Dramatika se naj bere in uprizarja

»Če nas ne boste uprizarjali, se bomo pa sami.« To je naslov uvodnika letošnjega festivala Vzkrik, že 3. zapored, ki ga v produkciji Društva KUD Krik in JSKD vodita Brina Klampfer in Varja Hrvatin. Ta trditev je že nekaj let mantra mladih dramatičark in dramatikov in čas je, da se začnemo zavedati njenih razsežnosti.

Vzkrik je festival dramske pisave, na katerem se predstavijo avtorji z besedili, ki so jih razvijali na celoletnih delavnicah dramskega pisanja. Delavnice vodi Simona Semenič, lani sta se ji pridružila tudi Milan Marković Mathhis in Eric Dean Scott. Festival (še) nima stalne infrastrukture ali gledališkega producenta. Najprej je potekal v Mini teatru in lani v Trubarjevi hiši literature. Obakrat so bralne uprizoritve uprizarjale/-i študentke in študenti AGRFT. Letos se je Vzkrik povezal s Slovenskim mladinskim gledališčem in Zavodom Maska Ljubljana ter festival pripravil v Novi pošti, poleg študentov AGRFT pa so sodelovali tudi člani ansambla SMG. V sklopu festivala je svoje dramsko besedilo predstavilo osem avtorjev (dva sta delala v tandemu), poleg tega pa so bile na urniku še impro variacije, izhajajoče iz dramskih tekstov, dve okrogli mizi in žur. Festival se je odvijal med 21. in 24. 3., prvi vikend Tedna slovenske drame (TSD, enega od soorganizatorjev festivala). V dveh tednih, kolikor traja TSD, smo lahko spremljali še bralne uprizoritve na Dnevu nominirancev, bralno uprizoritev nagrajenega besedila mladega avtorja (Ana Obreza: Iskalci zlata), bralne uprizoritve študentov AGRFT. Nasploh se zdi, da je bilo zadnjih deset dni marca govora o dramatiki več kot prej vse leto. 

Vzkrik je trenutno edini festival v Sloveniji, ki skrbi izključno za razvoj in čim širško promocijo mlade dramske pisave, torej ne zgolj za predstavitve novonastalih besedil in ponujanje teh besedil inštitucijam. Letos smo obiskovalci lahko denimo tudi brezplačno (oziroma na stroške organizatorja) pošiljali razglednice z izbranimi replikami iz uprizorjenih dram. Tudi programska knjižica je bila zastavljena kot problemska publikacija in ne samo predstavitev programa. Poleg odlomkov iz besedil in življenjepisov avtorjev so v njej zbrane tudi kratke refleksije o besedilih (prispevala jih je Zala Dobovšek). Prav tako je vključen tudi uvodnik Simone Semenič o programu vzgoje in vključevanja mladih dramatikov na trg dela, poleg nje pa je o tem pisala tudi teatrologinja Alja Lobnik. Letošnja edicija festivala je torej reševala veliko večino problemov, s katerimi se sooča dramatika v Sloveniji: češ da ni prepoznavna (evo, pošlji razglednico in jo predstavi komurkoli hočeš), ni vpeta v gledališko krajino (cel kup ustvarjalcev je dokazalo, da imamo odličen uprizoritveni material), ne gre v korak s časom, saj se dandanes pač delajo večinoma avtorski projekti (preskoči na analizo uprizoritve Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin), nikogar ne zanima (zakaj pa so bili dogodki polno obiskani?). 

Predstavljenih je bilo sedem suvereno napisanih in raznolikih besedil, postavljenih na trdne temelje in podkovanih z jasnimi stališči o družbi in svetu. Prvo je bilo Kratka dramska prilika o bonbonih Kaje Blazinšek. Avtorica se pogumno loti eksperimentiranja s formo in strukturo, tematsko pa se besedilo opira na življenje povprečne prekarke iz manjšega mesta, ki si zastavlja vprašanja, značilna za diplomantko ali magistrico humanističnih ved: »Sem naivna, ker iščem službo na področju, ki sem ga preučevala med študijem?«, »Sem neodgovorna, ker raje delam slabo plačane projekte, ki me veselijo, kot pa da bi imela solidno plačano redno službo?«, »Kako dolgo se spodobi živet v stanovanju s cimri?«, »Sem jaz sploh odrasla oseba?« in na koncu: »Jebeš, grem za vikend v Štirko.« Besedilo se spogleduje z radijsko igro, saj temelji na dodelani zvočni podobi okolice, protagonistkinega miselnega toka in njene razklanosti. Dogajanje je vzpostavljeno na več nivojih, od realističnih didaskalij, ki duhovito umeščajo protagonistko v družbo, do njenega dialoga same s sabo. Kratke in ritmične replike se vrstijo druga za drugo, hitre so in intenzivne, kot neznosna pričakovanja družbe do posameznika, da skoraj že preglasijo lastne misli. 

Druga je bila Čakalnica, dramsko besedilo Mitje Lovšeta, rednega obiskovalca delavnic dramskega pisanja. V drami absurda spoznamo pet likov, ki se znajdejo v čakalnici pred zdravniško ordinacijo. V njej ni časopisov ali sploh kakršnegakoli čtiva, pa tudi iz ordinacije nihče ne pride, v deloma vsakdanje situacije, kot so čakanje, so dodani hladni, togi in odsekani dialogi in gibi, ki s tem besedilo premeščajo v grotesko. Kljub temu da vsak lik deluje navidez neodvisno od drugih, se njihove zgodbe prepletajo in s tem dodajajo dogajanju nove razsežnosti in pomene. Drama v svoji strukturi in vsebini za zgled jemlje nekaj najpomembnejših dramskih del iz zgodovine, tako Doroteja in Matevž kot tudi zakonca Kranjc bi lahko bila Martha in George iz Kdo se boji Virginie Woolf? ali pa gospod in gospa Martin iz Plešaste pevke. 

Prvi dan se je zaključil z najdaljšo uprizoritvijo festivala, interaktivno intermedijsko avtobiografsko dramo Varje Hrvatin z naslovom Vse se je začelo z golažem iz zajčkov. Besedilo je napisano kot časovni stroj, v katerem se bralec oziroma poslušalec sam odloči, katero zgodbo želi spremljati in v skladu s tem obrača liste, v uprizoritvi pa so bile postavljene postaje s pripadajočimi video in/ali avdio posnetki, med katerimi so poslušaleci prehajali). Dramski tekst je večinoma monolog, z občasnimi vdori dialoškega magičnega realizma, ki komentira oziroma dogajanje postavlja v neki drug kontekst. Osrednjo linijo povezuje kronološka avtobiografska pripoved oziroma monolog o odraščanju najstnice, ki se zaveda svojih napak in prevzema odgovornost za svoje odločitve: spopadanje z ločitvijo staršev, odnosi s starimi starši, sošolci, motnje prehranjevanja in prve ljubezni. Avtorica z uporabo prave mere cinične distance najde razmerje med iskrenim, izpovednim, ne da bi zašla v patetično. Gre za osvežujoče besedilo, ki odpira (tabuizirane) tematike, simptomatične za današnjo družbo. 

Žalostinke Jerneja Potočana so kolaž variacij na temo. V njih gre za situacije, ki se dogajajo po beznicah kateregakoli mesta, in raznolik nabor ljudi, ki se v njih znajdejo ob istem času. Liki so tipizirani, nimajo osebnih imen, ampak samo funkcijo. Njihovi pogovori potekajo o smislu življenja, ambicijah, ciljih in splošnem družbenem stanju, a so kljub rahlo morbidnim temam napisani izjemno duhovito in prepričljivo. Ne gre za moralistično reševanje sveta, ampak za lucidno in istočasno lahkotno preizpraševanje smiselnosti situacij in prepričanj, v katera nas spravi tok življenja. Besedilo je tudi slogovno zelo zanimivo. Uokvirjata ga prolog in epilog, ki nimata dogajanja ali dramskih likov in sta pravzaprav dve dolgi didaskaliji ali pa skorajda kratki zgodbi. Tudi pri dialogu lahko zasledimo daljše, bolj pripovedne replike, med katerimi je tudi veliko nemih replik, ki pa niso napisane z didaskalijo, ampak so pripisane vsakemu liku posebej, s čimer so bolj izpostavljene in daljše v trajanju. 

Skupni imenovalec je dramski prvenec Jožice Grum, literarne komparativistke, slovenistke, likovne umetnice in psihoanalitičarke. Besedilo se osredotoča na odraščanje ženske v času, ko boj za emancipacijo še ni zares obstajal, ko ni bilo govora o biološkem in družbenem spolu, o preizpraševanju želje po materinstvu. Osrednji protagonistki, mlajša in bolj zadržana Ela ter Gabriela, starejša in brez dlake na jeziku, predstavljata žensko in njeno razklanost v javni in intimni podobi. Seveda se srečata s premnogimi ovirami, saj sta za takratno družbo in okolje izjemno progresivni. Ženska, ki se noče poročiti samo zato, da ji bo moški naredil otroka. Ženska, ki bi pred otrokom rada imela kariero. Ženska, ki se želi poročiti iz ljubezni in ne zato, da bo imela moža, ki bo skrbel zanjo. Gabri/Ela sploh ne potrebuje moškega, ampak samo njegov ekstrakt. Kljub temu da besedilo ostaja v okvirih ženske kot matere, znotraj tega prinaša pravzaprav revolucionarne poglede na moško-ženske odnose. Da ženska reče, da od moškega potrebuje samo spermo, je izjemno žaljivo, toda redukcija ženske na maternico na dveh nogah je pa pač biološki imperativ. Odločni in ostri sta tudi v dialogu, svoje mnenje izražata jasno in glasno, za kar sta kasneje seveda kaznovani in utišani. Besedilo je prežeto z izjemnim energetskim nabojem, mestoma ravno dovolj podčrtano, da je še zmeraj cinično in duhovito, ne pa patetično, istočasno pa tudi zarisuje meje med dovoljenim in prepovedanim v družbi.

Predzadnje besedilo so bila Trupla, realistična drama z duhovitimi dialogi, ki sta jo skupaj napisala Matjaž in Vida Voglar. V njej spremljamo delavnik zaposlenih v secirnici na Poljskem, ki klepetajo o življenju, ljubezenskih zagatah, pijejo kavo in malicajo. Seveda pa vse to deluje popolnoma drugače, če si predstavljamo, da zdravnice med pogovorom o včerajšnjem žuru izvajajo obdukcijo ponesrečencev prometne nesreče. Dramski tekst je obogaten s podrobnim poznavanjem medicinske terminologije, kar samo še podkrepi farsičnost dramskega dogajanja. Reprezentacija likov je raznolika tako v spolu in spolni usmerjenosti kot tudi v družbenih situacijah, iz katerih izhajajo. Vpliv na dogajanje ima gotovo tudi širši kontekst politične situacije na Poljskem in okoliških držav (Rusija, Ukrajina), saj v tako konservativnem okolju niti izobraženi niso strpni do manjšin. V podtekstu besedila se znajde tudi kritika farmacevtske industrije, kapitalističnega sistema in obsojajoče družbe. 

Bog sedmega dne dramaturginje Neje Repe je redek primer žanrske dramatike v slovenskem literarnem prostoru. Gre za znanstveno-fantastično dramo, ki skozi različne situacije predstavi štiri like (Alfo Bet, Ajin in Kafa) in preizprašuje družbene norme in pravila v različnih okoljih. Kako se štirje neznanci drug do drugega obnašajo v enem okolju in kako v drugem? Vzorci namreč niso vedno enaki. Enkrat je močnejši eden, drugič drugi. Avtorica se v besedilu spopada tudi z vprašanji umetne inteligence in zamenjave robotov za človeka, odkrivanja in koloniziranja Marsa, kar je nekaj, za čemer se pehajo vsi najboljši znanstveniki, čeprav gre skoraj zagotovo za suicidno misijo, znotraj vseh teh situacij pa se seveda odpre tudi vprašanje človečnosti, zmožnosti pristnega odnosa in iskrenosti. 

Mlada slovenska dramatika vključuje raznolike profile avtorjev in avtoric, raznolikost v interesnem področju znotraj dramske pisave, tako žanru kot vsebinah in načinu, kako se z dramatiko sploh ukvarjati. Naj omenim še, da je bilo na okrogli mizi Sodobna dramska pisava in uprizarjanje (moderatorka Varja Hrvatin in gostje Rok Andres, Petra Pogorevc, Nina Ramšak in Ivana Zajc) govora tudi o tem, da se dramatiki pravzaprav vsi izogibajo. Ne manjka samo interesa za uprizoritev mlade slovenske dramatike, ampak tudi za objavo in izdajo dramskih besedil, ki so v Sloveniji res izjemno redka. Besedilo torej zaključujem s pozivom vsem založbam, strokovnim publikacijam in spletnim platformam (vključno s to, za katero je to besedilo nastalo), da dramska besedila, nastala ali na delavnicah dramskega pisanja ali napisana po naročilu, objavijo v celoti, objavam pa naj sledi strokovna analiza ali kritika dramskega besedila, tako kot se to počne za uprizoritve, izdano leposlovje ali ostala umetniška dela.