Živim svoje življenje in vsake toliko časa imam občutek velike praznine

Tvoja zadnja zbirka ima tri samostojne in dokaj različne dele, od katerih ima vsak, bolj ali manj formalno zaokrožen, svoj jasen vsebinski lok. Kako so posamezni deli nastali? Ali pesmi v njih ustrezajo posameznim strnjenim obdobjem v takšnem zaporedju ali pa si jih pisal vzporedno?

Najprej je nastala velika večina pesmi drugega, naslovnega dela zbirke, od tega je že par let, kasneje, lansko zimo, ko sta nastala še prvi in zadnji del zbirke, sem dodal le še dve ali tri, čeprav sem si na začetku želel napisati celo zbirko takšnih kratkih pesmic, kot jih vsebuje naslovni del. Pesmi prvega in tretjega dela sem pisal v istem obdobju, šele naknadno sem jih razvrstil v dve skupini. V prvi so pesmi, ki so vsebinsko in po nekem temeljnem vzdušju podobne tistemu, kar pišem že od prve  zbirke, v drugi se mi je odprlo nekaj novega, mogoče malo bolj vedrega in manj zagrnjenega z mojim pretežno namrščenim razpoloženjskim in razmišljajočim oblakom.

Osrednji in naslovni del vsebuje niz natančnih in preciznih pesmi s kratkimi verzi, torej napisanih v formi, ki se ji prej nisi toliko posvečal. Je šlo za zavestno odločitev, mogoče pesniški poskus, ali pa je bila to forma, ki ti jo je v nekem konkretnem okolju narekovala neka konkretna izkušnja?

Težko z gotovostjo razločim, kdaj izkušnja narekuje formo in kdaj forma kot taka omogoči, da določena izkušnja najde sebi primeren izraz. Zdi se mi, da je pri teh pesmih imela pobudo forma; toda tudi ta pobuda se je porodila iz neke moje življenjske izkušnje. Hotel sem pisati preprosto in jasno, a ne prozaično, in venčki kratkih trivrstičnih kitic so se mi za to zdeli najboljša rešitev. Pisal sem jih z relativno lahkoto, toda čez nekaj časa, ko jih je bilo nekaj že napisanih, sem ugotovil, da je bila ta lahkota navidezna; bila je lahkota, ki pride iz velike zbranosti, neka mirnost, ki ima spodaj pod sabo zelo napete in obtežene vzvode.

Je tudi z drugimi pesmimi tako?

Na splošno rečeno vsaka pesem nastane iz sebi lastnega precepa med izkušnjo in formo.

Ali naslovni del zbirke mogoče zaznamuje neka prehodnost, vmesnost?

Ne vem, ne, mislim, da ne, rekel bi, da ga zaznamuje neka osrednjost, tudi zato sem se na koncu, po posvetovanju z urednikom Andrejem Hočevarjem, odločil, da bo postal naslovni del zbirke. Ali pa se motim, ker imam kot avtor v očeh tudi dramaturgijo nastanka knjige, ne le dramaturgijo postavitve, s kakršno se sooča bralec. Kot že rečeno: najprej so bile te kratke pesmi in namera, da bi jih bilo za celo zbirko. Nočem reči, da zato ostale doživljam kot privesek ali celo neuspeh.

V knjigi se dvakrat pojavi sestina, ki je v zadnjih letih vedno bolj priljubljena med pesniki, katerih poezija načeloma ne sledi vnaprej določenim formam (Uroš Zupan, Primož Čučnik, Miklavž Komelj, Ana Pepelnik, Alenka Jovanovski idr.). Kako si se za to odločil? Kaj je ta izkušnja pomenila za tvoje pisanje?

Bral sem Elizabeth Bishop in bil očaran nad pesmima Čudež za zajtrk in Sestina. Slabo poznam tradicionalne, t.i. pravilne verzne in pesniške oblike, doslej so se mi za moje pisanje zdele irelevantne, zato sprva sploh nisem zaznal, da berem pesem, ki sledi starim pravilom. Pri branju sem začutil nekakšno ritmično vrtenje, vrtiljak podob, ki me je spodnesel, prevzel in navdušil, in kasneje, ko sem končno doumel, kaj berem, in se malo seznanil z zgodovino te trubadurske pesniške oblike, sem bil sam pri sebi presenečen, da je mogoče v okvirih nekega strogo določenega, ničkolikokrat preigranega pesniškega vzorca, ki je nastal v čisto drugačnih zgodovinskih in estetskih okoliščinah, doseči tako svež, nov, sodoben vtis. Zamikalo me je, da bi še sam napisal kako sestino. Bila je dobra izkušnja, znebil sem se predsodka, da pisanje po vnaprej predpisanem pesniškem vzorcu nujno pripelje do neke vrste larpurlartizma, ki mi je šel vedno in mi še vedno gre na živce. Formalne omejitve sem doživel kot vzpodbudo za imaginacijo, pravila kot priročen in občutljiv ventil za pesniško svobodo; zdaj vidim, da so formalna pravila pravzaprav odličen pripomoček za krotenje subjektivistične avtorske poljubnosti in da usmerjajo stran od nezavezujočega larpurlartizma.

Skoraj nobene pesmi ne napišem linearno, po navadi tako nastane le hrbtenica pesmi, ali pa še ta ne; pesem pišem eliptično, s kroženjem naprej in nazaj, od zunaj proti središču, ki ga lahko vidim že na začetku, ali pa se mi razkrije šele čisto na koncu. Pri pisanju sestine ali pa drugih pravilnih pesniških oblik je tak postopek dela na nek način še lažji, saj so določene koordinate kroženja že vnaprej dane, zato teže zdrsneš; forma sama zahteva takšno mero (samo)discipline, da je manj možnosti, da te bo zaneslo v nenatančno izražanje in da boš z napisanim prehitro zadovoljen. Užival sem v počasnem in napornem delu, nameraval sem napisati še več sestin, a sem medtem bral zadnjo zbirko Uroša Zupana in videl, da tudi on z velikim veseljem piše sestine in zajela me je tista zoprna in neumna tesnoba, da bom označen za sledilca, drugopristopnika, senco … Skratka: bolezen samoljubja me je za nekaj časa odtrgala od sestine, zato se ji bom lahko znova posvetil še z večjo vnemo.

Ali se je tvoj način dela (tukaj mislim na pisanje) s časom kaj spreminjal? Si zanašaš bolj na navdih ali izdelano rutino?

Zanašam se seveda lahko le na izdelano rutino, z navdihom ne  moreš računati, malo mu sicer lahko prideš naproti, ampak na koncu se vedno sam odloči, kdaj se ti bo namuznil. Če dobro pomislim, je bilo vedno tako, bistvene stvari se niso nič spremenile, moj način dela, če pozabim na zunanje, tehnične okoliščine, je tak, kot je bil. Živim svoje življenje in vsake toliko časa imam občutek velike praznine, tišine in miru; kot da sem sam v vesolju. To je lep in obenem tesnoben, rahlo srhljiv občutek. Prisili me, da pišem. Ko uspem napisati pesem, se ne bojim več, kar vesel sem, da sem človek. Pesem me naredi boljšega in malo srečnega človeka.

Mogoče je treba tako razumeti verza »rad delam, / kar je treba« – torej kot sprejetje nekega presežnega reda, ki se ga človek udeležuje zgolj z delom (pomembna tema prejšnje zbirke), ki obljublja nekakšno trajanje?

Ja, res je. Delo tu pomeni, da si pri stvari, da se udeležuješ. Kakorkoli pogledaš, življenje nam je bilo dano in ker to vemo, bi bil zločin, da ga ne bi živeli, da se ne bi udeleževali, da ne bi delali. Seveda, s tem delamo tudi majhne zločine, vsak dan, včasih tudi velike, a tisto, kar nas presega, je, da jih lahko presežemo. Presežno se nam ponuja na vsakem koraku, pa čeprav o tem vsak dan lajnajo vsakovrstni pridigarji. Ne vem, če je v tem obljuba kakšnega trajanja, do obljub sem vse bolj nezaupljiv, ker sam pri sebi vidim, kako težko jih je izpolniti. Če hočeš izpolniti obljubo, moraš vedno dati več, kot si obljubil, zapolniti moraš še tisti čas, ki je minil med dano in izpolnjeno obljubo, poplačati moraš še nekakšne obresti. Ki se jih ne da določiti z nobeno pogodbo, ker obljuba pač ni pogodba.

Zbirka Delci dela poleg novih formalnih prijemov prinaša nekaj novih motivov in tem, kot je denimo družina, vendar se mi zdi, da se obenem obrača tudi nazaj, k premisleku nekaterih elementov, ki jih tvoja poezija vsebuje že od prej. Tu so denimo gorniška, pohodniška izkušnja (ki je dala naslov prejšnji zbirki) ali pa pesem o dimniku, ki deluje kot odmev pesmi o drevesih iz tvojega prvenca. Zanima me, ali pri tebi torej obstajajo motivni oz. tematski drobci, h katerim se intuitivno vedno znova vračaš.

Verjetno obstajajo, seveda obstajajo. Vse, kar sem doživel do konca otroštva, me bo v temelju za vedno določalo, in ko pišeš poezijo, se seveda ukvarjaš s temeljnimi rečmi svojega sveta. Lahko daš za nekaj časa na stran, a pozabiti ne moreš, vrača se. Zaznamovan sem z življenjem ob robu gozda, v hiši, do katere se ne moreš pripeljati z avtom. Do šole sem večino časa preživel s staro mamo, danes imam občutek, da sem z enim ušesom in pol usti živel med ljudmi s prve polovice 20. stoletja. To se mi pozna. Nekateri skoraj arhaični, napol predmoderni vzorci občutenja, doživljanja, mišljenja, izražanja. To se pozna moji poeziji.

Rekel bi, da je v tvoji zadnji zbirki več navdihnjenih opisov stanja, več izrazov poglobljenega motrenja sveta, ki pač kar je in je. Mogoče je v tvojih uvidih celo več spokojnosti – če, denimo, samo pomislim na skrajni nihilizem iz tvoje prejšnje zbirke (»Modri valovi butajo ob bele skale, / kaj nosijo, nič, prazni so.«). Kako bi to komentiral?

Ugovarjam. Označiti tak verz za nihilističen je podobno kot označiti za nihilistično ugotovitev, da je zima mrzla in da me zato zebe. Obstaja nek red, v katerem je prostor za veselje in za žalost. Enega brez drugega ni. Lahko je enega ogromno in drugega neznatno, a še vedno je oboje. Verjamem v človekovo svobodo, da se da nekaj storiti, a verjamem tudi v meje, v poslednje reči. Je čas rojstva, čas poroke in čas smrti. Pred dvema letoma sem se poročil in dobil otroka. Nasmehnila se mi je sreča.

Kaj pa na splošno, kakšno je tvoje stališče do opisov v poeziji? Po eni strani se do njih pojavlja določen odpor (pri nas, posebej pri mlajši generaciji, in drugod – »Ostalo je še šest strani / naše mladosti in rajši si odgriznem jezik / kot da jih zapravim za opisovanje«, Ben Lerner), po drugi pa lahko služijo bolj prefinjenemu slikanju vzdušja, v čemer si tudi ti zelo dober …

Opisom sem zelo naklonjen. Če bi zmogel, bi pisal samo opisno poezijo, izdajal bi jo v nadaljevanjih, pod skupnim naslovom Prispevki za pesniško fenomenologijo sveta (Prizori spred hiše Jureta Jakoba, Prizori s sprehoda, na katerem je Jure Jakob zagledal lisico, Prizori z vlaka, na katerem sedi in na stranišču naskrivaj kadi Jure Jakob …). V svoji poeziji bi rad dal glas stvarem, ki jih vidim okoli sebe, a vse prepogosto se ustavim pri tem samem glasu … To mi ni všeč, prenajedel sem se samega sebe. Seveda, ko si mlad, je to drugače, takrat samega sebe šele spoznavaš in z radovednostjo okušaš in z veseljem razlivaš vsenaokoli.

Izhajajoč iz Delcev dela bi mogoče rekel, da nas prizori pravzaprav presegajo, torej so opisi vedno soočenje z nezmožnostjo. Kako pomemben je, na splošno, zate ta vidik?

Ja, prizori nas presegajo, a sam tega ne vidim kot soočenje z nezmožnostjo, ampak kot soočenje s skrivnostjo.