Smeti

Alja Adam

se zajedajo v zemljo:
stari čevlji, gume, železo, orodje,
par ženskih škornjev,
rumena žogica.
V njih prepereli odtisi stopal, dlani.

Rjaste špice zijajo ven kot čekani.
Otipam nekaj topega,
misleč, da gre za človeško kost,

in sežem globlje v plasti
kot v lastne rane:
potrpežljivo jih izpiram,
tako kot nosim na kup delce stekla.

Šele ko bomo odšli,
bo zemlja zaprla svoj gobec,
sprostila napete čeljusti,
naselila vase mir,

ki ga je občutila ženska v škornjih,
ko je prestopila mejo,
narejeno iz gozdnih poti, usipajočega se listja.
Bolečina zaradi dolge hoje, strahu,
je za trenutek izginila.

Mir, ki ga je občutil deček.
Rumeno žogico je metal ob steno
in ta se je odbijala in vračala k njemu.

Tako, kot se vrača tisto,
česar nismo storili,
ker smo pogledali stran.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica