeliti na dva dela, in ker je nogomet ena ključnih tem, ki povezuje vse druge, je bila razdelitev na dva polčasa očitna in preprosta odločitev, medtem ko se je tretji del zgodil med postavljanjem za tisk. Zadnjo pesem sem želela fizično ločiti od drugih, pri postavitvi pa je posrečeno prišlo do tega, da je nastal nov razdelek.

Tudi vsebina zbirke simbolično druži nogomet in poezijo. Ob branju sta mi najbolj v spominu ostala verza »ko me ne bo več / se bo žoga kotalila naprej«. Kje čutiš stičišče med nogometom, poezijo in življenjem?

Poezija in literatura nasploh imata veliko podobnosti z nogometom in obratno. Pravzaprav s katerimkoli športom, meni je nogomet pač najbliže. Pri poeziji in literaturi mi je zelo pomembno, da me znata presenetiti in me premakniti iz nekega stanja. In ko pišem, moram biti zelo potrpežljiva, če želim, da me pesem nekam pripelje, da sem z njo zadovoljna. Podobno je z nogometom ali življenjem, če hočeš – potrpežljivost in sposobnost, da se pustiš presenetiti, sta tisto, zaradi česar se na koncu lahko veselimo uspehov. Obenem pa me navdušuje tudi to, kako zelo vzhičen si lahko med (nogometno) tekmo, koliko čustev izvabi iz tebe tistih devetdeset minut, kolikokrat lahko med tekmo spremeniš razpoloženje … Zelo podobno se počutim, ko berem poezijo. Nad njo se lahko zelo hitro navdušim, a se zaradi kakšne besede ali verza, ki me zmoti, nad določeno pesmijo tudi zelo hitro razjezim, sem nad njo razočarana. Obožujem to spremenljivost, to sposobnost tako nogometa kot poezije, da me vržeta iz tira.

Kaj bi rekla, da je prepovedani položaj tebe kot posameznice in pesnice?

Prepovedani položaj je zelo širok pojem in ni nujno povezan zgolj z nogometom. Tam se je sicer izraz nekako najbolj ustalil, a še zdaleč ni tako enoznačen. Zame prepovedani položaj označuje vse, ob čemer se počutim neprijetno ali za kar ne dam in nimam dovoljenja. Če sem malo bolj konkretna – opažam, da se recimo v družbi velikokrat odpirajo debate o zelo osebnih temah, ljudje druge ljudi sprašujejo o zelo intimnih stvareh, s katerimi nimajo nobene zveze, zato ne vem, zakaj bi jih o njih morali vedeti in kaj bi od tega lahko imeli. To se mi zdi skrajno predrzno in nesprejemljivo. Glede tega sem zelo občutljiva in se o tem zadnje čase veliko sprašujem. Kako je na primer lahko neka oseba izločena iz določene skupine ali družbe samo zato, ker ceni svoj lastni prostor in se odloči, da določenih stvari ne bo delila z drugimi ali naredila enakih stvari kot drugi. To je zame nekaj, čemur bi lahko rekla prepovedani položaj. Poseganje v zasebnost in odločitve posameznika.

Kaj pa tvoje poezije?

O tem bo najbrž presojal vsak bralec posebej. Ampak kot sem povedala že prej, v nekaterih pesmih opisujem trenutke, ko se nekdo preveč vtika v življenje in odločitve drugih, in kako vse to vpliva na nadaljnje odločitve, ki jih lirski subjekt sprejema. Z naslovom zbirke in seveda s pesmimi sem želela pokazati na to večpomenskost.

Pesmi Prepovedanega položaja so motivno-tematsko zelo raznolike, vseeno pa jih druži refleksija vsakdana in lastne umeščenosti vanj. Kaj bi rekla, da je tisto, kar res poskušaš ujeti v svojih verzih?

Kot si že sama lepo rekla, v pesmih se poskušam odzivati na vsakdanje dogodke, pogovore in odnose z ljudmi, saj smo ves čas v dialogu drug z drugim, pa niti ni nujno, da ta dialog potrebuje besede. Dovolj je že samo kretnja ali stisk roke, pogled ali pa njegova odsotnost. Ljudje smo družabna bitja in fascinantne se mi zdijo dinamike med ljudmi v različnih okoljih, iz vsake takšne situacije ali interakcije pa se lahko ogromno naučim. O tem veliko premišljujem, si zapisujem povsem naključne ideje ali pomisleke, ki se mi porodijo, včasih pa iz tega celo nastane pesem, s čimer to dinamiko prestavim v neki drug prostor in čas.

V svoji poetiki izrazito prozaične prizore in nadrobnosti družiš s pretanjenim premislekom o smislu in raznovrstnih odnosih. Kako oblikuješ svoje pesniške podobe?

Zelo blizu mi je poezija, ki je bolj pripovedna, fabulativna, saj imam občutek, da se z njo laže poistovetim. Takšno poezijo tudi najraje berem, zato je najbrž to vplivalo tudi na moj izraz. Pri oblikovanju pesniških podob nimam nobenih posebnih postopkov. Veliko berem, veliko si zapisujem in veliko razmišljam, včasih celo preveč [smeh]. Ko se vse poklopi in sem v stanju, da lahko iz vsega skupaj še kaj napišem, je občutek odličen. Ampak pesem me na koncu skoraj vedno preseneti, ker gre povsem svojo pot, zato nekega recepta, kako oblikovati pesniške podobe, niti nimam.

V pesmi »pesem« beremo »na leto napišem malo pesmi / nekaj jih zavržem / še manj ohranim za pogovor«, v nekem pogovoru pa si mi povedala tudi, da pišeš samo še na letalu. Kako to?

Ja, res je [smeh]. Včasih, recimo v študentskih časih, sem lahko pesmi pisala kadarkoli, ves čas, kjerkoli. Veliko teh pesmi je bilo sicer zanič, zato sem vesela, da se za knjigo nisem odločila že takrat, a sem bila res ves čas ustvarjalna. Takrat sem tudi veliko hodila na literarne dogodke in branja, zato sem bila ves čas v stiku z aktualno pesniško sceno in tem, kaj oziroma kako pišejo moji sovrstniki. Sčasoma sem imela vedno manj časa, da bi se udeleževala vseh dogodkov, kaj šele da bi pisala. In pred nekaj leti sem ugotovila, da je letalo idealen prostor za pisanje poezije. Ker sem skoraj vedno toliko škrta, da ne doplačam sedeža poleg ljudi, s katerimi potujem, po navadi sedim povsem na drugem koncu letala kot oni, zato sem obsojena na dolge ure sama s sabo. Internet ne deluje, glasbe ali knjig pa se slej ko prej naveličam, zato se takrat igram z zapiski na telefonu in dokončujem zametke pesmi. V zadnjih letih je tako nastalo kar precej mojih pesmi.

Kljub temu da je v tvoji poeziji kar nekaj akterjev, večkrat zapišeš, da si rada sama. Ti poezija nudi ta prostor prijetne samote? Kaj zate pomeni pisanje poezije?

No, eden od razlogov, zakaj skoraj vedno pišem samo še na letalu, je tudi ta, da je to eden redkih trenutkov, ko sem povsem sama. Čas zase si vzamem tudi sicer, doma, a mi je to težje, saj sem ves čas obkrožena z informacijami, delom, ljudmi, družbenimi omrežji in tako naprej. Priznam, imam slabo navado, da se od tega težko odklopim. Ampak da lahko napišem pesem, se moram. Ugotovila sem, da najbolje delujem takrat, ko sem v popolni tišini, ni pa toliko pomembno, kje. Ne bojim se biti sama, ta samota je zelo prijetna. Brez poezije bi sicer lahko živela in preživela, dvomim pa, da bi bila brez nje takšna, kakršna sem. Pisanje poezije me je marsičesa naučilo, še najbolj pa tega, kako biti potrpežljiva sama s sabo.

Večkrat reflektiraš, da je poezija več kot zgolj besede, da nas lahko spreminja. Kateri pesniki in pesnice pa so spremenili tebe (in kako), h katerim poetikam se rada vračaš?

Občudujem veliko pesnic in pesnikov. Kot sem že omenila, imam zelo rada dolge, pripovedne pesmi, ki gradijo ali – še bolje – govorijo zgodbo o nekih povsem vsakdanjih trenutkih ali utrinkih, s takšno poetiko so name zagotovo vplivali Raymond Carver, Wisława Szymborska, Czesław Miłosz, Jacek Podsiadło, Alex Dimitrov, Jazra Khaleed, Tatjana Gromača in Ada Limón, če jih naštejem samo nekaj. Od slovenskih avtorjev pa so mi zelo blizu poetike Ane Pepelnik, Veronike Dintinjana, Daneta Zajca, zgodnjega Šalamuna, Denisa Škofiča, Natalije Milovanović, Sare Fabjan in Pina Pograjca. Žal ni prostora, da naštejem vse, a pri omenjenih avtorjih in avtoricah občudujem njihovo neposrednost, obenem pa jezikovno in metaforično sestavljanje sveta.

Kaj pa se ti je letos zgodilo na dan, ko je umrl Tomaž Šalamun? Je tudi »naletavalo / kot da je konec sveta«?

Od takrat, ko je umrl Tomaž, za moj rojstni dan ni bilo več snega. Ravno zadnjič sem se z nekom pogovarjala o tem. Mogoče se motim, a se res ne spomnim, da bi v zadnjih desetih letih takoj po božiču zapadlo veliko snega. Zdaj se zima prestavlja na kasnejše mesece in to me žalosti.

V pesmi »strah« zapišeš: »tu v zraku in brez moči nad tem / kar se bo zgodilo v naslednjih minutah / sem spoznala / da je moj največji strah / postati pesnica.« Si s to zbirko premagala ta strah? Kakšni so tvoji vtisi po izidu?

Bolj ko razmišljam o tem, bolj sem prepričana, da ta strah izvira iz nekih zgodnjih, otroških let kot večina travm [smeh]. Govorim o strahu, da nekaj poveš, pa bodo tvoje besede naletele na posmeh ali, še huje, nanje ne bo odziva. Vedno sem bila namreč prepričana, da nimam povedati nič pametnega. Tako mislim še zdaj. Morda sem tudi zato tako dolgo čakala s prvencem, a sem zdaj vsaj toliko odrasla, da znam prepoznati in sprejeti kritiko ter se pošaliti na svoj račun [smeh]. Sem pa z rezultatom zelo zadovoljna. Vesela in hvaležna sem, da imam ob sebi ljudi, ki razumejo, da poezija ni samoumevna.

Se že pripravljaš na naslednjo tekmo? Kam se trenutno kotali žoga?

Če misliš dobesedno – nogometna klubska sezona se je pravkar končala, a se počasi že začenja evropsko nogometno prvenstvo. Nogometnega poletja se zelo veselim in tudi sama se bom udeležila tekme med Anglijo in Slovenijo. Če pa misliš metaforično – nove zbirke ravno ne pripravljam, me je pa izid te knjige spodbudil, da sem spet malo bolj ustvarjalna. A najprej bi rada v svet pospremila Prepovedani položaj, za vse drugo bo še dovolj časa.