Narava v meni zbuja občutke občudovanja in lastne majhnosti

Jure Jakob (1977) je pesnik in pisatelj, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Poleg pesniških zbirk je izdal tudi esejistično-prozno knjigo Hiše in drugi prosti spisi (Mladinska knjiga, 2015), štiri pesniške slikanice za otroke in monografsko študijo o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled (LUD Literatura, 2010). Za svoje literarno ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim zlato ptico (2004), kritiško sito (2016), Rožančevo nagrado (2016) in nagrado Prešernovega sklada (2019) za zbirko Lakota (LUD Literatura, 2016). V zbirki Prišleki je nedavno izšla njegova sedma pesniška zbirka, naslovljena Drobne opazke.

Prejšnja zbirka, Učitelj gluhih, učenec nemih, je bila podnaslovljena »pesmi iz proze«. Od kod pa izvirajo pesmi Drobnih opazk?

Pravzaprav iz iste »proze«. Skoraj vse pesmi moje predzadnje in zadnje zbirke so se rodile v istem zgoščenem in intenzivnem obdobju pisanja, ki sem ga imel od januarja pa do maja leta 2021. Prva polovica pesmi je izšla že kar leto po tem v moji predzadnji zbirki, preostale pa letos v Drobnih opazkah. Te zadnje pesmi so šle skozi več faz ponovnega branja in prepisovanja, piljenja, preizkušanja in pretipavanja. Imele so tudi določen čas, da v miru ležijo in čakajo. To je običajen proces, ki sem se ga doslej še vedno držal, razen pri predzadnji zbirki. Z njo sem pohitel, bil sem neučakan, še sam ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker je bilo tisto obdobje pisanja leta 2021 tako intenzivno. Mogoče sem se na ta način instinktivno upiral zadušljivemu vzdušju tistega časa, to je bilo koronsko obdobje kolektivne histerije in zvečine absurdnih, neracionalnih oblastnih ukrepov – če se še kdo spomni. Ne vem. Zdelo se mi je, da me bo kar razneslo. Vsaj del pesmi sem moral dati stran; ko so pesmi v knjigi, objavljene, niso več moje, ne kličejo me več, ne čutim več dolžnosti in nuje, da bi se z njimi ukvarjal.

Zakaj opazke? In zakaj so te opazke drobne?

Večina pesmi zbirke je na neki način impresionističnih, vsaj motivika je pretežno impresionistična, v pesmi vgrajujem vtise in opazke iz lastnega vsakdana, s sprehodov, opazovanj pokrajine, rastlinja, živali, raznih mogoče na videz nepomembnih detajlov, mimo katerih ljudje, kadar smo vpeti v rutino preživetvenih opravkov in obveznosti, hodimo, ne da bi jih sploh opazili, jim namenili pozornost. Se pa v njih lahko skrivajo cela vesolja pomenljivosti: poezija lahko vstopi kamorkoli. In te opazke so drobne, ker lahko najbolj drobne predmete iz špranje za omaro izbrskajo, ne da bi jih poškodovali, le drobni prstki, ne pa mogočni bager. No, v isti sapi moram opozoriti še na rahlo besedno igro v naslovni pesmi: drobne opazke niso po naključju v korelaciji z dobrimi podrobnostmi. V mislih imam neko notranjo, mogoče lahko rečem tudi duhovno držo teh pesmi, ki se v opazni meri, no, vsaj upam, da se to opazi, napaja v oznanilu evangelijev in nasploh krščanskega duhovnega izročila.

Kljub temu da se pesniške podobe zdijo preproste, je vseprisoten nekakšen občutek presežnosti, nedoumljivosti. Kako se v tvojem pesniškem svetu spojita občutek in podoba, ki jo ustvariš?

Zamišljam si, da naj bi podoba vzbujala, priklicevala, vzpostavljala nekakšen občutek, občutenje, razpoloženje, atmosfero; to vzdušje je pravzaprav nenadomestljiv in nepogrešljiv del vsebine pesmi, srčni utrip, s katerim podoba ali pa kar pesem zaživi, spregovori. Sporočilo pesmi je vedno neprimerno več od tistega, kar lahko o njem pove diskurzivna razlaga, racionalna rekonstrukcija, in tisto več je to, kar čutimo. Pesmi ne dojemamo le cerebralno, tako kot matematične enačbe, ampak z vsemi čutili, z umom in telesom. Beremo jih seveda z očmi, preberemo pa s srcem. To je prvi, recimo bolj »tehnični« vidik, ki se mi zdi v zvezi s tvojim vprašanjem pomemben. Drugi, recimo bolj »vsebinski« ali pa raje »nazorski« vidik tega pa je, da se preproste stvari meni ne zdijo preproste. Je ptič nekaj preprostega? Ne, on je čudo stvarstva. Je bukev, ki jo spomladi napenja od sokov in potem eksplodira v predirnem zelenju svežega, nežnega listja, nekaj preprostega? Ne, to je čudež stvarstva. Vprašaj znanost, tisto temeljno, ki se ne omejuje z uporabnimi izsledki svojih raziskav, kaj je to drevo? To je kraljestvo čudežev, ki mu ni konca. Ta svet nima konca, je presežen, v vsaki, na videz še tako preprosti stvari je skrivnostna globina. Obenem pa tudi notranja mera in meja: vsaka stvar je to, kar je, ima neko specifično, čeprav nedoumljivo bistvo, ni kar nekaj poljubnega, zamenljivega, razpoložljivega za takšne in drugačne manipulacije. Ima digniteto. Je vredna. Točno, zdaj sem se spomnil na argentinsko-slovenskega filozofa Milana Komarja, ki sem ga v preteklih letih včasih vzel v roke in se mi je marsikatera od njegovih misli zdela inspirativna: eden od izborov njegovih spisov ima naslov Red in misterij (Študentska založba, 2002). Točno to me, med drugim, zanima tudi v poeziji – red in misterij.

Je pesnikovanje uvid ali uvid šele omogoči nastanek pesmi?

To je zahtevno vprašanje, ne vem, ali imam dober odgovor. Prej bi rekel, da je pesnjenje neki poseben spoznavni modus, ki nam svet, resnico o svetu, odstre tako, kot nam je drugi načini spoznavanja ne morejo. Se pravi, da daje neki uvid, in ta uvid je nezvedljiv na druge načine prilaščanja sveta (znanstvenega, filozofskega, religioznega, vsakdanje utilitarnega itd.). Po drugi strani pa mora biti človek – tako v vlogi pesnika kot v vlogi bralca – na pesem do neke mere pripravljen, zanjo odprt, uglašen z »valovno dolžino« poezije, če hoče, da bo pesem zanj sploh imela kak smisel. V tem smislu je uvid v posebno naravo pesniške govorice hermenevtični predpogoj za to, da pesem sploh nastane (kot avtorska produkcija in bralska reprodukcija).

Pesmi v novi zbirki zopet naslavljaš. Zakaj?

V prvem zapisu, pravzaprav rokopisu, saj sem jih s svinčnikom zapisoval v velik šolski zvezek, so vse te pesmi nastale brez naslovov, bile so del nekakšnega »pesniškega dnevnika« z datacijami. V takšni obliki so šle pesmi v prejšnjo, predzadnjo zbirko, brez naslovov, pa tudi brez datacij; za slednje mi je zdaj malo žal, ker se mi zdi, da bi bolje učinkovale, če bi bil do konca zvest njihovi surovi, dnevniški verziji, ne pa da sem ostal nekje na pol poti. Kakorkoli, ob branju druge polovice takrat nastalega materiala sem, potem ko je preteklo nekaj časa, ugotovil, da pesmim brez naslovov nekaj manjka, da so brez prave pike na i, zato sem se v zadnjem prečiščevanju rokopisa pred knjižno objavo odločil, da jim poiščem naslove. Šlo je precej zlahka, vsaka pesem je kar sama hitro ponudila naslov, ki se mi je zdel ustrezen, ni bilo veliko kolebanj in nihanj. Bil sem zadovoljen, ko sem to opravil, imam občutek, da so naslovljene pesmi bolj cele, skratka, do konca narejene. Naslov da pesmi fokus; izpostavi tisto, kar naj bi bilo v prvem planu, pokaže smer, v katero pesem teče.

Kako gledaš na razmerje med zvenom, obliko in pomenom? V zbirki se namreč pojavita tudi dve sestini …

Praviloma pišem v prostem verzu: vsaka pesem prikliče neko svojo specifično zunanjo obliko, zaporedje verzov, dolžino verzov, število verzov – ta lupina se mora prilegati notranjemu telesu pesmi, tako kot se lubje debla širi hkrati z rastjo drevesa in obstane v neki končni velikosti in obliki, ko drevo doraste. Tu se vse dogaja bolj organsko, spontano, imamo večjo raznolikost, saj je vsako drevo – tudi če iste vrste – malo drugačno, samosvoje. Ampak hkrati je pa nevarnost, če rast lubja ne dohaja rasti debla – takrat poči, nastane razpoka, kjer je drevo odprto, občutljivo, kamor se prisesajo škodljivci in drevo zboli – pesem pa tudi, ima napako, ne preživi. Pri stalnih pesemskih oblikah, takšna je tudi sestina, je to drugače, zunanji okvir je določen, tu nimamo dreves, nič organskega, ampak neki abstrakten vzorec, ki se ga je treba (z manjšimi in večjimi kršitvami) držati. Po mojih dosedanjih, zelo skromnih izkušnjah s stalnimi pesemskimi oblikami pritisk predpisanega vzorca sproži neko novo vrsto kreativnosti – omejitve niso za to, da dušijo, ampak, nasprotno, vzpodbujajo osredotočenost in silijo v ekonomičnost. Sicer pa vemo, da so se te oblike razvile kot mnemotehnični pripomočki, ki so omogočali, olajševali reprodukcijo umetniške besede v obdobjih, ko je bila večina ljudi nepismenih. Mogoče bodo prav zato v neki ne tako oddaljeni prihodnosti postale znova bolj aktualne.

Tvojo poezijo zaznamuje podobje živali in rastlinja, oboje pa v pesmih ubesediš zelo senzibilno, mestoma z nekakšno hvaležnostjo in občudovanjem. Kako doživljaš sebe v odnosu z naravo?

Narava v meni zbuja občutke občudovanja in lastne majhnosti, včasih celo ponižnosti. Hkrati pa tudi nekakšen top občutek tujosti, strašljive nečloveškosti. V naravi teče samo po sebi vse mimo človeka, ne glede na človeka; naravno življenje ni človeku sovražno, je pa do človeka na neki način brezbrižno. Kultura je v bistvu človeški odgovor na to tujost in brezbrižnost, v osnovi je to kmetijski pojem, kultura se je začela kot kultivacija obdelovalne zemlje, duhovni vzpon človeka in vsi civilizacijski dosežki izvirajo iz tega osnovnega truda, kako narediti naravo človeku prijazno, bolj domačno, pravzaprav – počlovečeno. Pred par dnevi sem bil s svojo staro vrtno kosilnico pri serviserju nekje pri Zalogu – da mi zamenja uničen čep posodice za olje. Ko sem čakal, da ta čep najde nekje zadaj v skladišču, sem opazoval, kako se je na dvorišču njegov maček igral z mladim ptičem, verjetno kosom. Nekje ga je ujel, mu polomil krila, ga v gobčku prinesel na dvorišče in izpustil. Ranjeni ptič je nemočno opletal z ostanki kril in se opotekal sem ter tja, maček ga je pa malo opazoval, se leže ne tleh pretegoval, potem pa spet vstal in ptiča lopnil s tačko, češ, steci, da te bom lahko lovil. Ptič je krvavel in bil tako poškodovan, da iz igre ni bilo nič, maček pa se je med vreščečim vpitjem stare kosovke na strehi bližnje lope naveličan znova ulegel na tla in soncu nastavljal svoj presiti trebušček. Ptiček je potem gotovo poginil, mucku je bilo popolnoma vseeno, mene še kar spremlja vreščanje tiste kosovke, ampak mačke imam še vedno rad. Mačkon je krasna zverinica, ki rada mori. Tudi to je narava.

Čeprav naravo občuduješ in spoštuješ, je ne poveličuješ ali idealiziraš. Pravzaprav se v pesmi pogosto prikradejo motivi krutosti, boja za obstanek, smrti in odnosa plenilec – plen …

Ja, res je. Če kar nadaljujem: narava je to in ono, takšna in drugačna. Pravzaprav je nekakšno ogledalo človeka: kar človek najde v svojem notranjem svetu, od najhujšega bestiarija pa do največje miline, sreča tudi zunaj, med živalmi in rastlinami, celo v tako imenovani anorganski naravi. Nebo nam je naklonjeno, včasih rečemo, drugič pa, da so se vremena nam zmračila. To niso neke iz nič nastale retorične figure, domišljijske pesniške prispodobe, ampak jezikovne zgostitve, ki nam kažejo, da smo mi vedno del narave in da je narava vedno del nas. Ta narava je čudovita, ampak tudi ranjena. Pa ne zaradi industrijske revolucije in posledičnih podnebnih sprememb, kot nas želijo prepričati razni v osnovi čisto dobronamerni ekološki aktivisti, temveč zaradi nečesa globljega, kar traja že skozi vso zgodovino. Tudi narava je del človeške zgodovine, ni iz nje izvzeta, ne obstaja neka nevtralna pozicija, absolutna točka, s katere bi bilo moč uzreti, kako je najprej obstajala »čista«, »neoskrunjena« narava, potem kasneje je pa prišel vanjo »problematični« človek. Zato so napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba tudi del narave. No, če se spet malo poigram z besedami, pravijo pa, vsaj nekoč so pravili, da za vsako bolezen nekje raste rožca. Tako kot med ljudmi tudi v naravi ne delujejo le sile uničenja in zla, temveč tudi moč milosti, lepote in svobode. Mogoče to zdaj zveni že kar plehko in pretenciozno, ampak v Drobnih opazkah sem skušal biti pozoren tudi na te »rožce«.

Kaj te poleg narave še navdihuje pri pisanju?

Seveda knjige. Ne samo poezija, ko so nastajale Drobne opazke, sem sicer veliko bral K. Kavafisa, R. Carverja, Szymborsko in Hopkinsa. Zelo rad berem romane, nekoč sem jih na veliko požiral, zdaj pa nimam več kondicije in nasploh mi večina potem kar uide iz spomina. Za božič sem dobil drugi letnik Klasične Beletrine (2021), všeč so mi bila Ozka vrata A. Gida, še bolj pa Cesar Portugalije Selme Lagerlöf. Nasploh sem pristaš klasikov, čeprav kdaj preberem tudi kaj sodobnega, nazadnje sem recimo bral zadnji Frelihov roman. Zelo blizu mi je tudi kako religiozno-filozofsko čtivo, recimo, če se spet spomnim, ko sem takrat pisal te pesmi, sem prebral zame zelo inspirativno duhovno avtobiografijo Nikolaja Berdjajeva Samospoznanje (Mohorjeva družba, 2019). Lani, ko sem pesmi urejal v končno podobo pred postavitvijo knjige, pa sem z velikim veseljem prebiral čudovito enciklopedično, literarno sočno ter anekdotično in filozofsko začinjeno klasiko Frana Erjavca Domače in tuje živali v podobah (Mohorjeva družba 1868–1873) s podnaslovom »Slovenski mladini v poduk in kratek čas«. Ilustriran špeh, h kateremu se lahko vedno znova vračaš. Včasih sem zelo rad in kar dosti poslušal glasbo in gledal filme, zdaj pa si za slednje sploh ne vzamem več časa, glasba je pa tudi bolj v ozadju ali pa je sploh ni. Zelo me navdihuje hoja, pešačenje. Pri tem gre verjetno že bolj za odvisnost kot pa za navdih. Zelo dobro pa je kdaj tudi kar kje obsedeti in kar nekam strmeti. Če je zraven vrček piva, je lepo, ni pa nujno.

V pesmi »Tja« si zapisal, da v pomlad vsakič vstopaš, kakor da je prvič. Kaj pa v pesem?

Ja, pravzaprav v pomlad gotovo vsakič vstopim, kakor da je prvič, v tej pesmi in gotovo še v kateri, sicer je pa to manj gotovo: so pomladi, ko se ti zdi, da je zadnjič. Ampak pesem je pa vsaka enkrat prvič.