Smeti
Alja Adam
se zajedajo v zemljo:
stari čevlji, gume, železo, orodje,
par ženskih škornjev,
rumena žogica.
V njih prepereli odtisi stopal, dlani.
Rjaste špice zijajo ven kot čekani.
Otipam nekaj topega,
misleč, da gre za človeško kost,
in sežem globlje v plasti
kot v lastne rane:
potrpežljivo jih izpiram,
tako kot nosim na kup delce stekla.
Šele ko bomo odšli,
bo zemlja zaprla svoj gobec,
sprostila napete čeljusti,
naselila vase mir,
ki ga je občutila ženska v škornjih,
ko je prestopila mejo,
narejeno iz gozdnih poti, usipajočega se listja.
Bolečina zaradi dolge hoje, strahu,
je za trenutek izginila.
Mir, ki ga je občutil deček.
Rumeno žogico je metal ob steno
in ta se je odbijala in vračala k njemu.
Tako, kot se vrača tisto,
česar nismo storili,
ker smo pogledali stran.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.