Kadilki

Lori se je potila za šankom in žonglirala s kozarci, ki jih je zlagala v miniaturen pralni stroj. Bil je petek. V hrupnem in zanemarjenem baru je bilo zatohlo, med temno rdečimi stenami so brleli lampijoni in metali sence čez nagnetene obraze ljudi. Z Vesno sva sedeli v skrajnem kotu, za visoko mizo s šopkom umetnih rož in dvema prižganima svetilkama, in srkali aperole. Častila jih je Vesna. Prodala je eno izmed svojih grafik in dobila celih osemdeset evrov. Z nadlaktjo se je naslanjala na rob mize in si podpirala glavo. Ura je bila pol polnoči. Mežikala sem z zaspanimi očmi, pod katerimi sem se namazala z modrim svinčnikom z bleščicami. Levi gleženj me je še vedno skelel. Lori mi je nanj položila vrečko ledu. Pomagalo je.

Opazovala sem Vesno, ki je sedela nasproti mene z zaprtimi očmi. Oblečena je bila v globoko izrezano usnjeno obleko temno zelene barve in obuta v visoke škornje. Tudi kadar se ni trudila, je izgledala bolje od mene. Lori me je vsake toliko ošvrknila izza šanka, pokazala na ročno uro in zavila z očmi. Delala je že od dveh popoldne. Z Vesno sva ji prinesli vrečko kitajske hrane na bone, da jo je lahko pojedla na nizki pručki pred vhodom, kjer so ljudje v kot nametali svoje dežnike. Zdaj je dež ponehal. Skozi nadsvetlobo nad najino mizo sem videla samo še jasno nebo.

»Pridna je ta tvoja sestra,« je rekla Vesna in odprla oči. Bile so nekoliko rdeče. Izgledala je utrujeno.

»Ja. Je.«

»Ampak ne hodi na faks?«

»Ne zares. Najbrž bo ponavljala. Ni panike, to je itak prvi letnik, veliko ljudi na faksu ponavlja prvi letnik,« sem rekla in pogledala k šanku, kjer se je Lori sklanjala in iz omarice vlekla težko skledo limon.

»A jo je zjebala korona? A je sploh mela maturanca?«

»Ja. Ampak v njenem razredu so trije padli četrti letnik, pa dve sta probali delat samomor med lockdownom. Kar slabo.«

»Ne vem, jaz mam občutek, kot da mi je pobralo dve leti življenja. In vsakič ko pomislim, kok sem stara, bi rada rekla šestindvajset. A se ti ne zdi, da je od srednje šole minilo že, tko, sto let?«

»Ja. Sto let, ja. Mimogrede, a se ti mene sploh spomniš iz srednje?« sem jo vprašala. Vzravnala se je na stolu in izvlekla škatlico cigaret.

»Ne zares. No ja, ti si bila prvi letnik, jaz pa četrti, itak sem ponavljala dvakrat vmes, najbrž se nisva zares srečevali, čeprav; ne morem verjet, da si imela omarico poleg mene. Jaz svoje sploh nisem uporabljala, samo mejkap pa kondome sem mela not. Ker bi moja mama znorela, če bi jih našla doma. Pa, iskreno, sem bila malo v pizdi v srednji. K sem še hodila z Gašperjem. Ne vem. Ni bilo okej, on se je ful drogiral. In bil kreten do mene.«

Lori je pojačala glasnost glasbe. Patti Smith, klasika. Iz zvočnika nad najinima glavama je prihajal njen globoki, mračni glas. The people have the power.

»Mojbog, jaz obožujem Patti Smith,« je rekla Vesna. Naslonila se je nazaj v neudoben lesen barski stol in si spustila čop.

»Veš, da je živela v Chelsea Hotelu, ko je bila stara ene dvajset? In delala v knjigarni, tako kot ti. In bila čist brez denarja.«

»Kot midve?« sem rekla, napol v smehu.

»Pa saj nisva tako brez denarja. Ti boš postala profesorica na faksu ali pa delala za neko hudo podjetje ali pa se bogato poročila. In potem mi boš plačala drag faks v Angliji ali pa v Ameriki in se bom končno rešila te glupe Ljubljane. Ubija me.«

»Kaj sta počeli danes?« je rekla Lori, ki se mi je nenadoma prikradla izza hrbta in se povzpela na prazen stol poleg naju. Lase je imela spete v veliko figo, okrog katere si je zavezala rdečo ruto. Izgledala je shujšana in bleda. Ni si bila podobna.

»Ob sedmih sem imela seminar na faksu, potem predavanje do dveh in potem sem tekla nekaj pojest in potem v knjigarno in potem sem si očitno zvila gleženj, ko sem plezala na lestev po zavijalni papir,« sem rekla. Lori je položila dlan na moj razboleli gleženj, zelo previdno. Najbrž ni bil zvit. Je pa bolel.

»Jaz sem spala do desetih in potem šla v službo do devetih zvečer. Nisem si zvila gležnja, sem pa mela živčni zlom v službi, ker mi je ena ženska ugasnila cigareto na mizi,« je rekla Vesna.

»Kaj? Kaj pa je bilo?«

Lori si je začela zvijati cigareto in medtem sumničavo gledala po lokalu. Vse je imela pod nadzorom, celo lokalne pijančke.

»Sedela je spodaj na kavi, kjer mamo recepcijo. In si prižgala čik. V jebenem zaprtem prostoru. In ko sem ji rekla, da ne more kadit noter, ker bo sprožila alarm, se je začela zadirat name, da jaz pa že ne bom govorila, kaj naj dela. In potem sem ji rekla, da mora ugasnit čik, ali pa bom poklicala policijo. In veš, kaj je naredila? Pogledala me je direkt v oči in ugasnila čik na mizi. Na beli faking mizi.« Vesna je med pripovedovanjem divje mahala z rokami.

»Kakšna gnida,« je rekla Lori, ki ji je cigareta že visela iz ust. Opravičila se je, da gre kadit. Čeprav se je igrala s škatlico cigaret v naročju, Vesna ni šla za njo. Naročili sva še eno rundo.

»Rada hodim ven, da vidim ljudi,« sem ji rekla.

»Jaz ne. Vseeno mi je, če vidim ljudi,« je rekla Vesna.

Pogoltnila sem slino. Blagor, sem pomislila. Včasih sem šla ven samo zato, da sem imela občutek, da sem še živa. Čeprav nisem bila kot Vesna, ki je hodila na zabave, pit z ljudmi, s katerimi se je dejansko pogovarjala. Meni je bilo dovolj, če sem se usedla na kavo in opazovala popolne neznance za drugimi mizami. V tišini.

»Zdaj bom šla večkrat spat k Valu,« je rekla Vesna in pomahala punci z vijoličnimi lasmi, ki je vstopila v lokal s skupino drugih ljudi.

»Zakaj? Saj je v redu, če spi pri nas,« sem rekla in skušala prikriti razočaranje na obrazu.

Zavila je z očmi in pomešala led v globokem kozarcu. »Pii ni okej. Včeraj je rekla, da mamo zdaj nova pravila v fletu in da ni več obiskov po deseti. In Natašo je klicala. Baje je na njeni strani.«

Kako bi bila lahko Nataša na Pijini strani? Pia, s katero sploh ni imela nič skupnega? Pia, ki je o Nataši med drugim rekla, da »ne ve, kaj je pravo delo, ker bit umetnik ni služba«.

»Ampak jaz sem mislila, da z Valom ni šlo. Mislim, ker si zadnjič želela it domov s tistim modelom na zabavi in –«

»Ne omenjaj plis tistega večera,« me je odrezavo prekinila.

Utihnila sem in zamenjala temo.

»Mislila sem, da sva midve Nataši ljubši. Sploh ti, ker si slikarka in ker te ma res rada.«

Vesna je izgledala povsem neprizadeto.

»Meni je vseeno. Val ma kul cimre in ogromen TV. Ne da se mi kregat s Pio, stara bom trideset, zamenjala sem že štiri stanovanja in deset cimrov in se naučila, da pač samo živi svoje življenje in pusti druge pri miru.«

»Ampak Vesna, to ni fer. Odloča večina.«

»Ja. Saj. Dve proti ena. Strinjam se s Pio. Ne bom seksala v fletu, kjer mora bit tišina ob desetih. Itak sem velik v ateljeju. Lej, ne da se mi selit pa iskat novega fleta, in tko poceni sobe ne bom več dobila, zdajle pa sploh ne. Pojdi mal na Nepremičnine pogledat, pa na Bolho, kok so sobe. Po štiristo evrov, če hočeš, da majo okna. Nimam jaz tega denarja, zate pa ne vem. Ampak Pia je pač taka, kot je.«

Prilepilo me je na stol. Začutila sem, kako se mi čez prsni koš navzgor širi vročina.

»A se ti ne zdi noro,« sem rekla, s trudom, »da moraš pri tridesetih živet tako, kot hočejo drugi?« Vesna me sploh ni gledala, ampak je pila svoj aperol in si popravljala modrc pod obleko.

»Starejša sem od tebe ravno toliko, da vem, da se v življenju ni vredno preveč sekirat. Vzameš vse, kot pride. Direkt po srednji sem hotela it na en faks v Italiji. Ful sem si tega želela. In sem prvič po štirih letih poklicala fotra, s katerim prej nisem govorila nekaj časa. Ker je varal mami. Okej, ampak to je druga zgodba.« Zajela je sapo in za hip utihnila.

»In sem mu rekla, da bi šla rada ven na faks in če bi mi dal pol za šolnino. Pol bi mi dala pa mami. In veš, kaj mi je rekel?«

Gledala je naravnost vame. »Kaj?« sem vprašala.

»Če nimaš denarja, se ne sekiraj. Sej si luštna punca, te bo že kak fejst fant peljal na kako kosilo. In mi je vrgel dol telefon.«

Še kar sem strmela v Vesnin obraz, v pričakovanju, da bo začela jokat. Ampak je bila kot nedotaknjena. Nasmehnila se mi je in si nonšalantno vrgla lase čez ramo. Potem je naredila še en požirek.

»O tem ti govorim. Lahko bi se takrat čisto zatravmirala. Ampak glej, šla sem normalno na faks, in en dan, ko bom imela sama dovolj denarja, bom spizdila od tu, in to bo to. Do takrat pa se mi ne da ukvarjat z drugimi. Ker vsi imajo svoje fore. Mimogrede, tudi Val jih ima. Zadnjič je rekel, da ne ve, če sva par ali ne.«

Rekla sem, da mi je žal, in ob tem mislila na Valovo vzvišeno držo.

»Vsi so v resnici mal psiho. Sej sem tudi jaz mal psiho. Ampak ko enkrat začneš mislit na druge, je tvojega življenja konec,« je nadaljevala Vesna. Potem je vzela slamico iz kozarca in me z njo potapkala po nosu. Nisem vedela, kaj naj rečem. Počasi se me je prijemala pijanost od sladkega aperola. Čutila sem ga v grlu. Pomislila sem, da Vesna sploh nima pojma, da je edina oseba v mojem imeniku, ki jo lahko pokličem v petek zvečer, s katero grem lahko v bar in se napijem in ji povem karkoli o svojem življenju.

»Ampak a ne želiš imet občutka, da imaš stvari pod kontrolo?« sem jo vprašala.

Pogledala je po prostoru in stresla z glavo.

»Ne. Kontrola je pomembna samo tistim, ki je nimajo. Kaj pa misliš, da tako zrajca Pio? To.«

»A ni tega rekla Joan Didion? Tega s kontrolo?« sem jo vprašujoče pogledala. Iz torbice je potegnila majhno ogledalce in si začela ogledovati svoje obrvi, po katerih se je pogladila z dolgim prstom, na katerem se ji je svetil prstan z velikim rdečim kamnom.

»Mogoče. Jaz nisem s Filofaksa, pa ne rabim stalno navajat svojih virov.«

»No, ampak,« sem malce živčno rekla skozi stisnjene ustnice, »jaz bi rada imela občutek, da me drugi razumejo. Da nisem nevidna. A veš, že tako se večino časa počutim nevidno. In zdaj bom stara triindvajset in ne vem, če sem že naredila kaj pomembnega, kadarkoli. Da bi bila nekdo.«

Vesna me je samo nekoliko naveličano gledala.

»Da bi bila nekdo?« je zmedeno ponovila za mano.

»Pač, ja. Da bi naredila nekaj, kar šteje.«

»Kaj pa?« je suho vprašala Vesna s šokiranim izrazom na obrazu. Če je ne bi poznala, bi mislila, da me sploh ne jemlje resno. Saj me mogoče tudi ni. Čez mizo me je zgrabila za roko in se nagnila naprej. Zastrmela sem se v njene temno vijolične ustnice, prek katerih ji je zakrvavela šminka.

»Jaz ne želim naredit nečesa, kar šteje,« je rekla resno. »Meni je absolutno vseeno, če umrem, ne da bi kadarkoli naredila eno pomembno stvar. A štekaš? Meni je važno samo to, da mam dovolj denarja, da lahko plačam najemnino, da lahko grem ven, da me doma pustijo pri miru. Hočem imet normalno življenje. Ko dobro pomisliš, je normalno življenje že velik dosežek.«

»Da si srečen?« sem rekla napol pijano.

Vesna je samo bruhnila v smeh.