Krokodil v mulju, 1

Pristanek

Na vlaku odprem svoj zvezek in se poskušam spomniti, kateri pesnik je zapisal, da se pričnemo starati takrat, ko se vračamo v kraje, v katere smo že potovali. Morda je bil Octavio Paz. Pomislim, da se ne počutim staro, hkrati pa se zavem, da imam za sabo že nekaj zgodovine, izkušenj, ki so me zaznamovale, tudi v obdobju zadnjega leta, od takrat, ko sem odpotovala iz kraja, v katerega se danes vračam.

Pokrajina pred mojimi očmi se cepi na trakove in izginja kot imena krajev na tablah, ob katerih so napisane tudi minute, ki označujejo razdaljo med eno in drugo postajo. Zato, da človek ne pozabi na čas.

Tri postaje so še pred mano, vse skupaj deset minut, nato pa bom prestopila na medkrajevni vlak do Temper, od tam pa naprej do Jyväskylä, kjer me bo na postaji čakala prijateljica in sodelavka Ulla. Kot umetnici sodelujeva v okviru mednarodnega projekta Drevo življenja, znotraj katerega združujeva poezijo in grafiko.

Na Finskem je vse zelo urejeno, brez težav sem z letališča našla pot do železniške postaje, objekta sta namreč pod zemljo povezana. Izkopali so rov, ga opremili z lučmi, tekočimi stopnicami, hodniki, trgovinami, ga naselili s premikajočimi ljudmi, ropotom kovčkov, hitrimi koraki, zamaknjenimi pogledi. Poskrbeli so, da so tla čista. Tudi na vlaku je vse čisto, nobenih drobtin na sedežih. 

Sprašujem se, ali je tukaj tudi smrt tako urejena. Morda se je ne bojijo, ne povzroča razdejanj, ne priplazi se nepričakovano, ne zasadi svojih lovk v še ne stara telesa. Tako, kot jih je zasadila v prsi ženske, ki jo včasih srečam, njen sin in moja hčerka se poznata. Ko so jih odrezali obe dojki, smrt ni odnehala, kovinske prste je zapičila v njene kosti, ji drobila hrbtenico, dokler se ženska ni usločila naprej kot starka.

Morda je tukaj smrt drugačna, prihaja točno, kot so točni prihodi vlakov, če slučajno pride prej, počaka, da pritisneš na gumb avtomata za karte, se sprehodiš po peronu, si kupiš sendvič v lokalu, se usedeš, opazuješ ljudi, izrezuješ njihove poteze kot like iz papirja, poskušaš videti čim več, zatipati rob, pogled, ki se odmakne, ali tisti, ki ga odmakneš sama. 

V preteklosti sem se še lahko skrila, a sedaj se ne morem več, moje telo je preveč živo, preveč opravka imam sama s seboj. Zaposlujejo me malenkosti, kot je kapljica vode, ki zdrkne po steklenički na pajkice, se vpije v blago. Vseeno jo pobrišem s prtičkom. Čudno opletam z roko, ko poskušam potiskati svoj nabasan kovček mimo ljudi, ki sedijo na stolih. Še vedno razmišljam o smrti. Bi v mojem primeru počakala? Kot čaka ljubljena oseba, od katere sem se poslovila, ker sem potrebovala prostor, da zadiham v ednini. Ob tem pa upala, da ne bo grabila po meni s svojo jezo, zamerami. Ljudje s svojo užaljenostjo drugemu ničesar ne dajo, samo jemljejo.

Ali je bila smrt užaljena takrat, ko sem zamujala na babičin pogreb, brez sape tekla čez pokopališče? Od napora me je grozno stiskalo v prsih, zlahka sem si predstavljala svoj konec (bila sem na pravem kraju). Ne vem, kaj imam s pokopališči, ali, bolj natančno, »česa nimam«, da se mi izmikajo kot sanje, ki jih poskušam zjutraj zapisati. Prvič se je zgodilo, ob zgoraj omenjeni priložnosti, ko smo hiteli na pokopališče zraven Maribora, bilo je lani v oktobru, trikrat smo zavili na napačno cesto in tudi aplikacija Google maps in ostala tehnologija mi niso pomagale. V zadnji sekundi mi je vendarle uspelo ujeti sprevod, da sem lahko prebrala svoj govor za pokojno babico.

Upala sem, da se bo našel način, da se oddolžim za zamudo, in prosila smrt, naj mi omogoči popravni izpit. To je tudi storila, ko je umrla babica moje zelo dobre prijateljice iz otroštva. Na pogreb sem se odpravila pol ure prej, zdelo se mi je, da imam dovolj časa, da se sprehodim do cilja. Prepričana sem bila, da se pokopališče nahaja ob Tržaški cesti, zraven cerkve. A, ko sem prispela, sem opazila, da je tam samo cerkev, pokopališče pa je locirano na drugem koncu Viča (tokrat mi je pomagal Google maps). 

Pokopališče se mi je ponovno izmuznilo, kot se v dialogu izmuznejo besede, ko ni nikogar, ki bi jim zares prisluhnil, ko vrejo na dan zaradi lastne teže in se hitro razblinijo. Običajno se to zgodi v prepirih, ko trčita dva ega in jemljeta drug drugemu prostor.

V trenutkih, ko prisluhnem »drugemu«, besedam, ki prihajajo k meni, imam občutek, da stojim s stopali trdno na tleh. Nekaj zelo smiselnega in osrečujočega je v tem, kot takrat, ko hodim po gozdni poti, pozorna na vsak svoj korak.

Za pripravo na pogreb si nisem vzela dovolj časa, in čeprav sem se odločila, da bom »smrtno točna«, sem še vedno delovala po nekem notranjem programu, v skladu s pridobljenim avtomatizmom, ki me varuje pred tem, da bi se soočila z vsebinami, ki mi povzročajo neprijetne in boleče občutke.

… šele ko začutim tla pod nogami, lahko letim …

Escape

Sprašujem se, kaj je tisto, kar je drugače, ko me Hannele, nova upravnica umetniške rezidence, pospremi v sobo. Lansko leto sem bivala v spodnjih prostorih, v katerih sedaj biva ona – uredili so ji stanovanje, tako da je lahko ves čas prisotna v rezidenci. Soba je skoraj identična tisti spodaj, asketsko pohištvo rjavooranžne barve, ozek prostor in veliko okno. Lani sem imela ves čas pred očmi jezero, sedaj gledam na gozd, košček srebrne gladine ujamem le takrat, ko tesno ob steni stopim na levo.

Takoj me zmoti osvetljen znak z napisom »escape«, nameščen nad oknom, ki ga ni mogoče izklopiti; kasneje mi Ulla pove, da je to tudi prepovedano. Pod oknom so namreč požarne stopnice in v primeru požara naj bi ljudje, ki bivajo v prostorih rezidence, tekli skozi mojo sobo. Očitno je tukaj ureditev ukrepov za ohranitev varnega bivanja zelo pomembna, čeprav ne vem, kakšen smisel ima. Večji del dneva bo moja soba zaklenjena: običajno pišem zunaj na terasi lokala ali se gibljem v naravi.

Nekaj trenutkov se zabavam ob predstavi, kako umetniki tečejo skozi mojo sobo, bežijo pred mojo prvo pesmijo, napisano tukaj, ker sem premalo pazljivo mešala verze, obračala gumbe, ki merijo mojo notranjo vročino, ustvarjalno strast, se je pesem prismodila in zanetila požar. 

Podoba umetnikov, ki skačejo skozi okno, izgine, ko se spomnim na pojem »varne nevarnosti«, o katerem sem razmišljala med potovanjem na Finsko – gre za pojem s področja geštalt psihoterapije. Odnos terapevtka–klientka temelji na vzpostavitvi občutka varnosti in zaupanja, kar predstavlja temelj za odriv v raziskovanje »neznanega«, za odkrivanje tistih osebnostnih plasti, ki so bile klientki nedostopne. Ko so okoliščine primerne in so temelji dovolj trdni, terapevtka izzove klientko s svojo prisotnostjo, jo potisne iz cone »znanega«. Šele na tak način, se klientka sooči s pridobljenimi vzorci obnašanja, ki delujejo kot »avtomatizmi« in omejujejo možnosti izbire. Kadar ni možnosti izbire, v odnosih ne delujemo zares »prisotno« (budno). Takole sem opisala eno izmed svojih izkušenj znotraj terapevtskega procesa:

Zdelo se mi je, da potujem skozi različne časovne dimenzije, naplavilo me je na neznano obrežje, v prostor, ki ga nisem prepoznala in se ni prilegal mojim spominom, izkušnjam iz preteklosti. Kakor da bi se zbudila iz dolgega spanja …

Ko sva se z Ullo pripeljali z železniške postaje in sem se sprehodila po zelenem parku Järvilinna, sem se počutila, kot da sanjam, narava se mi je počasi približevala, me božala in me preučevala kot morske kozice, ki ti s tipalkami drsijo prek golih stopal v morju. Kljub temu da občutek ni bil neprijeten, se me je polotila tesnoba, najraje bi zbežala stran, nazaj, od koder sem prišla. Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.

Prepričana sem, da vzpostavitev pretirane varnosti ne škoduje samo procesu osebnostne rasti, temveč tudi ustvarjalnosti, zato morda nekateri uveljavljeni pisci/piske, ki so se dokopali do določenih finančnih in drugih ugodnosti (v smislu statusa, položaja moči), nimajo motivacije, da bi posegali po neznanem. Po drugi strani pa se zavedam, da za svoje ustvarjalno delo potrebujem »lastno sobo« in določeno finančno stabilnost, ki mi daje občutek varnosti.

Včasih se ustrašim, da se bom tudi sama začela ponavljati, da v svoje pisanje ne bom vnesla nič novega, nobenega preobrata, ki spodnaša ustaljene oblike. A ko me spodnaša življenje, ko se na različne načine prilagajam nestabilnim ekonomskim razmeram, vztrajam v svoji »pokončnosti«, »naravn(an)osti trav«, ker trave vedo, da niso samo trave, so rastline v gibanju …, ko žuželka zdrsne po njihovem telesu, se ji priklonijo …, teža trenutka je tista, ki jih usmerja, na kar odgovarjajo s svojo lego.

Kako živeti in ustvarjati skozi prizmo »varne nevarnosti«? Čutiti tla pod nogami in hkrati leteti? Ko sem to poletje za dva meseca oddala svoje stanovanje v centru in si na tak način krila stroške, sem ugotovila, da za življenje ne potrebujem veliko, en sam kovček, v katerega sem nabasala nekaj toplih oblačil, majčk za gibanje (jogo in tek), superge in seveda knjige. Od takrat naprej laže pišem in sanjarim – tudi o novem domu, stran od mestnega jedra, v hiški, malo večji od kovčka.

Krokodil

Sprehodim se do gozda in ugotovim, da je moški, ki je lani sedel in kadil na stolu pred leseno, zaraščeno hišo, ponovno na svojem običajnem mestu; kot da se eno leto ne bi premaknil nikamor. Tudi pentlje, ki jih je Arja, lastnica lokala v Järvilinni, obesila na smreke kot markacijska znamenja za tiste, ki prihajajo v umetniško rezidenco, so še vedno tam, sicer že malo zdelane, umazane in ponekod natrgane se oklepajo vej kot bela zapestnica novorojenčkovega zapestja. 

Preseneti me, ko v kuhinjski omarici najdem začimbe od lanskega leta – curry in kurkuma v modri embalaži – in še eno začimbo, katere vonj mi ni poznan, kupila sem jo namreč pomotoma, misleč, da gre za indijsko kumino. Vse tri škatlice so zložene druga ob drugi, tako, kot sem jih pustila, ko sem lani odšla.

Znotraj vsakdanjega življenja obstajata dva časa. Prvi je dosleden kot bančni uslužbenec, vsako jutro me z brnenjem vrže iz postelje, vsak mesec odtrga vsoto denarja z mojega računa za plačilo stanovanjskega kredita in nikoli ne zamuja. Drugi se premika skoraj neopazno, kot hladnokrvna žival, krokodil zavit v mulju preži na moje misli, dejanja, korake. S svojo težo pritiska na možgansko dno kot ljudje, s katerimi sem delila svojo posteljo, ki ob odhodu za seboj niso pustili zgolj odtisa na pomečkanih rjuhah, temveč tudi vdolbino v ležišču, luknjo, v katero bi lahko padla, če se ne bi oprijela roba. 

Ta čas, me zjutraj ne meče iz postelje, čeprav vsake toliko povzroča nespečnost, zaprt v notranjosti telesa kot plodovna voda ali tekočina, ki se nabira v pljučih starke, se zgošča v občutku neskončnega trajanja kot bolečina ob ločitvi, smrti, odhodu bližnjega. Giblje se kot sanje, ribe v akvariju, zato se zdi, da ne pozna cilja, četudi se mu približuje, njegov utrip je podoben tistemu v mojih prisih ob prvem vzponu po plezalni steni, ko previdno premikam roke, noge, se ustavljam zaradi vrtoglavice. Ali ko ližem svoje rane, celim odrgnine, praske, opuščam znane oblike, pogled pod seboj, ko merim razdaljo od tal, se oprijemam razpok v steni. Cepi se v dve smeri, priklene me na otroštvo, na spomin, ko se v negotovosti prvič odrinem od morskega dna, zaplavam med valove, in me hkrati umešča v trenutke, v katerih ni mogoče ubežati zakonu gravitacije, zvoku kapljanja deževnice iz žleba v zemljo, ker žleba ni mogoče obrniti navzgor, da bi voda tekla v nebo …, in lovi moje premike kot mati otroka v objem, da bi ga ovila v brisačo. Njegova moč je moč vode, širi pore, se pretaka odznotraj in kroži po telesu še dolgo po tem, ko je koža že suha – kot občutek ugodja, ko se po plavanju nastavljamo soncu. In tudi ko umremo, ne preneha risati krogov okoli nevidne orbite, ki je včasih zamejevala telo.

Tukaj se križata oba časa, zjutraj sicer nimam vklopljene budilke, a zbujam se še vedno ob svoji ustaljeni uri, kot da bi imela brnenje vgravirano v podkožne membrane. Čutim nemir, ker želim v času bivanja v rezidenci čim več napisati, dan je pa tako kratek.

Morda se zaradi omenjenega notranjega dogajanja počutim nekoliko manj prizemljeno, to pa je tudi razlog, da ne nadaljujem svojega sprehoda po poti, ki vodi globlje v gozd. Debla gosto rastočih smrek so rozaoranžne barve, ki pride še posebej do izraza, kadar posije sonce in daje občutek, kot da bi bila drevesna skorja ponekod rahlo oguljena, debla pa gola kot trebuhi mačjih mladičev. Drevesa, podobna drugo drugemu, skoraj identična, me spomnijo na skupino budističnih menihov – in begajo moj pogled, kot da ga poskušajo uročiti. Straši me njihova energija in vem, da tja, kamor me vabijo, danes še ne želim vstopiti. 

Zjutraj mi je Ulla pripovedovala o skandinavski legendi, ki govori o tem, da se ljudje rodimo iz drevesa, ko umremo splezamo nazaj na drevo in se združimo z nebom, telesni ostanki pa pognojijo zemljo. Nerojeni otroci sedijo na vejah in čakajo, da se utelesijo. 

Tudi sama čakam. Zadaj, za smrekami, nihajo v vetru breze, med eno in drugo zeva praznina, ki pritegne mojo pozornost. Takrat me prešine, da se ponavljam, že lansko leto, sem razmišljala o podobnih temah, praznini in času, o tem pa tudi pisala v svojem eseju Prebiranje glasov ob finskem jezeru. Morda sem tako kot moški pred leseno hišo zaznamovana z negibnostjo, samo tobačni dim kroži skozi njegova pljuča, leno mezi v zrak, izginja med žarki in rojem mušic visoko nad podivjanimi rastlinami. Hkrati pa slutim, da je bistvo mojega bivanja tukaj prav v ponovitvi in morda mi tokrat življenje ne ponuja popravnega izpita, temveč nekaj drugega.

Elektrika

Dovolj je, da pridem v Ullin atelje (pogled ima na gozd), da se pričneva pogovarjati, in se že sprožijo ustvarjalne ideje kot kamenčki, ki se med sprehodom zakotalijo pod poplati. Danes se pogovarjava o tem, kako ljudje ne znamo uporabljati intuicije, četudi je dana vsem. Sedež intuicije, tretje oko, ki se nahaja za čelom, med obrvmi, se v trenutkih lucidnosti odpre v svet in kot leča v daljnogledu približa tisto, kar je daleč, in oddalji tisto, kar je preblizu, združi preteklost s prihodnostjo.

Ulla spregovori o podobah, ki jih vidi kot umetnica, slikah, ki se pojavijo kot ideje, sprva še nejasne, se zasidrajo zadaj v možganih in se potem počasi prerinejo naprej kot ljudje na koncertih, ki želijo priti bliže odru. Pravi, da slike, ko postanejo jasnejše, zaplapolajo pred njenimi očmi kot zastave. Skoraj jih lahko vidim, raznobarvne zastave, pričvrščene na njeno čelo, ki plapolajo v prostoru med nama.

Ustvarjalnega procesa ni mogoče pospešiti, pri tem pa tudi jeza ne pomaga. Podobe, ki kot ljudje na koncertih iščejo dostop do odra, lahko pridejo na cilj zgolj, če počakajo, da se prostor med telesi razrahlja, da se jim nekdo, ki stoji spredaj, umakne, zato nič ne pomaga, če skačejo, norijo, dvigujejo v zrak zastave in transparente. Ob agresiji uma je koncert v hipu ustavljen, luči se ugasnejo kot ob izpadu električnega toka.

Včasih pesmi ne morem končati, ker določenih vsebin, ki jih vnašam v verze, še nisem dovolj ozavestila. Če poskušam nepoznavanje lastnih besed zakriti, zamimikrirati, me pesem »vrže ven«, prisli me, da odprem okno, uporabim požarne stopnice.

Ustvarjalni proces je kot električni tok, ki ga ustvarjajo ribe v stiku s površino vode, vselej se sproža v prostorih vmes, v kontaktu, tako kot moje pisanje ob pogledu na Ulline grafike; ko sledim njeni zgodbi, tudi ribe sledijo drugim ribam, njihovim električnim vibracijam, pri tem pa jih vodi predvsem lakota (ko jih izsledijo, jih pojejo).

Odkar sem prišla na Finsko, so se moji čuti izostrili, skozi daljnogled intuicije lahko zaznam tisto, kar mi sicer ostaja skrito: gibanje drevesnih korenin, ki se pod zemljo prepletajo med seboj. Ulla mi pove, da se drevesa sporazumevajo z vonjem. Nekatera živijo v prijateljskih razmerjih, drugo drugemu nikoli ne odžirajo svetlobe, pripravljena pa so tudi upočasniti svojo rast, če je to potrebno. Drevesa, ki živijo sama, prej propadejo in so bolj ranljiva. 

V sodobnem času se veliko govori o individualnosti, o človeku kot o nosilcu nekega koherentnega »jaza«, ki naj bi obstajal sam po sebi, sam zase, ločen od okolja, kar se mi zdi velika zmota. Že dejstvo, da v svojih telesih gostimo sto triljonov bakterij (toliko je bakterij v enem telesu), kaže na to, da smo razcepljeni v multiplem dihanju (mikro)organizmov. 

Skoraj grozljivo je, kako je vse povezano … »Vesolje se nenehno pretaka skozi moje telo, včasih si želim, da bi za trenutek zaprla oči in izginila«, reče Ulla z rahlo odsotnim glasom. Odvrnem ji, da bi zagotovo zbolela, če bi ustavila ta (pre)tok.

Ker ljudje zapiramo svoje pore in ustavljamo tokove ustvarjalnosti, je v naši družbi prisotnih toliko alergij, sindroma izgorelosti in drugih bolezni … »Veš, da so nekateri ljudje alergični na elektriko?« me vpraša Ulla in mi pojasni, da je treba v njihovi prisotosti izklopiti vse električne naprave. »Če bi bili ti ljudje ribe, bi umrli od lakote, ali pa bi jih pojedle druge ribe,« odvrnem v smehu.