Pesem lahko ostane s tabo tudi dlje kot roman

Tanja Božić je francistka in komparativistka ter avtorica več pesmi in kratkih zgodb. Leta 2022 je za svoje pesniško ustvarjanje prejela nagrado mlado pero. Njen pesniški prvenec Vejo po vejo je pred kratkim izšel v zbirki Prišleki.

Kakšni so tvoji občutki ob izidu prvenca?

Že nekaj časa obstaja v moji glavi, tako da imam občutek, kot da se je zdaj le materializiral in obstaja še za druge. To je hkrati neka osvoboditev, ker se lahko posvetim novim besedilom, hkrati pa me zelo zanima, kaj vse čaka knjigo, radovedna sem, kam vse jo bo popeljalo.

Že dolgo objavljaš, berem te že nekaj let, toda le posamične pesmi. Zdaj pa so zbrane v knjigi, ki deluje zelo homogeno, čeprav so nekatere pesmi v njej starejše. Kako si se torej lotila urejanja zbirke, kako je nastajala kot celota?

Svoj rokopis sem oddala že več kot leto tega, nato pa sva se z urednico dobivali in tako se je izrisala zadnja podoba zbirke. Na začetku sem sicer zgroženo ugotovila, da so si moje pesmi tematsko precej podobne, ker sem se v njih večinoma dotikala tem družine, odnosov, motivov dreves, sadja, in potem sem se skušala namenoma oddaljiti od tega, vendar so se mi pesmi zdele slabe. Zato sem se odločila za diametralno nasproten pristop in sem se poglobila v svojo pesniško logiko in takrat začela razmišljati o strukturi zbirke, ki se lahko bere ciklično, ker so določeni verzi iz pesmi prvega dela naslovi drugih in tako naprej. Šla sem namenoma v to, kar me je zanimalo, čeprav je bila moja prva misel, da bi morala narediti dinamično, tematsko raznoliko knjigo.

Šla si torej globlje vase, zaupala si svojemu jeziku in slogu?

Ko sem sledila svojim predstavam o tem, kako naj bi zbirka poezije izgledala, sem se oddaljevala od svojega načina pisanja, zato sem se odločila, da ne bom nujno sledila trdno zastavljenemu načrtu ali strogim pravilom.

Tvoja zbirka je zelo samosvoja, imaš zelo močen osebni slog.

Ko je zbirka izšla, sem začela razmišljati o tem, kako sem pesmi med sabo povezala v eno, in zdaj, ko je vse končano, mislim, da je name zelo vplival Vasko Popa, ker se pri njem pesmi povezujejo v cikle, in očitno sem se podzavestno usmerila v to, ker mi je bil tako všeč.

Ko sem zbirko prebrala prvič, sem bila navdušena nad mnoštvom besednih iger, ki jih uporabljaš zelo nepretenciozno, recimo dvojico domotožje / domov težje. So besedne igre, ampak ne ostajajo na ravni jezika, imajo vsebinsko vlogo. Od kod ta bolj humorni odnos do jezika? Sama sem pomislila na francosko poezijo, kjer je veliko tega.

Morda pa je name res vplivala francoska književnost, težko sicer rečem, da je to čisto gotovo. Osebno me besedne igre zelo zabavajo, morda se v tem vidi določen užitek v pisanju, ker ko pride do tega trenutka, ko opazim v neki besedi neki nov pomen, sem navdušena, všeč mi je spodnašanje že obstoječih pomenov. Ko preklapljamo med jeziki, imajo določene besede naenkrat druge pomene, recimo granica – vejica, če podam primer iz pesmi. To nas lahko naredi ponižne, saj se zamenja le jezik, beseda pa ima povsem drugače smisel. Veliko besednih iger pride tudi kot napaka, ker pišem na roko, kaj narobe zapišem, in tu je spet na delu pesniška logika, ki ve več od mene, in takrat jo zgrabim.

Vse pišeš na roko?

Ja, ampak bolj iz praktičnih razlogov, ker nobene pesmi nikoli ne napišem na mah. Vedno začnem s podobo ali besedno zvezo, to si zapišem in nato gradim, sestavljam. Ko nekaj pobrišeš v Wordu, si to pobrisal za vedno, jaz pa pišem pesmi dolgo, in ko mine par dni, se vrnem nazaj k tistemu, kar sem prečrtala. To je pesniški proces, ki mi je najbolj jasen.

Je pri tebi vedno prva podoba ali je prvi občutek? V tvoji poeziji je veliko vizualnega, lirski subjekt pa je dobro umeščen v atmosfero, tudi v fizično okolje, recimo v naravo.

Zadnje pesmi pišem tako, da vedno nastane neka podoba, ki v meni vzbuja določen občutek. Podoba brez občutka nima pomena in me ne pritegne. Oba se mi zdita tako povezana, da takoj začutim potrebo, da bi podobe umestila v pesniški kontekst.

V intervjuju pred par leti je Anja Grmovšek zapisala, da so tvoje pesmi zelo narativne – so take tudi pesmi v tej zbirki? Pišeš tudi prozo – se ti dve obliki pisanja pri tebi kaj stikata?

Bolj bi rekla, da moja poezija vpliva na mojo prozo. Se mi pa zdi, da se kakšni motivi med sabo zelo povezujejo. Mogoče so moje pesmi res narativne, v smislu, da imajo vedno neko zgodbo, ki jo pripovedujem, pesmi imajo začetek in konec, ki te odpelje v neko smer, ki je ne pričakuješ nujno, kar je morda element kratke proze. Ne razmišljam pa o tem načrtno.

Kakšna poezija vzbudi tvoje zanimanje?

Poezija, ki dobro lovi ravnotežje med neko skrivnostjo in pa tem, kar izreče. Zelo imam rada pesmi, ki znajo z malo elementi povedati zelo veliko. Sicer pa sta mi poleg že omenjenega Vaska Pope ljuba tudi na primer Wisława Szymborska in Danijel Dragojević. Pa Vitomirka Trebovac, njene pesmi so zelo minimalistične, ampak s tem minimalizmom znajo odpirati širše teme, to se mi zdi mojstrsko.

Se ti to zdi tudi nekaj, kar najdemo v tvojem pisanju? Pesem ima možnost, da v kratkem formatu pove ogromno. Je utrinek, majhno okno v trenutek.

Utrinek je dobra beseda. Tudi pesem zahteva prostor in čas, pesem lahko ostane s tabo tudi dlje kot roman. Tudi pri romanu me privlačijo pesniški pristopi, ne na ravni forme, ampak občutja. Nekje sem prebrala, da globlje ko gremo vase, več ljudi se lahko dotaknemo. Morda je ta stik ravno utrinek, o katerem govoriva.

Omenila si že, da se veliko ukvarjaš s tematiko družine, medosebnih odnosov, otroštva. Ko sem brala to zbirko, sem se spomnila na citat Georgija Gospodinova, da smo vsi izgnanci iz edine obljubljene dežele, in to je otroštvo …

… če te takoj prekinem: v prvi verziji te zbirke je bil to uvodni citat. Če mi je uspelo doseči, da kdo pomisli nanj, je pa to super. Zdi se mi, da je naša edina domovina res otroštvo. Vsi izviramo iz otroštva, nato pa se moramo iz njega izseliti.

V pesmih se veliko vračaš v otroštvo, morda celo v perspektivi, kot da bi pisala iz neke otroške nedolžnosti in radovednosti. Je nostalgija čustvo, ki opisuje tvojo poetiko, ali je to prehuda beseda?

Ker velikokrat pišem o spominih in jih omenjam, se mi zdi, da je nostalgija nekaj, kar mi govori. Kar se tiče obdobja nedolžnosti, pa mislim, da je to povezano tudi s pristnostjo. Odrasli smo naučeni slediti nekim vzorcem obnašanja in govora, otrok pa bo nekaj rekel na glas, ne da bi se zavedal konteksta. To je pristnost, s katero izrečemo tudi kaj, kar bi se nam sicer zareklo, zato sem po tem včasih nostalgična, toži se mi po nezlaganosti. K temu stremim kot človek, kar se morda vpisuje tudi v poezijo.

Kakšen odnos imaš do bralcev? Čeprav je to tvoj prvenec, objavljaš že dolgo, tako da si zagotovo že dobila ogromno odzivov na svoje pisanje, imaš konstanten stik s publiko …

Rada imam, ko mi kdo pove, da ga je kaka moja pesem nagovorila. Je pa res, da mora pesem najprej nagovoriti mene. Všeč mi je, da pesem ne govori mene, ampak me nagovori, takrat se mi zdi končana. Če bi pisala samo zase, najbrž ne bi nikoli ničesar objavila. Če objavljam, vedno prej dobro premislim, ali želim, da ta tekst postane javen, ali ne, in kaj si bom o njem mislila čez mesec ali leto, zato imam raje, da od nastanka preteče nekaj časa, da ga lahko preberem tudi z distance.

Si francistka. Si predstavljaš, da bi svojo poezijo prevajala v francoščino?

Ne. Tudi če dobro govoriš neki jezik, je veliko odtenkov v jeziku, ki jih v slovenščini čutim, v francoščini pa recimo ne. Pri prevajanju poezije moraš dobro razločevati tančine jezika. Nekaj sem sicer nekoč prevajala v srbščino, ampak takrat sem imela poleg sebe korektorico, ki me je usmerjala.

Kaj se je v tebi spremenilo v procesu ustvarjanja knjige? Med izdajo knjige in zgolj pisanjem je neka razlika, to sta dva psihološko različna procesa. Zdaj drugače doživljaš svojo poezijo?

Ja. Ampak še bolj kot zbirka me je v preteklosti spremenil proces pridobivanja prvih kritik na moje pesmi. Pri zbirki sem kdaj začutila, da sem naletela na blokado pri pisanju, ampak se mi zdi super, ker na koncu vedno pride rešitev, za katero nisi slutil. Pri tej zbirki sem se spraševala, kako zaključiti knjigo. Takrat sem prišla do lešnikov, naj o njih ne povem preveč, in na koncu je delovalo. Iskala in preizkušala sem različne poti in poti so se našle. Pri pisanju imam odpor do tega, da bi bilo nekaj nekje samo zaradi samega sebe, da ne bi bilo utemeljeno, na to sem zelo pazila. Ko sem dala zbirko v branje svojim prvim bralkam, sem bila še posebej hvaležna, ko so detektirale takšna mesta.

Kaj najbolj ceniš pri poeziji?

Morda premišljenost. Ko vidim, da ni nič v poeziji nekega avtorja naključno, ali pa ko se mi z vsakim novim branjem razkrije nova plast ali nesluten detajl.