Pesnik, ki se vedno dobro počuti v svoji koži, je pustna šema.

Kar človek najde v svojem notranjem svetu, od najhujšega bestiarija pa do največje miline, sreča tudi zunaj, med živalmi in rastlinami.

Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam je generacijski nastop, za katerega vsaj na začetku nismo imeli dovolj potencialov, na široko odprl vrata na literarno sceno.Preberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Jure Jakob, eden najbolj izstopajočih glasov mlajše generacije slovenske poezije, se s svojim ustvarjanjem z obrobja in osame ter izrednim notranjim občutkom pri ustvarjanju poetičnih atmosfer narave že od začetka svojega pisanja razlikuje od preostalih sočasnih pesniških imen. Po dosedanjem opusu treh pesniških zbirk se zdaj predstavlja z novo zbirko Delci dela, v kateri nadaljuje s svojim izdelanim pesniškim jezikom, ki v sebi skriva zanj značilne mirne pesniške pejsaže, naslikane na robu tišine, a hkratiPreberi

Tvoja zadnja zbirka ima tri samostojne in dokaj različne dele, od katerih ima vsak, bolj ali manj formalno zaokrožen, svoj jasen vsebinski lok. Kako so posamezni deli nastali? Ali pesmi v njih ustrezajo posameznim strnjenim obdobjem v takšnem zaporedju ali pa si jih pisal vzporedno?Preberi