Zelo težko, če ne nemogoče, je prekiniti z osebno in kolektivno zgodovino

Kresničevje je romaneskni prvenec Ajde Bračič, pisateljice, kolumnistke in arhitektke, ki smo jo doslej poznali kot avtorico kratkoprozne zbirke Leteči ljudje. Za prvenec je prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese. Ajda vodi tudi nevladno organizacijo Kajža, stičišče za prenovo in trajnost bivanja. Z Ajdo sem se pogovarjala o nastanku njenega novega romana, ki je po eni strani zgodba o razbiti družini in iskanju lastnega prostora v odnosih, po drugi strani pa skoraj filozofska meditacija o našem odnosu do narave in tem, kako nas zaznamuje kolektivna krivda. Glavna protagonistka romana Agnes se odpravi v razpadajoč družinski vikend na Koroškem in nato globoko v gozdovih naleti na staro hišo, v kateri prebiva skrivnostna trojica, ki jo sprejme medse v samozadostno skupnost, ki sobiva z naravo in zavrača družbo.

Agnes spoznamo v hipu, ko se vrne v koroške gozdove, v staro hiško svojega očeta, ki propada in ni več primerna za bivanje. V hiško se je vrnila po sestro Klaro, ki se ji je po hudem sporu nenadoma nehala javljati po telefonu. Ključen odnos v knjigi je tako odnos med sestrama. Zakaj se ti je zdel ravno sestrski odnos tako zanimiv za obravnavo?

Roman deloma govori o podedovani in privzgojeni krivdi, ki sploh ni tvoja, ampak jo vseeno nosiš, čeprav nima oprijemljivih vzrokov, pač pa je splošna in vseobsegajoča. Zato se mi je zdel za zgodbo zanimiv odnos med sorojencema, med sestrama, ker izvirata iz istega gnezda in sta se v mladosti spopadali s podobnimi okoliščinami, a sta se njuna značaja vseeno različno razvila. Sta si podobni, a na neki način različni. Svojih napak ne moreta kar tako pripisati vzgoji ali staršem, ampak zanje krivita izključno sebe, kar pa počneta na dva zelo različna načina.

Agnes grize krivda zaradi dejanja iz preteklosti, ki ji ne da miru in naj bi razdrlo sestrski odnos. To »hudo dejanje« Agnes ves čas zasleduje, bralka pa ves čas spekulira, kaj naj bi bilo.

Morda bi bila lahko ena izmed očitnih misli ob branju to, da je dejanje, ki Agnes tako pesti, vezano na zaplet s kakim moškim, ki ju je s sestro razdvojil. Ampak temu sem se želela načrtno izogniti, zato v romanu pravzaprav ni romantičnih zapletov. V eni prvih verzij romana je sicer Agnes imela fanta, ki je ostal v mestu in ki bi privzel še eno od možnih ideoloških pozicij glede odnosa med naravo in človekom, a se mi je nazadnje zdelo, da bi dodatna podzgodba preveč odvrnila pozornost od tega, kar se dogaja v gozdu.

Ne izvemo torej, ali ima Agnes partnerja ali ne, ne izvemo pa niti veliko drugih podrobnosti: ne tega, kaj Agnes počne za preživetje, ne tega, koliko je stara, ne tega, kaj je študirala in tako naprej. Zakaj si zase zadržala toliko informacij o glavni protagonistki?

Mislim, da je to za zdaj moja pisateljska specifika, ker roman – tako kot že kratke zgodbe – ni zrasel iz likov, pač pa iz strukture in zamisli o predstavljanju kompleksnosti tematik odnosa do narave, aktivizma, vere in duhovnosti. Morda bom v prihodnosti več delala na natančno opredeljenih likih, tokrat pa se mi je zdelo, da je bolje, da so vsi protagonisti predstavljeni skozi svoje ideje in trenutna doživljanja, ki konec koncev veliko povedo o njihovih osebnostih, ne da bi bilo treba bralcem natančno poznati njihova ozadja. Na ta način lahko ostanejo malo prazni. Kot posode, ki jih lahko nato bralec zapolni.

Agnes odide v osamo, vse pusti za seboj: je tak umik upor ali beg?

Najbrž je oboje. Agnes večkrat v romanu ugotovi, da je tak umik privilegij, zato ker ima očitno možnost za nekaj časa vse pustiti, nima obvezujočih odnosov ali finančnih pritiskov. V tem smislu je ta roman malce utopičen, za večino ljudi, tudi zame, je najbrž nemogoče, da bi kar pustili vse in šli v tak mehurček. A Agnes do tega privede globoka osebna kriza, njen umik se začne kot beg in nadaljuje v bojkot. Najbrž je eno izmed glavnih vprašanj romana, ali je prav pustiti vse in začeti na novo v osami, prekiniti z obstoječo družbo ali pa delati s tem, kar imamo. Roman ostaja pri vprašanju in nanj ne poskuša odgovoriti, ampak moje osebno stališče je, da moramo delati s tem, kar imamo. Z občasnimi odmiki, ki lahko razširijo perspektivo, seveda, vedno pa se moraš vrniti nazaj v družbo in jo poskusiti spremeniti od znotraj. Tudi Tulsi, Joshua in Sara, pripadniki gozdne skupnosti, na katero naleti Agnes, imajo glede tega med seboj različne nazore. Sara in Joshua hodita v trgovino, imata socialna omrežja, Tulsi pa je zelo radikalno odmaknjena od sveta.

Ampak Agnes ne hrepeni zares po popolnem umiku, ker hrepeni tudi po povezanosti z drugimi – to si v romanu odlično pokazala. Zanimivi so dialogi med Agnes in Tulsi, v katerih se razkriva več o Agnesinem notranjem konfliktu, razdvojena je med Tulsijinimi in Sarinimi pogledi na ekologijo in sobivanje.

Tudi Tulsi, Sara in Joshua so proizvod družbe, čeprav so z njo skušali pretrgati. Podedovani vzorci so globoko v nas, zato jih lahko kvečjemu sprejmemo in delamo najbolje, kot lahko, njim navkljub, čeprav ta izjava morda zveni osladno. Zelo težko, če ne nemogoče, je prekiniti z osebno in kolektivno zgodovino, ki nas opredeljuje. Agnes, ki se toliko ukvarja s pojmom krivde in s tem, kaj ji je bilo preko staršev ali vzgoje naloženo, ugotavlja, da je ravno krivda to, kar nas dela človeške, to, zaradi česar smo zmožni delati tudi dobre stvari. Popolna odsotnost krivde je lahko vsaj v okvirih naše družbe kar malce strašljiva.

V romanu Agnes doživlja preobrazbo in o preobrazbah ogromno sanja, te sanje pa so zelo nadrobno popisane. V njih se na primer Agnes spremeni v žival, pa v drevo. Ali bi bili tvoji liki »odrešeni«, če bi se lahko preprosto spremenili v živali in rastline ter pustili svojo človeškost za seboj? Vsekakor jim dela tisočere preglavice.

Mislim, da ne in da je to nemogoča ideja. Veliko sem razmišljala, kako pisati o nečem, kar ni človeško. Ali je sploh legitimno, da privzamem pozicijo na primer bukve, da polagam besede v usta nečemu, kar je tako drugačno od mene, da pravzaprav pripisujem svoje lastno gledanje? Seveda ne, ampak to sem si v zgodbi vseeno privoščila, ker je poglavje, napisano z gledišča bukve, tako magično, da bralec zagotovo ve, da je glas bukve v resnici glas avtorice, človeški glas. Agnes veliko razmišlja o tem, kako je biti nekdo oziroma nekaj drugega. In zaradi človeške nezmožnosti privzemanja neke nečloveške perspektive so vsi zapisi, v katerih Agnes postane nekaj drugega, potok ali drevo, rahlo nedokončani in nepopolni.

Tulsi, Joshua in Sara, trije prijatelji, ki jih Agnes spozna v gozdu in se z njimi eventualno preseli v majhno hiško, živijo samozadostno življenje, ampak kljub temu se vsak od njih bori z nekimi svojimi demoni, vezanimi na to, kako jih je oblikovala družba, vezanimi na preteklost, ki ji ne morejo uiti. Bežijo stran od sebe?

Mogoče si vsi želimo, da bi bili malce manj individualni, kot smo, da bi bili bolj del kolektiva, ki poveča varnost in zmanjša odgovornost posameznika. Zato tako verjamemo v znanost, vero, tradicijo, v raznovrstne paradigme, ki nam ponujajo neki skupni temelj mišljenja, skupno izhodišče, in privzemamo identitete, ki nas opredelijo kot del skupine. Mislim, da to ni beg, ampak neizogiben del človeške izkušnje, ta večni razkorak med individualnostjo in skupnostjo. Ampak kolektiv je lahko tudi omejujoč, kot spoznava Agnes, ko se čedalje bolj kesa za zmote in napake vsega človeštva.

Agnes se ves čas sprašuje, ali je dobra oseba. Kaj je v svetu, tako polnem konfliktov in nepravičnosti, kjer bi včasih resnično najraje spakirali in odšli v kakšno jamo, sploh še kriterij za to ‒ biti dobra oseba, dober človek?

Pomembna se mi zdi neka osnovna obzirnost in empatija do drugih, ne le ljudi, do vseh bitij in nebitij, da se zavedaš, da nisi edini na svetu. Da obstajajo še drugi načini dojemanja. V človeški družbi so ljudje, ki razmišljajo drugače od tebe in jih ne moreš razumeti. Vseeno si lahko spoštljiv do njih. To je največ, kar lahko naredimo, toliko je nekih stvari, v katerih smo soudeleženi, če bi želeli biti popolnoma nedolžni, bi se morali pokončati. To po mojem ni konstruktivna rešitev. Jo pa definitivno preigravajo tudi liki v moji knjigi.

Na koncu romana je prisotnih nekaj žanrskih elementov. In Agnes v knjigi pogosto razmišlja o magičnem, o prikaznih v gozdu, pravljicah … Čemu je namenjena ta žanrskost, ki se na koncu razpre?

Konec romana je bil načrtovan kot napredovanje romana proti čedalje bolj neoprijemljivim okoliščinam, kot pot v najgostejši del gozda, udeležena je čudežna gobova juha, zato ne vemo točno, kaj se res dogaja. Ena mojih najljubših stvari pri literaturi je, da lahko mejna stanja zavesti jemlje, kot da so resnična. Ni nujno, da so se neke stvari na koncu romana res zgodile, ampak morda pa Agnes misli, da so se. Vsi ti fantastični vložki so malce mejni – a ko jih doživljajo liki, se zdijo zelo resnični. So neke stvari, ki jih čutimo, pa jih ne moremo ubesediti, lahko pa jih povemo skozi besede legend ali pravljic. Nekatere stvari v življenju so včasih v psihološkem smislu tako težke, da je laže, če se zatečemo v taka besedila. Magično je včasih bližnjica do razumevanja.

Kaj poleg tega je po tvojem mnenju še posebna moč, ki jo posedujejo zgodbe?

Morda prav ta element čudnega, vedno je ena stvar izmaknjena iz centra, zato mi je tudi kot bralki v užitek, kadar avtorji izpostavijo, da je življenje zelo čudno, surrealno, bizarno. V tem rahlem odmiku od resničnosti se po mojem skriva najkrajša pot do živete izkušnje.

Roman je poln refleksij o krivdi in obžalovanju, vendar sem sama dobila vtis, da je tudi roman o veri in upanju. Kje ju Agnes išče?

To je zelo težko vprašanje. Agnes se mi zdi skeptik, ki morda ne išče ravno zavestno vere ali upanja, bolj išče mir, od vseh likov v romanu pa pobere majhne koščke prepričanj in jih sestavi v nekaj svojega. Na koncu romana vsem likom na neki način spodleti, nobeno izmed njihovih stališč ne prevlada. Lovca, ki verjameta v človeško premoč, ne zmagata. Tudi do izpolnjenja ekstremne ideje gozdnega kolektiva ne pride. Ampak tudi drugi liki ne zmagajo. Različna prepričanja vseh udeleženih nazadnje privedejo do zaključka, ki je pravzaprav brezploden, ampak za Agnes pomeni neko simbolno osebno osvoboditev. Priznati si mora, da kljub velikim razmislekom o skupnosti prevladajo njene sebične motivacije. Mogoče v tem najde upanje – da je konec koncev res samo čisto običajen, zmotljiv človek.

V Agnesino zgodbo so vloženi polesejistični zapisi o Valentinu Eremitu, resnični zgodovinski osebnosti in puščavniku, avtorju pesniške zbirke Puščavnikovi verzi, ki jo Agnes najde v očetovi hiški. Njegova zgodba se na povsem nepričakovan način poveže z Agnesino. Zakaj te je tako privlačil Valentinov lik, kako si ga odkrivala?

Njegova zgodba je napisana nekoliko nezanesljivo, zato se mi je zdelo, da lahko malce zamaje način branja, da te opominja, da morda tudi to, kar beremo, ni čisto res. Del zgodbe temelji na dejstvih, drugi del je izmišljen. Valentin je sicer zares živel, tudi Puščavnikovi verzi so resnični, ampak o njegovem življenju je znanega bolj malo. Na njegovo zgodbo sem naletela ob obisku ruševin gradu Vodriž, kjer je nekaj časa prebival, in me je zelo prevzela, saj je tako dramatična, da komaj lahko verjamemo, da je resnična. Zelo me je pritegnil motiv puščavništva, iz česar so potem zrasli še drugi deli romana.

So nate med pisanjem vplivala kakšna druga dela, vezana na teme, ki jih obravnavaš? Kaj te je navdihnilo?

Na neki način je najbrž na ta roman vplivalo vse, kar sem prebrala. Imam nekaj svojih ljubih avtorjev, mnogi izmed njih pišejo na robu magičnega realizma in spekulativne fikcije. Ker je to moj prvi roman, sem med pisanjem skušala tudi ugotoviti, ali sem sposobna napisati takšnega, ki bi ga sama rada brala. Nedavno sem prebrala roman Dnevna hiša, nočna hiša Olge Tokarczuk (prev. Jana Unuk; Društvo Apokalipsa, 2005), ki me je v strukturnem in vsebinskem smislu zelo navdihnil. Ko pa sem že imela osnutek, sem prebrala še dva romana, ki imata nekaj vzporednic s Kresničevjem; roman North Woods Daniela Masona (2023), ki prav tako govori o hiši sredi gozda, ki jo avtor spremlja stoletja. Potem pa še roman Pojem in gora pleše avtorice Irene Sola (prev. Veronika Rot; KUD Sodobnost International, 2023). To je nekaj let star roman, ki govori o gorski vasici, pripovedovalci pa so zelo različni, od groma do srne. Te romane s podobnimi izhodišči odmaknjenosti in nečloveških pripovedovalcev sem si potem začela kar beležiti v seznam.

Katera tematska plast romana te je najbolj zaposlovala med pisanjem?

Ne vem, ali je katera izmed številnih plasti kako izstopala, nekako so se prepletale med sabo in tudi z drugimi razmisleki v mojem vsakodnevnem in poklicnem življenju. Najbrž sem želela tudi sama sebi odgovoriti, zakaj tako pogosto fantaziram o samotni koči sredi gozda, kjer bi me vsi pustili pri miru, kaj so razlogi za to in ali bi bil takšen odmik legitimno dejanje. Pisanje o gozdu pa mi je ponujalo tudi dober pobeg od vsakdana, res ni lepšega kot po dolgem delovnem dnevu sesti za tipkovnico in pisati o mahu, listih, praproti. Dobršen del razmislekov o romanu je seveda nastal tudi med sprehodi po gozdu.

Kaj je pisateljski izziv, ki te trenutno privlači in bi se z njim rada soočila v prihodnosti?

Trenutno znova pišem kratke zgodbe, tokrat z nekoliko bolj mračno, grozljivo atmosfero, vmes pa preigravam možnosti za en ali dva romana in eno polliterarno, zvrstno neopredeljeno knjigo, ki mora še najti svoj format.