Delci dela za izgradnjo stvarnosti

Jure Jakob, Delci dela. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Prišleki)

Aljaž Koprivnikar

Jure Jakob, eden najbolj izstopajočih glasov mlajše generacije slovenske poezije, se s svojim ustvarjanjem z obrobja in osame ter izrednim notranjim občutkom pri ustvarjanju poetičnih atmosfer narave že od začetka svojega pisanja razlikuje od preostalih sočasnih pesniških imen. Po dosedanjem opusu treh pesniških zbirk se zdaj predstavlja z novo zbirko Delci dela, v kateri nadaljuje s svojim izdelanim pesniškim jezikom, ki v sebi skriva zanj značilne mirne pesniške pejsaže, naslikane na robu tišine, a hkrati prinaša nekaj nove motivike in pesniških prijemov. Skozi celotno pesniško zbirko Jakob vpeljuje množico podob, ki v bralca na začetku vstopajo skozi impresije narave, na koncu pa ga pustijo v odmevih vprašanj eksistence.

Zbirka je razdeljena v tri samostojne sklope, od katerega ima vsak jasen vsebinski lok. V prvem delu zbirke tako najdemo že uveljavljen pesniški izraz in vzdušje, ki mu lahko sledimo že od prve pesniške zbirke naprej; podobno velja za tretji del, glavne spremembe pa opazimo v drugem delu, kjer se forma zgosti v precizne, kratke verze, večinoma trivrstičnice, ki po svoji obliki in navezavi tako na naravo kot tudi na govorčevo neposredno urbano okolico spominjajo na “pokončne” pesmi, kot jih poznamo pri Williamu Carlosu Williamsu. Tu se izraz spreminja v bolj lahkotnega, vendar pa je lahkotnost zgolj navidezna, znotraj nje najdemo namreč izrazito zbranost pesniškega izraza, ki se okrepi prav ob obliki, ki deluje kot kontemplacija preteklega in prihodnjega. Drugi del dramaturško torej dobro učinkuje kot prostor osrednjosti, kjer se podobe skoncentrirajo, in se kaže kot vrh zbirke.

Zbirka, kot rečeno, prinaša tudi nekaj novosti, ki jih pri dosedanjem ustvarjanju pri pesniku ni bilo opaziti, in sicer vpetost v pesniške oblike; v drugem delu zbirke se nam prikaže drugačen način pisanja, Jakob se ukvarja s formalno omejitvijo pri izgradnji pesniškega jezika. To lahko dobro vidimo v primeru uporabe tradicionalne pesniške oblike sestine, ki je dobro uspela izraziti spomin, hkrati pa znotraj prve »Sestine« pesnik vpelje tudi lastno družinsko okolje, kar je vsekakor novost. To se pojavi tudi v »Srečo vozim s sabo v vozičku«, kjer se izraz samosti, ki je bil v poeziji prej prisoten, porazgubi, prostor pa napolni vpletnost žene in otroka. Vendar pa ne moremo reči, da je Jakobovo poezijo pred tem prevevalo »nihilistično ozračje«, prav nasprotno, značilno je prepletanje obeh polov, preplet konkretnih prvinskih občutij znotraj opazovalčevega pogleda. V Jakobovem pisanju je izražena prav močna želja po vztrajanju, kar lepo vidimo v citatu »rad delam, kar je treba«, vendar ne v smislu uklanjanja pritisku nečesa družbenega, torej ne delati, kar nam narekujejo drugi, pač pa poziv k vrnitvi k vrednosti prvobitnega človeškega okolja, k preprostemu bivati.

Kot smo pri Juretu Jakobu že vajeni, se v pesmih, polnih impresij narave, pod prepletanjem besed skriva notranja impresija subjekta – opazovalca. Lirski subjekt menjuje okolje med ruralnim in urbanim, a vselej vsebuje željo in se vrača v prvinskost narave. Kot opazovalec izjemno subtilno raziskuje temeljna vprašanja negotovosti, strahov, značilni so jasni, čisti polni verzi, ki predstavljajo poglobljen uvid v svet in njegove resnice, atmosfera, ki vznika iz jezikovnih podob umirjenosti časa in človeškega pogleda pa predstavlja antipod današnjemu času. Lirski subjekt, postavljen v mestno okolje, ki ga ne slavi, je izgubljen, živi vpet v spone vsakdana. Vrne se v naravo, kjer čas kot da stoji oziroma se za človeka niti ne zmeni, izrazje postane bolj izčiščeno in transparentno, izpovedovanje pa pretresa s svojo neposrednostjo. Tudi v kolikor je dinamika ritma bolj razgibana v tistih pesmih, ki so postavljene v mesto, se v pesmih z naravno motiviko bolj umiri, postane statična, velikokrat se osredotoči na en sam pojav (dren, vrt, maček). Vrnitev v naravo je izpostavljena kot možna rešitev sodobnega človeka, vendar ne v smislu temeljnih nasprotij med družbo in naravo; v poeziji narava Jakobu predstavlja izvir imaginacije, zanimiva pa je tudi gradnja družinske atmosfere kot vračanje k intimnemu, družinski idili, zaznamovani s pesnikovo izkušnjo očetovstva.

Prav umirjenost časa, vprašanje, skrito v okviru vaških podob, prvinsko delovanje subjekta, kot ga prikazuje Jakob, v primerjavi s subjektom, ki je značilen v večini sodobne poezije, je glavna dobrodošla lastnost Jakobovega ustvarjanja. Delci tega dela, ki potegnejo vase, prevzamejo, vzdušja pa se nadaljuje še globoko v bralcu.

 

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica