Kaj vse se skriva pod površjem in vseskozi hoče na plano?

Klemen Kordež

Intervju s Klemnom Kordežem, avtorjem romana Hladna veriga (LUD Literatura, 2020)

Nika Švab

Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom. Gre torej za družinsko pripoved, v kateri se kot osrednja lika izmenjujeta Deja in Tim. Kako to, da si izbral tako široko časovno obdobje?

Doživljanje časa posameznih protagonistov ima v romanu pomembno vlogo. Na to namiguje že uvodni citat Fredrica Jamesona, v katerem je govora o t. i. Pasticciu. Potem se ob tako ali drugačno dojemanje časa velikokrat obregnem v poglavjih, kjer pišem o umetnosti; v prvem delu, ki rabi kot nekakšen prolog, sta nanizani dve očitni zgodovinski netočnosti. Da bi dodatno zameglil časovne koordinate v romanu, sem se izogibal omenjanja letnic posameznih dogodkov v delu. Premike, ki jih lahko opažamo pri zaznavanju časa sodobnega človeka, sem poskušal prikazati tudi z drugačnima lokoma zgodb Deje in Tima.

 

Kako to, da si se odločil, da bo eno izmed osrednjih vlog zavzela ženska? Ti je pisanje Timovega dela nemara steklo hitreje kot pisanje Dejinega?

Odločitev, da bo eden izmed dveh glavnih likov ženski, izhaja iz preprostega dejstva, da sem čisto na začetku pisanja romana hotel na hitro predstaviti Timovo družino, a ko sem začel »spoznavati« Dejo, sem zelo hitro ugotovil, da mi je ona pravzaprav veliko bliže kot on, zato mi je pri njej »teklo« hitreje. Z Dejinim razumevanjem sveta se kljub njeni nenavadni zgodbi v romanu lahko poistovetim, s Timom pa sem poskušal predstaviti karakteristike mlajše generacije, morda tiste, ki ravno v tem trenutku vstopa v odraslost. Ob tem pa se mi je ideja o dveh glavnih junakih za moje namene zdela primerna, saj sem lahko prek vzporejanja njunih zgodb jasneje izpostavil želene poudarke.

 

Kako pa misliš, da očitne zgodovinske netočnosti, ki jih omenjaš, vplivajo na bralce in bralke, ko jih s tem soočiš že na samem začetku?

Težko sodim, kako bo to vplivalo na posameznega bralca­. Te netočnosti sem na začetek postavil zato, da bi bralec oziroma bralka že takoj zastrigla z ušesi in da bi jima že takoj spodnesel tla pod nogami, zaradi česar bi se morala vprašati, v katerem svetu smo se znašli. Je to svet naše vsakodnevne izkušnje ali se z njim samo deloma prekriva?

Idejo za čas v romanu, ki ni popolna preslikava našega dojemanja časa, sem dobil pri romanu Dona DeLilla Beli šum, ki na nekaj mestih eklatantno krši pravila, recimo temu tako, družbene verjetnosti – ne časovnih –, a kljub temu bralcu oziroma bralki omogoča poistovetenje z liki.

 

Če še malo ostaneva pri časovnosti: dogajanje obsega odraščanje treh generacij, in zanimivo se mi zdi, da med družbenimi pravili, denimo v zvezi z dojemanjem ženske seksualnosti, in nasploh v sistemu med generacijami ni nekih večjih sprememb. Prihodnost je, skratka, v romanu izjemno podobna naši sedanjosti. Je to nekaj, v kar verjameš ali česar se bojiš?

Na podlagi Timovega odraščanja in posledičnega štetja let bi bralec zlahka sklepal, da se drugi in tretji del romana dogajata v bližji prihodnosti. Po drugi strani pa je v delu moč najti tudi druge pokazatelje, ki običajno oziroma intuitivno linearno doživljanje časa deloma sprevračajo; nekaj sem jih že omenil.

Našo realnost sem v romanu prej želel oponašati kot pa preslikavati. Morda se v njem izrisuje njena reinterpretacija ali njena neuspela kopija kot na naslovnici knjige; mestoma pa se jo celo parodira. In težko bi si predstavljal človeka, ki bi menil, da se v naši družbi v naslednjih dvajsetih letih ne bo nič spremenilo. Gre za literarni prijem. Poskušal sem ustvariti nov univerzum s samosvojimi pravili, med katera spadajo tudi drugačna pravila časovnosti, vse z namenom, da bi laže izpostavil nekatere simptome sodobnega časa. Te pa sem vedno le raziskoval, jih v romanu nizal drugega za drugim in vzpostavljal nove relacije med njimi, ob tem pa sem se – in to je ključno – izogibal dajanju jasnih odgovorov nanje. Zdi se mi, da to nalogo bolje opravljajo nekatera druga področja človekovega delovanja.

 

Katere vrednote sodobnega časa bi po tvojem morali kot družba prevrednotili?

Sam sicer nimam jasnih predstav o tem, katere vrednote bi v naši družbi morali na eni strani zavreči in na drugi spodbujati. A očitno je, da je sodobni čas definiran s kapitalističnimi odnosi med najrazličnejšimi deležniki v družbi. Tu imam v mislih tako »makroraven«, ki zadeva distribucijo dobrin, kot tudi »mikroraven« osebnih odnosov. Za te si namreč radi domišljamo, da so ločeni od kapitalističnega ustroja sveta.

Če se sedaj navežem na sam roman – očitno je, da me zelo zanimajo mediji in marketing ter njihov vpliv na naša življenja. Skupaj pravzaprav tvorijo glavno vezivo (danes so tesno prepleteni) med silami moči in splošno populacijo, ki so ji te informacije namenjene. Na Zahodu sicer živimo v demokracijah, ki pa imajo veliko pomanjkljivosti, zato ljudje z največ moči v naši družbi niso izvoljeni predstavniki, ampak ohlapno povezana kapitalska omrežja, ki se v kapitalizmu nujno vzpostavijo. Ona obvladujejo tako t. i. četrto vejo oblasti, s katero nadzorujejo naša politična hotenja, kot tudi marketing, s katerim narekujejo naše prehranjevalne navade, modo ali videz, če naštejem le najbolj očitne. Tako je večina vidikov našega življenja podvrženih samovolji bolj ali manj anonimnih mogotcev, in sužnji premen v družbi, ki jih oni zaradi svoje koristi povzročajo, so tudi liki v mojem romanu.

 

Pomembno vlogo v njem ima spolnost – na več mestih opisuješ spolne napade, precej je tudi prizorov sporazumnega seksa. Deja in Tim v svoji seksualnosti večino romana kljub travmatičnim spolnim izkušnjam iz mladosti delujeta sproščeno. Kako to, da si se odločil vključiti toliko spolnega nasilja?

Zaradi vesti, da je bila neka moja znanka iz časov srednje šole spolno napadena, so me v zadnjih dveh letih pogosto spremljale podobe takega ali drugačnega nasilja ali spolne podreditve. Enostavno nisem mogel verjeti, da se je kaj takega lahko primerilo. Takrat sem se živo spominjal, kako me je v mlajših letih pretresel neki dokumentarni film, v katerem je bilo rečeno, da je bilo »v zgodovini« vojakom ob zavzetju mesta kot nagrada dovoljeno nekajdnevno divjanje po njem. To pa v praksi ni pomenilo nič drugega kot pobijanje moških in posiljevanje žensk. Ko zaradi izrednih razmer s človeka (v tem primeru nujno moškega) zdrsne civilizacijski oklep, se najprej začno posilstva. Kot da smo vseskozi na robu tega, da bomo podivjali in zavrgli vse, v kar verjamemo.

Na sledi tega razmišljanja sem se vprašal, kako bi sam ravnal v tovrstnih razmerah. Zakaj bi bil jaz boljši, če so milijoni in milijoni ljudi v zgodovini kršili tako temeljna pravila? Kaj vse v moji notranjosti bi dobilo prostor, če se mi ne bi bilo treba bati posledic? Kaj vse se skriva pod površjem in vseskozi hoče na plano?

Te misli so se dobesedno sprijele z podobami spolnega napada na omenjeno znanko, kar je imelo za posledico vključitev večjega števila primerov spolnih napadov v roman. Šele kasneje sem opazil, da ti zgodbo pravzaprav potiskajo naprej. Kot nekakšni miljni kamni, ki dajejo romanu ritem.

 

Kako to, da si prav devištvu in temu zelo zaznamovanemu izrazu odmeril toliko prostora? 

Kljub vsem premenam, ki smo jim priča v zadnjem stoletju, je ideal ženske »čistosti« in »neomadeževanosti« še vedno zelo prisoten. Ženska, ki na seksualnem področju postopa bolj svobodno, je kaj hitro lahko oklicana za …, kar bržkone prav tako lahko označimo za nasilje. Seveda je ta pogled v nekaterih krogih do neke mere že zbledel, a večji del družbe od žensk, v nasprotju z moškimi, vseeno zahteva seksualno zadržanost.

 

V zadnjem delu v intervjuju – o seksizmu v agenciji, kjer dela – Tim pove, da bi po njegovem mnenju ženske morale ohraniti pristnejši odnos do telesa kot moški, vsaj v svetu oglaševanja, in da je to normo potemtakem treba tudi primerno plačati. Svoje besede kasneje upraviči z logiko, da z radikalnimi (sploh fašističnimi/seksističnimi/homofobnimi …) stališči v drugih ljudeh sprožamo premislek. Ali to stališče z romanom zavzemaš tudi ti kot avtor?

Prej kot za premislek gre za močan odziv na nasprotni strani. Kakršenkoli. O tem govori Tim. Da »s sogovornikom zapleše«, kakor se izrazi. Timov zaključni pogovor z Dejo, ki sledi navedenim besedam v vprašanju, pravzaprav marsikaj razodene tudi o mojem pristopu do romana.

V obzir je treba vzeti, kdaj Tim prvič izreče taka stališča. Takrat, ko se znajde v stiski oziroma ko se znajde v slepi ulici, ko ga začenja zapuščati upanje, da bi bilo lahko bolje.

Njegova izjava svojo vsebino in predvsem formo jemlje iz internetnega fenomena, imenovanega trolanje, ki je kasneje (kot bolezenska klica) preskočil tudi v javni diskurz. Zanj je med drugim značilna želja po močni reakciji na sogovornikovi strani, pri tem pa se pogosto zgodi, da je posameznik, ki »trola«, pripravljen poseči po še tako nenavadnih, velikokrat nazadnjaških stališčih, v katera nemalokrat niti verjame ne. Odkar od konca devetdesetih let spremljam vsakodnevno dogajanje v Sloveniji in svetu, je bila to prva resnično nova stvar, ki se je zgodila v politiki, zaradi česar sem bil nad njo fasciniran in jo želel vključiti v svoj roman. Prej kot z novo vsebino so postregli z novo formo političnega diskurza. Tako z njegovimi besedami po eni strani kritiziram tovrstno komunikacijo, po drugi pa sem jo v Hladno verigo velikokrat vključil, saj sem si kdaj tudi sam želel »plesati s sogovornikom«.

Idejo za tovrstno zaobrnitev diapazona sem dobil v romanu Podreditev Michela Houellebecqa, kjer »najbolj znani islamofob v Franciji« kar naenkrat začne hvaliti islamsko vero. Ta literarni prijem je marsikoga spravil v zadrego, a zdi se mi, da je bil zelo učinkovit in je med bralstvom povzročil veliko zmede. Moji osebni pogledi se zelo redko prekrivajo s tistimi, ki jih je moč prebrati v Hladni verigi.

 

Se na to navezuje tudi Cioranov uvodni citat?

Cioranov citat na začetku dela nedvomno meri na zgoraj opisano dinamiko. Govori o, če parafraziram, vseobsegajočih razdiralnih resnicah, ki morajo imeti v sebi toliko življenjske moči kot upanje, ki so ga nadomestile. Šele v naslednjih letih bomo videli, ali imajo ti novi politični diskurzi v sebi res toliko življenjske moči ali pa se bodo izčrpali in poraženi odšli na smetišče zgodovine.

 

Velika večina likov prihaja iz višjega ekonomsko-družbenega razreda. Prilegajo se konvencionalnim družbenim normam (beli cis heteroseksualci), zaradi vsesplošno privilegiranega položaja pa jim pogosto ni treba sprejemati odgovornosti za svoja – milo rečeno – sporna dejanja. Kako to, da si se odločil portretirati prav sloj, ki ga podivjani kapitalizem najmanj (če sploh) prizadene? Še posebej zdaj, ko se v umetnosti pojavlja posebej intenzivna težnja po reprezentaciji deprivilegiranih …

Kot je bila nenačrtovana odločitev, da bo eden izmed dveh glavnih likov v romanu ženska, je bila tudi odločitev za pisanje o pripadnikih višjega sloja nenačrtovana. Pisati sem ga začel brez jasnega načrta in brez jasne predstave, kako in kaj želim povedati. Liki so se pojavili skoraj sami od sebe, in jaz sem jih poskušal razumeti. In lahko se jih okliče za povzpetnike. Lahko se jih obtoži, da so privilegirani člani družbe, in mora se jim očitati njihova dejanja, ki v obzir le redko jemljejo dobrobit drugih. A kljub vsemu to ne pomeni, da nimajo svojih idealov, svojih bolečin ali nabora svojih neuspelih hotenj. Te sem hotel prikazati v romanu. Ob tem pa se ne morem strinjati, da jih »podivjani kapitalizem« ne prizadene. Prizadene jih že, samo ne po finančni plati. Morda ravno na primeru tistih, ki se jim na vsakodnevni ravni ni treba boriti za preživetje, laže prikažemo nekatere značilnosti sodobnega časa. Kajti moji liki so nedvomno sužnji specifičnega ideala samouresničitve, ki je značilen izključno za pozni kapitalizem; vpeti so v magičen svet vedno novih želja, v svet »vedno pol prazne čaše«, torej svet, ki ga narekujejo mediji, marketing in prazna spolitiziranost javne sfere.

O avtorju. Nika Švab je točno en mesec mlajša od samostojne Slovenije. Večinoma piše – kritike, refleksije, dramska besedila, analize, članke za gledališke liste in pedagoška gradiva –, občasno tudi performira in moderira. Leta 2017 je na Tednu slovenske drame prejela nagrado za mladega dramatika.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Antijunakom dam šanso, da se spet najdejo

    Nina Medved

    Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani.

  • Hladna veriga 5/5

    Klemen Kordež

    V nasprotju z Andyjem Warholom, snovalcem naslovnice Beatlov, minimalistično umetnostjo, lasvegaško arhitekturo, kuratorjem Documente 7, Damienom Hirstom ali Timom Gartnerjem pa so umetnice, kot sta … →

  • Hladna veriga 4/5

    Klemen Kordež

    Ko je Tim svojo odločitev za delo pri Maksu na naslednji petkovi večerji obelodanil Deji in Jonu, ju je ujel popolnoma nepripravljena.

Izdelava: Pika vejica