Vrhunska forma se ne bo vzdrževala sama od sebe

Slovenska dramatika premore vedno več raznolikih in kakovostnih glasov. Nominiranci in nagrajenci na natečajih so vedno manj predvidljivi, veliko jih je mladih ali relativno mladih. Za začetek bi bilo torej dobro, da definiram pojem »mlada slovenska dramatika« ali pa vsaj »mlada«, saj ta definicija ni vedno poenotena in potem v marsikateri antologiji beremo besedila mladih, skoraj štirideset let starih avtorjev. Sama sem v tem pogledu bolj konservativna in bom vztrajala pri rabi najpogostejšega kriterija, in sicer je to starost pod trideset let. Ta pogoj velja za prijavo na Natečaj za nagrado za mladega dramatika (ki bi jo na tej točki mogoče veljalo preimenovati v nagrado za mlado dramatičarko, saj je to eno od redkih področij, kjer je statistka v prid ženskam), veljal je tudi za udeležbo na delavnicah Nova branja, ki jih je od leta 2017 do 2022 vodila Simona Hamer v SNG Drama Ljubljana. Mladi Vzkrik, ki se je letos preoblikoval in (ponovno) zagnal, sprejema prijave za ustvarjalce, stare do devetindvajset let. Tudi igralci lahko kandidirajo za nagrado za mladega igralca do dne, ko dopolnijo trideset let. Prav tako lahko kot »mlad avtor« kandidiraš na javnih razpisih (oziroma za vključenost mladega avtorja pridobiš dodatne točke) do vključno devetindvajsetega leta starosti. Enak pogoj velja tudi za zaposlovanje mladih, če delodajalec seveda želi pridobiti (dodatna) sredstva za plačo tega mladega človeka.

Seveda se pri tem poraja vprašanje: kako pa klasificiramo dramatike, ki so se za to dejavnost odločili kasneje v življenju, pri recimo petintridesetem ali šestdesetem letu, nekateri tudi ob upokojitvi? Se torej oznaka nanaša na avtorjevo starost ali na njegovo izkušenost? Leta 2018 je bil v Primorskih novicah objavljen članek Andraža Gombača z naslovom »Mladi dramatik ima 90 let«. Govora je bilo seveda o dolgoletnem profesorju, režiserju, scenografu, kostumografu, dramaturgu in naposled še dramatiku Miletu Korunu; za mladega dramatika je imel sicer nadpovprečno uspešno kariero, saj je bil njegov prvenec Sveti mož uprizorjen na Velikem odru SNG Drama Ljubljana, torej na največjem in najprestižnejšem gledališkem odru v državi, tega uspeha pa ni uspelo ponoviti še nobenemu drugemu mlademu dramatiku. Ampak naj bo Mile Korun tudi tokrat izjema, in ne pravilo.

O tem, zakaj in kdaj je nekdo slovenski avtor, se da diskutirati in spraševati v nedogled, tematika je bila lani obdelana tudi na straneh te revije (št. 372-373). Je besedilo Deževen dan v Gurlitchu v Beogradu rojenega in v Ljubljani delujočega Milana Markovića Ramšaka slovensko? Kaj pa besedila Don’t, Second Class Citizen, Entitled itd., ki jih je v Sloveniji rojena Kim Komljanec med bivanjem v Veliki Britaniji napisala za tamkajšnje odre? V času nastajanja tega članka naj v kategorijo mlade slovenske dramatike torej sodijo avtorji in avtorice, rojeni leta 1994 in kasneje; prejšnjo generacijo mladih, zdaj ne več mladih, dramatikov je izjemno natančno popisala Varja Hrvatin v prispevkih za radijski oddaji Dramski novi val in Dramski novi val 2, ki sta bili predvajani na Radiu Študent, kasneje pa sta bili besedili objavljeni v reviji Maska (let. 35, št. 200aa, 2020).

 

* 

 

Mladi dramatiki imajo trenutno dve ključni vstopni točki v javni prostor: ena je objava v reviji sodobnih gledaliških in filmskih ustvarjalcev Adept, ki od leta 2014 izhaja dvakrat na leto, vsaka druga številka pa je posvečena izključno objavljanju dramskih besedil, ki jih uredništvo izbere med besedili, prispelimi na javni natečaj. Objavljena besedila so praviloma tudi bralno uprizorjena na različnih prizoriščih po Ljubljani, kot so na primer AGRFT, Nova pošta, Slovensko mladinsko gledališče. Druga sorodna priložnost, prav tako javni natečaj, je nagrada za mladega dramatika, ki je bila prvič podeljena leta 2013 na zaključni slovesnosti Tedna slovenske drame. Zmagovalno besedilo je vsako leto bralno uprizorjeno v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, letos pa so bila za nagrado prvič nominirana in tudi bralno uprizorjena tri besedila. Praksa bralnih uprizoritev mladih avtorjev ima več plasti – gre za uprizoritev v produkciji javnega zavoda, kar izgleda super v življenjepisu in vlogi za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi s pravico do plačila prispevkov; ali pa tudi ne, za več informacij priporočam branje drame deklici Nine Kuclar Stiković. Nadalje takšni dogodki rabijo tudi mapiranju scene, imeli pa naj bi celo promocijske učinke, saj se mladi dramatiki s svojim delom predstavijo zainteresirani javnosti, umetniški vodje, direktorji in ravnatelji gledališč pa te dogodke številno in redno obiskujejo, da bi ta besedila nekoč nemara uvrstili v svoj repertoar; ali pa tudi ne, edini tak primer so pravzaprav Žalostinke Jerneja Potočana, ki je bil po predstavitvi na festivalu dramske pisave Vzkrik 2019 povabljen na rezidenco v Mestno gledališče ljubljansko. Nagrajeno besedilo za mladega dramatika je praviloma objavljeno v reviji Sodobnost, ki objavo seveda tudi honorira. 

Večina besedil, ki prispejo na katerega od zgoraj navedenih natečajev, nastane med opravljanjem obveznosti za predmet dramskega pisanja (saj je neformalnih izobraževanj vedno manj) pri profesorici Žanini Mirčevski; gre za enega od temeljnih predmetov na dodiplomskem in podiplomskem študiju dramaturgije in scenskih umetnosti, kot izbirni predmet ga lahko opravljajo tudi študentje drugih smeri. Če predpostavim, da so v letnik povprečno vpisane tri študentke in da vsaka od njih eno besedilo razvija oba semestra, to znese kar petnajst besedil na leto (in to so samo ta, ki so nastala med študijem). Zanimanje za pisanje (dramsko ali teoretsko) tudi skokovito raste, in če je še nekaj let tega večina študentov dramaturgije in scenskih umetnosti gojila predvsem ambicije praktičnega dramaturga, jih danes vedno več (tudi) piše, prav tako je vedno več dramaturginj avtoric lastnih projektov (glej deklici Kuclar Stiković, Dramakurbija Mance Lipoglavšek in Helene Šukljan, 8372 Benjamina Zajca), s čimer se emancipira tudi polje dramaturgije. Seveda so vedno obstajali podobni »netipični« primeri dramaturginj, toda zadnja leta je ponovno moč zaznati očiten porast tega pojava, seveda pa k temu verjetno pripomoreta osvežen učni načrt in vpeljava projektov, kot je Performativni dan pod mentorstvom profesorice Zale Dobovšek na AGRFT. 

Izven študija število priložnosti za udejstvovanje mladih dramatikov iz leta v leto niha. Lani se je zaključil projekt Nova branja v SNG Drama Ljubljana, med prvim lockdownom smo spremljali zadnji festival dramske pisave Vzkrik, približno istočasno so bile odpovedane tudi delavnice dramskega pisanja na Tednu slovenske drame, ki jih za zdaj še niso ponovno zagnali. Se pa praviloma (to pravilo ni nikjer napisano) pobudništvo za neformalna izobraževanja prenaša iz rod v rod, in tako kot je predprejšnja mlada generacija vodila PreGlej, prejšnja pa Vzkrik, predvidevam, da bo tej tradiciji nemara sledila tudi trenutno mlada generacija pisk in piscev (kar do neke mere potrjuje tudi nabor mentoric Mladega Vzkrika). Upamo lahko samo, da bodo dobili stalnejše in višje financiranje in jim ne bo treba slediti tradiciji protestne samoukinitve.

 

* 

 

Iskanje vzporednic med avtorji in avtoricami znotraj te t. i. zadnje mlade generacije ni enostavno. Med drugim tudi zato, ker se z vsakim letom rojevajo, vzpostavljajo in formirajo nove generacije in z njimi nove vsebine, ki obstoječe koncepte, formate in definicije preizprašajo, prevetrijo, porušijo, nadomestijo z novimi. Iz skoraj vseh besedil, ki sem jih, tudi v pripravi na pisanje tega uvodnika, prebrala, pa zevajo resnobnost, vprašanja eksistence, sistemskih neenakosti in njihovega vpliva na posameznika. Od generacije, ki je srednješolsko izobraževanje opravila v času gospodarske krize, drakonskih varčevalnih ukrepov, prepovedi zaposlovanja (v že tako prekariziranih sektorjih kulture in humanistike), v študentskih časih pa je manevrirala med vedno bolj grozečo ekološko katastrofo in pandemijo covida-19, sicer optimizma in navdušenja nad svetom ni za pričakovati. Prav tako se v podobni zagati z generiranjem vsebin, ki so (mogoče pretirano) resnobna, univerzalna, kritična do sistema, medgeneracijska ipd., znajde velika večina besedil, ki jih pišejo pripadnice in pripadniki družbenih skupin z manj moči, med katere sodijo tudi mladi oziroma še ne uveljavljeni avtorji in avtorice. Temu verjetno botruje več razlogov, ključen pa se mi zdi ponotranjen občutek o nujnosti preseganja partikularnih problemov, kar bi za mlajše avtorje bili siLLy liTtlE stUdeNt prObleMs. Če je človekova identiteta oziroma družbeni položaj od nekdaj prepoznan kot enakovreden, posameznik pač čuti manj potrebe po dokazovanju njegovega preseganja, in aktivni mladi danes pač niso upoštevani kot enakovredni. 

Sicer je mogoče v samih pisavah, formatih in slogih zelo jasno zaznati najnovejše družbene spremembe ter pregovorno drznost in pogum generacije Z. Kljub temu da bi težko govorili o besedilih, ki se osredotočajo na žensko vprašanje, pa skoraj vsako besedilo vsebuje vsaj en kompleksen, večplasten ženski lik (praviloma pa več njih), ki ni zreduciran na žrtev ali mater, temveč z vsemi napakami zaživi v svoji polnokrvnosti. Enako velja tudi za praviloma manj reprezentirane poklice (kot so na primer vedeževalke, smetarji, uslužbenci na pošti). Pogosta je tudi raba narečij (glej Šukljan in Iva Š. Slosar), zabrisane so meje med didaskalijami (glej Eva Kučera Šmon) in drugimi literarnimi zvrstmi (glej Eva Kučera Šmon, Urša Majcen in Jaka Smerkolj Simoneti). 

Med izstopajoče avtorje vsekakor sodijo že omenjena Nina Kuclar Stiković, ki je že prejela nagrado za mladega dramatika (2021), letos pa je bila z dokumentarno dramo deklici nominirana tudi za nagrado Slavka Gruma. Njena dela imajo izjemno močno osebno noto, od svojih likov in dramske situacije ni distancirana (mogoče bi lahko celo rekla, da uporablja postopke avtofikcije), kot na primer nakazuje citat iz njene dadaistične drame Fuckboy: »če ne bi imeli razfukanih formatov ne bi imeli razfukanih zvez«; ali pa tale odlomek iz nominirane drame deklici, ki je preplet lika Deklice z vžigalicami in deklice, ki si prizadeva pridobiti pravico do plačila prispevkov kot samozaposlena v kulturi in bije vnaprej izgubljeno bitko z neusmiljenim birokratskim strojem:

 

sama si se tako odločila. ti ne bi bilo treba. 

ni bilo za oceno. ni bilo za denar. za izkušnje. 

da boš kompetentna mlada dramaturginja. 

lahko bi pa pisala več dram. 

veš koliko dram bi lahko napisala. 

ampak ti si ždela na vajah in sestankih. 

veš koliko izvirnih avtorskih dramskih besedil …

in potem bi imela dovolj točk za književnico, za dramatičarko. 

ampak potem mogoče ne bi imela dovolj točk za dramaturginjo. 

eh, to je itak vseeno. saj veš, da je vseeno.

 

Na podoben način položaj mlade ženske ali bolj specifično dramaturginje, še bolj specifično študentke dramaturgije in asistentke dramaturgije, v besedilu in uprizoritvi Dramakurbija preizprašujeta avtorici Manca Lipoglavšek, letošnja, že enajsta, prejemnica nagrade za mladega dramatika, in Helena Šukljan:

 

MANCA 

Pictionary! Narisali bova 3 najbolj neprijetne momente, ki sva jih do danes doživeli v času študija dramaturgije. 

 

HELENA 

In zato jih seveda absolutno nikakor ne povezujeva z nama osebno, ampak samo s tem delom naju, ki pravi, da študirava DRAMATURGIJO. 

 

MANCA 

Tako. Helena bo začela, jaz jo bom štopala, mi vsi pa ugibajmo. 

Helena riše na tablo, vsi ugibajo. Če ne ugane nihče drug, ugane Manca. 

 

MANCA 

Režiserjevo ignoriranje!

 

 

Dramakurbija je zanimiva iz več razlogov – gre za primer kolektivnega pisanja, primer samouprizarjanja, primer avtorskega projekta, primer celovitega in zaokroženega projekta, ki sta ga v celoti zasnovali in izvedli dve dramaturginji. 

Iva Š. Slosar je doslej objavila dve besedili, Tončko in Kako se smeji papež. Njeni liki imajo zelo sočen vokabular, predvsem pa so zelo zgovorni, saj dialog kar teče in teče, tudi ko bi si marsikdo mislil, da ni več kaj povedati. Prav tako se njeni liki (večinoma likinje) znajdejo v neugodnih situacijah, v katerih pa odreagirajo v nasprotju s pričakovanim in se tako zapletejo v nepredvidljiv tok dogodkov. Kot na primer lik Svetnice iz za nagrado mladega dramatika nominirane drame Kako se smeji papež: 

 

Na prelomu 16. in 17. stoletja je Ivana D. rodila deklico. To se je zgodilo že večkrat v zgodovini. Ko so Ivano vprašali, s kom je legla, je duhovnik rekel, da z nikomer. To se ni zgodilo velikokrat. Deklica, hčerka Ivane D., je odraščala in ni bila neumna. To se je zgodilo že večkrat. S svojimi zelenimi očmi pod gosto črno obrvjo pod ploskim čelom je pogledala v duhovnikove zelene oči pod gosto sivo obrvjo pod nagubanim ploskim čelom in vprašala, če je mogoče, da stopi v postopek za kanonizacijo (torej proglasitev za svetnico) ali vsaj beatifikacijo (torej proglasitev za blaženo). Odgovoril ji je, da to seveda ni mogoče. Ona je vprašala, če je mogoče, da časopisu izpove, kdo je njen oče. On ji je odgovoril, da je kanonizacija ali vsaj beatifikacija seveda mogoča.

 

Besedila Eve Kučera Šmon uvrščamo v dramatiko, ker se prijavlja na natečaje za dramatiko in objavlja v revijah, ki objavljajo dramatiko. Če bi na katero od njenih besedil, recimo na Kmašno oblekico, naleteli brez konteksta, pa bi se nedvomno razvila burna debata o literarnozvrstni oznaki.

 

Potem pa bolnica 

in psiholog, 

in zakaj pa to delaš? 

In a si nesrečna? 

In a te doma zlorabljajo? 

In kaj ti je naredil oče? 

In diagnoze 

in travme 

in bele luči 

in rezanje mašne oblekice, 

v bolnicah, 

in okus po železu, 

v bolnicah, 

in zlomljena rebra, 

v bolnicah, 

in pip-pip-pip, 

… 

še diha? 

V bolnicah.

 

 

Svojevrsten fenomen je še Urša Majcen, ki ji je dramo uspelo izdati kar v knjižni obliki, kar je v Sloveniji resnično izjemna redkost, in sicer gre za poetično dramo Zgodba o bakrenem kralju, ki je pravkar izšla pri založbi Črna skrinjica (pri isti založbi je Majcen izdala tudi pesniško zbirko ekosistem tišine) in s katero je bila leta 2022 nominirana za nagrado Slavka Gruma. Majcen sicer poleg dramatike redno piše in objavlja poezijo.

Tudi Jaka Smerkolj Simoneti piše tako poezijo kot dramatiko. Letos je bil nominiran za nagrado za mladega dramatika z besedilom Pesem ptic v drevesnih krošnjah, v času rezidence v Mestnem gledališču ljubljanskem pa je spisal monodramo po motivih Velikega Gatsbyja z naslovom Le en smaragd. Tako kot v delih Kučera Šmon in Majcen so tudi v njegovih tekstih očitni vplivi poezije in proze.

 

*

Zgoraj predstavljeni avtor in avtorice seveda ne predstavljajo cele generacije, saj je še precej piscev in pisk, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov zadnje čase manj pišejo ali objavljajo – takšna sta na primer Jernej Potočan in Benjamin Zajc, enako velja za Kajo Novosel in Nevo Zver. Najlaže je namreč biti obetaven dramatik v času študija dramaturgije, kjer je ta aktivnost pač velik del študijskega procesa. Po študiju, ko ni več Zoisove štipendije, pa je treba precej sreče in manevriranja med obveznostmi, da okoliščine ostanejo naklonjene pisanju. Za dolgotrajni razvoj in pisanje dobrih besedil človek preprosto potrebuje denar, ki pa ga malokatera mlada dramatičarka prejme iz lastnega dramskega udejstvovanja. To je lahko naročilo besedila ali pa delovna štipendija, včasih lahko neplačano dramsko udejstvovanje financiramo iz drugih virov (recimo zaposlitve) in potem pišemo pač … po navdihu (zakaj je to problematično, med drugim razlaga tudi Katja Praznik v nedavno objavljenem intervjuju za spletni portal Disenz). Delo dramatese je namreč v marsičem podobno delu asistentke dramaturgije, kar v Dramakurbiji raziskujeta Lipoglavšek in Šukljan – pišeš in objavljaš, delo ni dovolj plačano, da bi lahko od njega zares živela, ni jasno, kaj so tvoje zadolžitve, ves čas posedaš po okroglih mizah in upaš, da najdeš režiserja, ki si bo želel sodelovanja, bereš drame svojih kolegov in jih tolažiš, da če jih ne bo nihče uprizoril, se lahko še vedno sami prijavijo na projektni razpis.

Seveda za pridobitev javnih sredstev potrebuješ status samozaposlene v kulturi, ki pa ga je za književnico precej težko dobiti, ker potrebuješ tudi kritike svojega dramskega dela, ki pa jih malodane ni, adaptacija besedila pa ne prinese dovolj točk (podobno kot asistence dramaturgije ne, slednje dobijo še manj kritik). Seveda se vedno lahko prijaviš na katerega od natečajev za izvirno dramsko besedilo, ampak malo je takih avtoric, ki jim uspe brez naročila, izven študijskih obveznosti oziroma brez druge zunanje motivacije in mentorstva, v prostem času napisati resnično dobro dramsko besedilo, ki bi bilo nominirano ali nagrajeno. Kar pa je edino, kar ti prinese objavo, honorar ali referenco, mestoma tudi kak angažma, ampak to je bolj izjema kot pravilo. Gre za začaran krog, ki ga bo nujno sistemsko urediti vsaj z vzpostavitvijo kritiških kanalov in subvencioniranjem objavljanja dramskih besedil v tiskani obliki, preden še več mladih dramatikov poišče »alternativne strategije preživetja« (redne zaposlitve izven kulturnega sektorja). 

 

• prvič objavljeno v reviji Literatura