Tiha prisotnost drugega

Avtorica Lučka Neža Peterlin v drami Jagnje, za katero je prejela tudi nagrado za mladega dramatika, problematizira odnos ljudi do živali, pa tudi odnos ljudi do soljudi. Oba odnosa sta zaznamovana s smrtjo, pri čemer je prvi bolj zaznamovan z nasiljem kot drugi, ki ga prevevata predvsem žalost in tragedija.

Naslovno bitje, jagnje, nastopa v vlogi metaforičnega bibličnega, torej žrtvenega subjekta, ki ga avtorica predstavi skozi antispecistično, več-kot-človeško perspektivo človekovega odnosa do nečloveškega. Gre za v umetnosti zadnje čase vedno bolj prisotno misel, med odmevnejša slovenska dela, ki so jo razvijala, sodijo posamični eseji iz zbirke Živalsko mesto Mance G. Renko (No!Press, 2024), pa tudi uprizoritev drame nobelovca Jona Fosseja Tukaj v temnem gozdu, ki jo je v Mestnem gledališču ljubljanskem režiral Dorian Šilec Petek, tematiki ekogledališča je svoj vsakoletni simpozij in eno od številk revije namenilo tudi uredništvo Amfiteatra. Jagnje oziroma žrtev je torej simbol za naravo, ki jo je človeštvo pripravljeno žrtvovati za lastne interese. Gre torej za dojemanje narave kot nečesa, kar presega zgolj okolje. Pri mišljenju ne-človeškega kot sonaseljevalca narave je pomembna ne samo perspektiva misli, ki vidi vse naseljevalce kot enakovredna živa bitja s svojimi pravicami, temveč tudi perspektiva jezika. Okolje označuje nekaj, kar je okoli ljudi, s čimer človeštvo postavlja v središče in zatorej ni najustreznejši izraz. Tega se očitno zaveda tudi Peterlin in pri pisanju zavzame isto stališče. Dogajanje opisuje karseda objektivno, izogiba se rabi zaznamovanih besed, sploh ko gre za upodabljanje nečloveškega, in tako naslika živa bitja, ki preprosto obstajajo in živijo. Drama je napisana v poetičnem slogu, ob ustvarjanju podob je velik poudarek na ritmičnosti jezika. Avtorica pri tem uporablja tudi različne pesniške figure, pri čemer prevladujejo metafore, »Narežem jih na rubinaste kocke«, in razne oblike repeticij, predvsem anafore, »Lovim sapo in vedno temneje je zunaj. Lovim sapo in ne morem nehat mislit na srne.«

Besedilo odpira tudi zanimivo vprašanje, kaj sploh je dramski tekst oziroma kakšna je razlika med posamičnimi literarnimi zvrstmi. Sodobna dramatika nima prav veliko skupnega z atiško tragedijo in spremembe konvencij so popolnoma naraven del procesa razvoja umetniške zvrsti. Prav tako obstajajo tudi različne ideološke interpretacije, zakaj se nekaj kvalificira za nekaj, česar se vsi nedvomno spomnimo iz debate, zakaj je Duchampova Fontana umetniško delo. Isto vprašanje velja za Jagnje in zakaj je to drama, saj ni napisana v premem govoru, nima dramskega dogodka, prizori med seboj niti niso zares povezani. Najboljša razlaga je verjetno ta, da je besedilo kot »dramsko« prepoznala strokovna komisija.

Dramo bolj kot prizori sestavljajo slike, ki med seboj niso povezane na ravni fabule, temveč bolj na ravni motivov, idej ali podob. Tudi sicer drama bolj kot k čemu drugemu stremi k ustvarjanju podob po principu slikovnega obrata v umetnosti, kot ga je poimenoval in definiral ameriški filozof W. J. T. Mitchell. Skozi devet slik, ki so vse naslovljene po neantropocentričnih bitjih ali pojmih, prikazuje slednje v različnih položajih, večinoma pa se gibljejo okoli smrti ali uničenja.

Prvi prizor, »Gozd«, vsebinsko, vizualno in tudi slogovno najbolj izstopa oziroma je najmanj povezan s preostankom drame. Je predvsem v funkciji ekspozicije, osredotoča se namreč na doživljanje sveta dveh mladih žensk in na njune duševne stiske, ki jima onemogočajo normalno delovanje. Gre za splošno podobo generacije, paralizirane zaradi pričakovanj, bližajočih se grozot, kot je ekološka katastrofa, in brezupa nad večnim ohranjanjem statusa quo. Poleg tega gre za edini prizor, ki je v celoti napisan v premem govoru, ki ga je sicer v celotnem besedilu izjemno malo.

V naslednjem prizoru, naslovljenem »Srna 1«, avtorica skozi pripoved o očetu lovcu in hčerki, ki gre z njim na lov in že pozna lovski blagoslov, naslavlja razmnoževanje vzorcev in travm znotraj nekega okolja, v tem primeru znotraj nuklearne družine. S tem se pridružuje številnim drugim literarnim delom v zadnjem obdobju, ki se ukvarjajo s to temo, nadalje pa prek skupnega lova očeta in hčerke predstavlja mehanizem, s katerim perpetuiramo vzorce, najsi vedenjske najsi ideološke. Gre za serijo dejanj, ki zunanjemu opazovalcu pogosto delujejo na videz neškodljivo in neproblematično, vsebujejo pa kup skritih patriarhalnih, antropocentričnih ali specističnih družbenih vzorcev. Jasno postane, da indoktrinacija v sistem poteka zelo subtilno, pogosto tudi sublimno. Avtorica ob opisovanju tega procesa zavzema cinično pozicijo: »… Preprosto nimava dovolj šnopca za še en tak dan. Al uplenit al pa crknit od žeje! Oče razjasni prioritete.« Jasno je, da želi ponižujoč odnos do živali prikazati kot nekaj banalnega.

Edina prizora poleg »Gozda«, ki sploh vsebujeta premi govor, sta »Srna 1« in »Srna 2«. V obeh prizorih kot dramski liki nastopajo ljudje, prav tako v obeh protagonistka opazuje smrt srne. Če jo je na lovu z očetom prenesla stoično in mrtvo srno še celo blagoslovila, je v drugem primeru popolnoma čustveno razrvana in pobegne s kraja dogajanja. Mogoče zaradi razlike v kontekstu, z očetom je namreč odšla na lov, zato da bosta ubila srno, medtem ko je drugi umor zanjo nepričakovan, zgodi se, ko je nič hudega sluteč na obisku pri mamini prijateljici zeliščarki, ki jo vidi prvič po smrti njene hčerke. V ostalih prizorih spoznamo več rastlinskih in živalskih likov, kot na primer lovske pse, slike stadijev gnitja pomaranče, divjo svinjo, ki plava, pa divjo svinjo, ki razmesari majhnega kužka, hišnega ljubljenčka, nosečega morskega konjička, pornič s taščico in vrabcem v glavnih vlogah, pa kokoš, ki jo v kopalniški banji z estetiko socializma kolje ženska, in mrtvo ovco, katere truplo za sabo vleče moški, ki je prešibak, da bi ga nesel. Sploh slednji prizor zavzame veliko prostora, opis premikanja mrtve ovce kar traja in traja, v opisu malomarnosti moškega pa pridobi skoraj tarantinovske dimenzije tragičnega, ampak tako šalabajzersko izpeljanega, da je tudi malo komično.

Če na začetku drame nečloveški dramski liki obstajajo bolj ali manj v odnosu do človeka, se to skozi besedilo spremeni in nečloveška bitja dobivajo vedno več samostojnosti, kar postane najbolj očitno v prizorih »Intermezzo: Zima« in »Lisica«, ki predstavljata tudi idejni vrh drame. V njiju spoznamo med drugim zgoraj omenjenega nosečega morskega konjička, ovce, ki bežijo, in črno ovco, ki uniči njihovo kletko in jih tako osvobodi. V tem prizoru nastopa tudi vojak sionistične entitete, ki po umoru zadnjih Palestincev sedi na pločniku in se sladka s pralineji. Avtorica tako ob bok izkoriščanim živalim in naravi postavi tudi dehumanizirane ljudi. Če pred tem problematizira človekov odnos do šibkejših in sta v tistem primeru šibkejši flora in favna, tukaj izpostavi še dejstvo, da pred izkoriščanjem in zatiranjem niso varni niti šibkejši predstavniki človeške vrste. Vse to še enkrat, tokrat bolj dobesedno, manj metaforično ali subtilno, izreče tudi v zadnjem prizoru, kjer v precej moralistični maniri piše o prepletu patriarhalnih, imperialističnih in specističnih mehanizmov, ki so ustvarili svet, kot ga poznamo danes in ki je poln neenakosti, zatiranja in merjenja moči: »Hočem tvojega otroka ali njenega in njenega in njenega in hočem veliko otrok, cel kup otrok, čim več in vsi bodo nadaljevali mojo misel.«

V razmeroma kratkem besedilu Peterlin tako načne številne velike teme, ki jih verodostojno predstavi predvsem zahvaljujoč resnično izpiljenemu pisateljskemu slogu, ob tem pa vprašanja človekovega izkoriščanja drugih bitij ne naslavlja skozi fearmongering z ekološko katastrofo, prav tako se ne zateka k izpostavljanju banalnih problemov ali k valjenju krivde na posameznika, ki je nedosleden pri recikliranju plastike.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.