Malo drugače

I.

Kdo z bolj krhkim spancem bi se predramil že, ko bi slišal zvok avtomobila, kako zareže v soparno noč in preglasi oglašanje murnov. Ali pa vsaj takrat, ko pod gumami zaškripa pesek na dovozu in skozi nezastrto okno žarometi pribijejo črne sence pod strop.

Tudi bolj trdne spalce bi prebudilo trkanje; najprej plaho s členki v tričetrtinskem taktu, nato glasnejša ponovitev pa presledek, nazadnje že nestrpno tolčenje s pestjo.

A Tomaža ne zbudi hrup avtomobila, ne predramijo ga žarometi in ne udarci po vratih. Zaspal je komaj pred dobro uro, potem ko je pojedel konzervo sardin, spil dve pločevinki piva in malo prelistaval stare sobotne časopise z debelega kupa, namenjenega za podžig. Šele ko pozni gost stopi okoli vogala in potrka naravnost na okno stranske sobice, da zarožlja steklo v dotrajanem lesenem okvirju, se zdrzne in plane pokonci, za trenutek ne vedoč povsem, kje je in kaj se dogaja.

»Kdo je?« zakliče v temo in z roko brž natipa stikalo svetilke na nočni omarici.

»Jaz sem, odpri.«

»Kdo?« ponovi Tomaž in se zazre v črni pravokotnik noči. V steklu vidi samo odsev notranjosti: sliko na steni, nočno omarico, posteljo in sebe na njej. Ni ga strah, pa tudi čisto vseeno mu ni, srce razbija hitreje, možgani iščejo logične povezave in razlage, a jih ne najdejo.

»Tomaž, daj, odpri že, nujno je,« s pridušenim glasom zagodrnja tisti zunaj in Tomaž ga uboga, čeprav mu še zmeraj ni jasno, kaj se dogaja.

»Kaj pa ti tu? In to sredi noči?« se začudi, ko previdno odpahne in odpre vrata.

»Pssst, stopiva notri, ti vse razložim,« ga Peter potisne v predsobo, ki je tako tesna, da se brata s prsmi skoraj dotikata. Tako blizu si nista stala že dolgo, oba smrdita po alkoholu, eden po pivu, drugi po vinu, in ko se končno zrineta naprej v glavno sobo ter stopita narazen, si opazno oddahneta.

»Da se ni starima kaj zgodilo?« Tomaž izstreli edino možnost, ki mu pride na misel.

»Ne, ne, nič takega, onadva sta v redu, brez skrbi …«

»Ja kaj pa potem?«

»Tiše, da naju kdo ne sliši!«

»Kdo te bo slišal, lisica?« se posmehne Tomaž in prav ima, vikend stoji na samem med gozdovi, njivami in vinogradi.

Tudi Peter spozna, da je skrb odveč, in se nekoliko umiri. Zadihano se ozira po sobi, ki je kuhinja in dnevni prostor obenem, potem si nejevoljno razrahlja zelenkasto kravato in jo odvrže na mizo, da obleži kakor mrtva kača.

»Tu si torej zdaj,« reče.

»Samo začasno.«

»Ja, seveda, pri tebi je vse začasno … Spomnim se, da smo tu včasih praznovali rojstne dneve. In imeli poleti piknike, dokler je bil deda še živ. Še zdaj ne vem, zakaj sta si omislila ta vikend sredi ničesar. Raje bi si zgradila kaj na morju.«

»Za to ni bilo denarja.«

»Najbrž sta potrebovala pobeg od življenja v bloku, tisto njuno stanovanje je bilo res prava luknja. Čeprav tu ni veliko boljše. Je pa drugače. Sprememba. Nekaterim menda že to zadostuje. Ti to najbrž razumeš bolje od mene … Takrat še televizije ni bilo, če se prav spomnim.«

»Tudi zdaj je ni.«

»Kaj pa internet, ga imaš? Ne? Pa kako lahko živiš tako, čisto odrezan od vsega?«

Tomaž skomigne, kakor da se mu ne da pojasnjevati, a nazadnje vseeno odgovori, da mu za njegove potrebe zadošča pametni telefon. »Signal je v redu, oddajnik so postavili naravnost na sosednji hrib, podnevi ga lahko vidiš s prostim očesom.«

»Vseeno. No, zate, ki nimaš nobenih obveznosti, je najbrž drugače … Ne morem verjet, da je vse čisto tako, kot je bilo. Še pohištvo je ostalo isto!«

»Meni je všeč,« trmasto reče Tomaž in se ne zlaže; njegovi najlepši spomini so povezani s tem krajem – kadar so odrasli že nekaj spili in navili radio do konca, mlajši bratranci in sestrične pa se zamotili s kakšno otročarijo, ni nihče opazil, če se je odpravil na potep po okolici, raziskoval gozd na pobočju za bajtico ali v bližnjih vinogradih trgal zelenkaste grozde in poskušal, ali so že zreli. Prve dni po prihodu se je hotel odpraviti po nekdanjih poteh, pa je kmalu ugotovil, da so, pognojene z občutkom za zasebnost in strahom pred tatovi, iz tal marsikje pognale visoke žičnate ograje – ljudje danes lastnino očitno jemljejo precej bolj resno kot pred tridesetimi leti. »Sploh pa ne bom dolgo tu. Ampak povej mi končno, za kaj pri pizdi materini si me zbudil sredi noči?« nestrpno reče, bolj jezen zaradi ograj kot pretrganega spanca.

»Počasi, vse ti razložim, samo počasi. Nekaj se je zgodilo.«

»In ne more počakat do jutri?«

»Ne, pravzaprav res ne more. Daj, sediva in se v miru pogovoriva.«

»Če je že tako nujno, bi me pa poklical po telefonu.«

»Ni taka stvar, da bi lahko na daljavo. Pa še baterijo imam skoraj prazno. Gre za … Kako bi rekel … Res delikatno zadevo, razumeš? Prosil bi te za uslugo.«

Tomaž nagne glavo in zadrži dih, potem se nasloni nazaj in z zategnjenim nasmeškom prekriža roke na prsih. Sicer ni pričakoval, da bo to kdaj doživel, a zato nič manj ne uživa v trenutku in želi to tudi na ustrezno teatraličen način pokazati navzven.

»Tudi jaz sem te že kdaj prosil za uslugo …« pokima.

»Kot sem rekel, gre za resno zadevo.«

»Ja, prav imaš, za resno zadevo je šlo.«

»Za zelo resno zadevo.«

»Se strinjam.«

»In obljubiti moraš, da ostane med nama.«

»Ni kaj obljubljati, med nama ni ničesar, kar bi lahko ostalo.«

»Prosim, zberi se in poslušaj, zdaj ni čas za tvoje igrice in zafrkancije!«

»Jaz sem čisto resen.«

»Imaš kaj pijače? Kaj žganega? Ne, pozabi, saj ni treba, če nimaš …«

»Nekaj se bo že našlo,« Tomaž vstane in začne odpirati vrata kuhinjskih omaric, ki vegasto plahutajo s tečajev. »Tu je pol steklenice ruma, v hladilniku imam pivo, pa zdi se mi, da sem nekje videl steklenico vina …«

»Daj na mizo, kar imaš,« Peter zamahne z roko, »in kak kozarec. Potrebujem torej tvojo pomoč. Še prej pa mi moraš obljubit, da boš molčal o tem, kar ti bom zdaj povedal.«

»Molčim lahko. Pomagam malo težje.«

»Ne vem, kako naj začnem. Razumet moraš, da gre za smrtno resno zadevo. Veš, da ne bi prišel k tebi, če ne bi bilo res nujno.«

»Enako. Tudi jaz ne bi prišel k tebi, če ne bi bilo nujno. Pa si me vseeno zavrnil.«

»O čem govoriš? Sploh ne vem, o čem govoriš!«

»Veš, veš … Prosil sem te za uslugo …«

»Ne enkrat, če smo čisto natančni. Prosil si me za cel kup uslug. Malih in velikih. Vsakič, ko si zašel v težave, si pričakoval, da bom reševal tvojo leno rit.«

»Jaz se drugače spomnim. Ampak pustiva to; kolikokrat sem te prosil za kaj, sploh ni pomembno, pomembno je, kolikokrat si me zavrnil.«

»Če sem te, sem te v tvoje dobro.«

»Tudi jaz bi bil rad dober do tebe, če se zdaj temu tako reče.«

»Pa pizda, kreten klošarski, nehaj me že zajebavat in me poslušaj!« Peter odrine najbližji prazen stol, da se z glasnim ropotom prevrne. Oba utihneta in nekaj časa zreta v prevrnjeni kos pohištva, kakor da bi čakala, če se bo sam postavil nazaj na noge.

Potem se Tomaž spet nasmehne in s počasnim gibom odpre pločevinko piva. »Tako, zdaj pa se lahko končno začneva odkrito pogovarjat,« glasno posrka peno, ki se razlije iz odprtine.

 

1. /…/

 

2.

Boris si je pogosto predstavljal, kako bi bilo, če bi bile stvari malo drugačne. Pri čemer pogosto pomeni ves čas in ob vsaki priložnosti, malo pa ravno toliko, da je sprememba praviloma nemogoča.

Ni se spomnil, kdaj je začel dojemati svet na tak način. V resnici se je s takšnim pogledom že rodil. Še preden je zmogel izoblikovati kakršnokoli misel, je imel ne glede na stopnjo ugodja zmeraj nejasen občutek, da bi lahko bilo še boljše.

Nezadovoljstvo z obstoječim je bilo v zgodovini človeškega naravnega izbora prednost, saj je posameznika gnalo k spremembam, poskusu razvoja in napredka. A kombinacija genov, ki so nudili osnovo za to lastnost, je bila v Borisovem primeru tako nesrečno zložena, da je razmišljal povsem izven okvirjev uresničljivega, zapadal je v dolga tuhtanja o rečeh, na katere ni imel niti najmanjšega vpliva in ki velikokrat niso bile niti malo smiselne, kaj šele koristne. Obenem je to pomenilo, da nikoli ni mogel zares uživati v trenutku, vse obstoječe je bilo zanj samo izhodišče za premlevanje, kako bi bilo, če bi bilo …

V otroštvu je recimo ves čas sanjaril, kako bi lahko preuredil svojo sobo, ki je bila sicer več kot spodobne velikosti, če bi bila za kakšen meter in pol širša; potem bi bilo dovolj prostora za manjši trampolin (to bi zahtevalo seveda še primerno višji strop), komplet bobnov, mizo za biljard ali kar se mu je pač v določenem obdobju zdelo najbolj zanimivo.

Ko se je prebudil, je pogosto že v postelji minuto ali dve razmišljal, kako bi bilo, če bi lahko njihovo družinsko hišo zasukal za slabega četrt obrata proti vzhodu, tako da bi sonce skozi njegovo okno posijalo malo prej, spet pa ne prezgodaj.

Ob večerih je opazoval sončni zahod in ugibal, da bi bilo prav sijajno, če bi se dalo tiste hribe znižati za kakšnih petdeset ali šestdeset metrov, kar bi podaljšalo dan vsaj za petnajst minut.

Če se je na dopustu sprehodil skozi kakšno mesto, je njegove znamenitosti komaj opazil, saj je bil preveč zaposlen z razmisleki, kako bi bilo, če bi bili mostovi drugačni in na drugih lokacijah, reke širše ali ožje, ulice in trgi razporejeni v različne vzorce. Med počitnicami v Madridu se je vseh deset dni ubadal s tem, da si je živo predstavljal, kako bi bilo, če bi mesto stalo ob morju in bi bila železniška postaja Atocha pristanišče, peroni pa pomoli, ob katerih bi bile privezane luksuzne jahte. Ob robu parka El Retiro bi se v liniji zdajšnje avenije Menéndeza Pelaya naprej proti severu raztezala več kilometrov dolga peščena plaža, na trgu Puerta del Sol bi cvetela živahna ribja tržnica, tisti kip ob drevesu vzpenjajočega se medveda pa bi nadomestila še za odtenek bolj kičasta skulptura bronastega delfina v skoku. V teh miselnih igricah je včasih zahajal v prav osupljive podrobnosti; ker bi imel slabo vest, da mu je odrekel poimenovanje ulice, bi recimo že omenjenega Pelayo povišal v nobelovca in ne več le petkratnega nominiranca za omenjeno nagrado, za nameček pa bi obstoječi učenjakov kip v nacionalni knjižnici povečal v trikratnik naravne velikosti in mu, ko je že bil pri tem, desnico, s katero se na videz precej nesproščeno opira na rob naslanjača, postavil v nekoliko udobnejši položaj.

Čeprav so imele tovrstne miselne igrice svoj čar in so brez dvoma nudile določeno zadovoljstvo, so v Borisu vendarle še veliko bolj vzbujale hrepenenje in celo občutek izgube nečesa, kar – razen v njegovi domišljiji – ni nikoli obstajalo.

Enako se mu je dogajalo pri veliko bolj vsakdanjih zadevah. Ob pogledu v ogledalo se ni mogel upreti ugibanju, kakšno bi bilo njegovo življenje z malo višjim čelom in širšo spodnjo čeljustjo, ležanje v senci drevesa se je spremenilo v nočno moro predvidevanj, kako bi bilo videti, če bi tista ali ona veja zrasla drugače, prav posebno pozornost pa je posvečal vremenu in podnebju, ko je enkrat sanjaril, da tik ob njihovem vikendu na otoku slanost Jadranskega morja preizkuša jezik ledenika, drugič pa, da bi lahko na domačem vrtu namesto jabolk in hrušk obiral banane – no, vsaj za slednje je ob vseh novicah o globalnem segrevanju tihoma gojil skromne upe, da morda celo kdaj doživi.

Na kratko bi lahko njegovo duševno stanje povzeli z besedami njegove žene, ki je, kadar se je nespametno odločil deliti z njo kakšno svojo misel, navadno glasno zavzdihnila: »Ti pa res nisi nikoli z ničimer zadovoljen,« pri čemer uboga reva ni niti slutila, kakšne izboljšave si je v glavi zamišljal zanjo, vse od gostejših las in lepše oblikovane ušesne školjke pa do malo daljšega drugega prsta na nogi. Ali pa malo manjšega palca – glede tega se ni mogel povsem odločiti, vedel je le, da s trenutnim razmerjem nekaj ne štima.

Težko je bilo biti Boris, včasih je že razmišljal, da se je rodil v napačnem vesolju, da je morda nekje vzporedni svet, v katerem so stvari take, kot se njemu ves čas dozdeva, da bi morale biti, in da se tam nekje v kdo ve kateri dimenziji in zavihku zgubanega časa in prostora njegov zamenjani dvojnik iz tega sveta enako zmedeno in izgubljeno ozira okoli sebe. Večinoma pa je bil predvsem to, kar je rekla njegova soproga: nezadovoljen s stvarmi, kakršne so. Z veliko mero dobrohotnosti bi ga lahko oklicali za idealističnega perfekcionista ali svetoboljnega romantika – ampak za kaj takega bi potrebovali res, res veliko dobrohotnosti in močno okvaro vsaj treh od petih čutov.

 

 

Roman Malo drugače lahko naročite tu.