Najbrž sem želela tudi sebi odgovoriti, zakaj fantaziram o samotni koči sredi gozda.

To je tudi za vsebinsko močno zbirko preveč.

Kar človek najde v svojem notranjem svetu, od najhujšega bestiarija pa do največje miline, sreča tudi zunaj, med živalmi in rastlinami.

Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.

Že ves dan me spremlja ta čuden občutek, da se mi nekaj izmika, kar je že skoraj na dosegu, a potem izgine, kot lepota, kot breze, skrite zadaj za smrekami.

Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.

Kup je bil večji od srednje velikega človeka. Odrezani, odsekani, zmečkani, poteptani, izruvani, raztrgani … listi, veje in cveti so bili nagrmadeni drug na drugega z grozljivo mešanico doslednega sovraštva in tistega pišmevuhovstva, ki človeka zajame po tem, ko opravi gnusno delo odstranjevanja kakršnesižebodi golazni, ki naj po eksekuciji leži naokrog, kakor ji je drago. Samo da ni več živa in da s svojim gnusobnim videzom ne streže po življenju nam, ljudem. Kup mrtvega rastlinja je, bržkone zaradi rdečkastih, barvi krvi podobnih vej, v spomin priklicalPreberi

Jure Jakob, eden najbolj izstopajočih glasov mlajše generacije slovenske poezije, se s svojim ustvarjanjem z obrobja in osame ter izrednim notranjim občutkom pri ustvarjanju poetičnih atmosfer narave že od začetka svojega pisanja razlikuje od preostalih sočasnih pesniških imen. Po dosedanjem opusu treh pesniških zbirk se zdaj predstavlja z novo zbirko Delci dela, v kateri nadaljuje s svojim izdelanim pesniškim jezikom, ki v sebi skriva zanj značilne mirne pesniške pejsaže, naslikane na robu tišine, a hkratiPreberi