Zen in pobiranje redkvic

Včasih nam sredi noči NIČ sede na prsi. In nam s svojo odsotnostjo teže iztisne zrak. »Nič ni,« rečemo v slovenščini. In v zanko dvojne negacije, kot kavboj v laso, lovimo njegovo dvoumno naravo.

Nekateri se iz zanke poskušamo izviti z negibnostjo, kot plen, ki pred plenilcem otrpne, pretvarjajoč se, da je mrtev. In če prevara uspe, živi dalje, zavedajoč se nesamoumevnosti tega dejstva. Zato ni več isti, na neki način je (njegov stari jaz) res umrl.

Nedavna pandemija in spremljajoča jo karantena sta ustvarili gromozanski vakuum niča. Prvi mesec sva si nemo zrla iz oči v oči. Jaz sedeč na marmornati klopci pred pisarno, on abstraktno razpršen po opustelem mestu. Nič nisem počela. Nič mi ni bilo treba početi. Dovolj je bilo zgolj biti. Vame so se po kapljicah stekali sončni žarki in z minevanjem dni sem, kot v počasnem posnetku, zaznala, da se je olistilo edino drevo na trgu. Zdelo se mi je, da tudi jaz poganjam lističe, le da navznoter. Nenavadno, tolikšna obrnjenost vase prav v času brez prič.

radovednost

Zatem se je nič razpočil. Ali bolje: implodiral. A s tem njegov smrtonosni prijem ni popustil. Da bi preživela, sem se zakopala v zemljo. Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice. Na poti na kmetijo na robu mesta sem srečevala jutranje meglice, ki so se zapletle v mlado žito in potepuške lisice. Dan sem sklenila vračajoč se čez pokopališče, kjer so mrak razsvetljevale migetajoče lučke.

Ostala sem mesec dni. Mislim, da je pri tistem, kar počneš, fino vztrajati vsaj en organski cikel; kogar odbija polnost ščipa, ga bo morda vzradostila prosojnost mlaja. Ali obratno. Če prehitro odnehaš, to ni le znak pomanjkanja volje. Morda je v še večji meri simptom ugasle, odmrle radovednosti. Radovednost ni ubila mačke. Podarila ji je dodatnih osem življenj.

naključnost

Še nikoli nisem bila najeta fizična delavka. Izvrševalka nalog. Tej odsotnosti samoiniciative se, presenetljivo, nisem upirala. Počela sem marsikaj, a vztrajno, dan za dnem, teden za tednom se je vračala tudi ena in ista naloga: pobiranje redkvic. Kot bi se golo naključje z lepljivim ponavljanjem usodno zraslo z mano. Sprva sem se te zadolžitve otepala, jo doživljala kot zafrkancijo, celo kazen. Nagonski upor monotoniji. Nato sem se fatalistično predala. Ne nazadnje je vseeno, ali jutra preživim na njivi med redkvami ali v rastlinjaku med paprikami. Ni bilo pomembno. Sprejemanje arbitrarnosti. Tudi življenja samega.

telo

Sprva je bilo pobiranje redkvic predvsem izziv za telo. Prisilna drža se mi je zdela mučna. Telo je iz sklonjenega polpočepa nenehno drselo v čepenje, čeprav mi je bilo iz neznanih razlogov odsvetovano. Celo prepovedano. Telo je ječalo, klecalo, se zakrčilo, ponovno vstalo. A kmalu se je gib samodejno vtisnil v meso; sam od sebe se je pojavil avtomatizem drsenja nadlakti ob stegno, kar je ob neštetih ponovitvah pustilo rahlo hrapavo in pordelo sled, ki jo lahko še vedno zatipam. In vidim. Sprva sem jo kazala prijateljem kot medaljo. Za pogum in vztrajnost. Povsod so plodna tla za narcisizem; je kot plevel, ki ga težko izkoreniniš.

Ko se je telo končno vdalo, se je sprostila tudi pozornost. Kot bi čutila zatipala daleč ven iz telesa. Začutila sem aprilsko jutranje sonce, ki me je božalo, in prižigalo luč dneva; oddaljeno zvonjenje, ščebet ptičev, zaganjanje vetriča … Ta izstop iz telesa ali, bolje, razlivanje čutil navzven, je rahljalo zategnjenost mišic. Delo je postalo prijetno. Ali natančneje: povsem nevtralno. A kaj, ko me je že grbil nov krč.

ilustracija: Nika Rupnik

nadjaz

Vsa pozornost se je ponovno sfrknila, kot meduza na soncu, in bila amputirana v mehanično štetje: ena, dva , tri … deset redkvic. Ena, dva, tri … deset, dvajset, trideset šopkov. Ena, dva, tri, štiri, pet … gajbic. Nikoli ni bilo dovolj, vedno je bilo premalo. Od šefa postavljena norma se je zaganjala vame kot razdražen pes. Prej prijetno potrkavanje cerkvenih zvonov je dobilo grozeč prizvok odtekanja časa, ki mi je na voljo, da se izkažem. Mu dokažem, da sem lahko hitrejša. Nikoli ne štejem ovac, da bi lažje zaspala. Tudi na njivi me štetje ni umirjalo, ampak je razplamtevalo jezo, zaradi katere je postal nezaznaven tudi topel dotik sonca. Od kod ta strast do preštevanja? Zakaj strup primerjanja? Je sodelavka res hitrejša, je zato boljša? Iz primeža teh vprašanj se je nemogoče izviti. Brezsmiselno je iskati odgovor nanje, z mečem samonanašalnosti jim je treba odrobiti puhloglavo betico. Jaz sem jaz. To je dovolj.

Na osvobojenem ozemlju sem (začasno) sklenila premirje z notranjim sodnikom. Ko je obmolknil nadjaz, so rokavico izzivalno vrgle zunanje okoliščine. (Pre)ponosno, bojevito, trmasto se je odzval ego.

jaz

Dodeljena mi je bila nova njiva, ki je kot ravna puščica napadala horizont v daljavi. Gosto posejana z redkvicami, ki so jim bile štete ure. Požvižgajoč se na logiko trga oziroma na okus kupcev so samovoljno prerasle velikost slastnega grižljaja; postale so bližje jabolkom kot jagodam. Nekatere je od prevelikega vitalizma dobesedno razklalo, spet druge je predolgo čepenje v toplem, vlažnem materničnem objemu zaščitne folije pahnilo v prezgodnje gnitje. Iz miroljubne nabiralke sem se prelevila v okrutno eksekutorko; prevelike, počene, gnile redkvice so divje frčale naokoli. Gomile njihovih zavrženih trupelc so hitro naraščale sredi prostrane njive, šopke rdečih izbrank pa sem veliko počasneje polagala v plastično krsto naravne selekcije.

Zdaj se ni oglasil glas v glavi, ampak se je uprlo drobovje. Kje je smisel?! Čas se je začel zgoščati, lepiti v velike strdke, skale, ki sem jih mukoma valila kot Sizif. Kdaj bo že konec te nesmiselne tlake. Ali 3,5 evra na uro res poplača MOJE muke? Je nekaj evrov za šopek res dovolj za MOJ vložen trud? Če začneš smisel zalezovati z nalepkami za cene, se bo neizogibno skril, kot ranjena košuta pred lovskim psom. A slednjič je s pregriznjenim goltancem sredi njive obležal moj ego.

volja

Neuklonljiv duh pa je vstal od mrtvih. Z levico, zapacano od zemlje, sem si popravila klobuk, v desnici pa sem krčevito stisnila revolver volje in se vrnila v bitko. Z redkvicami. Opoldansko sonce je spet topleje grelo. Kaj grelo, neusmiljeno je žgalo. Do odmora za kosilo me je ločilo še nekaj ur. Tako sem ugibala, saj ure nisem imela. Steklenica vode je bila že davno prazna. Kljub vajenosti položaja sem ponovno čutila telo. Postajalo je vedno težje, a obenem zaradi refleksnega ponavljanja brez misli tudi čudno lahko. Vsa zaznava se je skrčila na občutek žeje in pregretosti. Tedaj se mi je izza horizonta, kot fatamorgana, začela približevati šefica z vnučkom, ki mi je v svojih majhnih rokah prinašal dar. Nosil ga je držeč predse, oziraje se na vsak korak. Kot nevešč natakar, ki prinaša polne skodelice.

V dečkovih rokah se je ujeta v plastični vrečki pretakala voda, katere površino so rahlo vzvalovali drobceni koraki. Na njej se je pozibavalo živo rdeče jabolko, okoli katerega je plavala posadka malih jagod. To je bilo najboljše jabolko v mojem življenju.

prisotnost

Nisem bila več ogrizek; postala sem rdeče, sočno jabolko. Tekočina, ujeta v kroglici, manjši od dlani, me je napojila do zadnje kapilare. Kljub temu sem takoj pozobala še nekaj jagod. Prevzetnost. In pristranost. Kasneje sem pomislila na vaje iz čuječnosti. Košček čokolade na mojem jeziku je vedno ostajal zgolj košček čokolade na mojem jeziku. Kljub vsej pozornosti, ki sem mu jo namenila. A simulacija realnosti ni nikdar realnost sama. Ali pač?

Ko je bila v naslednjih dneh njiva prebrana do konca, sem odgrnila njeno sestro dvojčico, s katero sta se rahlo dotikali z rjavimi lici. Na njej so rdeče redkvice šele poganjale, varno ločene od neizbežnega propada z nekajtedenskim zamikom pri sajenju. Zdaj sem se prelevila v detektivko, ki je po različnih indicih sklepala, kako veliko glavico redkvica nojevsko skriva pod zemljo. Če sem izvlekla nedonošenčka, sem redkvico oropala nadaljnje rasti, sebe pa nove trofeje v pušelcu za trg. Ravno prav velike najdbe so bile sprva redke, zato se je začel ponovno oglašati ego. Gajbice so se polnile še počasneje kot običajno; negotovost je obudila nadjaz.

V naslednjih dneh so se začele redkvice lepo rediti in delo je postalo lažje, prijetnejše. Preplavilo me je (samo)zadovoljstvo. A le za hip. Spet sta se pojavili gniloba in pokanje. Prisotnost je izginila. A za vsako polno luno pride mlaj. In obratno. Mislim, da se bom kmalu vrnila na zemljo. Kmalu bom postala zemlja.