Poskus pesnikovega razstoličenja

Iztok Osojnik, Maraton puhlosti in nesmislov. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2020 (Eho)

Miha Marek

Vsestranski pesnik in kulturni tvorec Iztok Osojnik, ki je v dobrih štirih desetletjih poleg drugih del izdal tridesetero pesniških zbirk, je zadnje desetletje izredno plodovit, saj je od leta 2010 do danes objavil kar deset novih zbirk. Za novejše pesniško delo je leta 2018 prejel tudi nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti, ki se podeljuje za vrhunski desetletni pesniški opus. V burnem letu 2020 je izdal kar dve zbirki, ki s samim dejanjem svojega pisanja in izdaje zastavljata temeljno vprašanje o poeziji v tem zgodovinskem trenutku – kaj je, kaj zmore in česa ne zmore. In kdo je pesnik – če sploh je kdo?

Ironično naslovljena zbirka Maraton puhlosti in nesmislov dialogizira z drugo, bolj aktivistično naslovljeno Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (tretji poskus) (Hiša poezije, 2020). Obe knjigi kažeta, da sta bili spisani v živo, v tesnem stiku s sočasnim družbenim in kulturnim dogajanjem v lanskem pretresov polnem letu. Zlasti ju prežemata simpatija do opozicijske drže (ljubljanske) neodvisne umetniške scene ter refleksija vloge poezije in kulturnega dela v zaostrenih razmerah.

V nasprotju s Poskusom državnega udara, ki vsebuje tudi aktualistične verze, je Maraton puhlosti zasnovan bolj načelno: kot kontinuirano, po nepreglednih meandrih pletoče se vprašanje, kakšno pesem je trenutno sploh še mogoče napisati. Kajti zbirka ne daje vtisa zaključenega pesniškega dela, temveč začetega, a še ne končanega dejanja, »intervencije«, ki je, kot je rečeno v eni od pesmi, »avtopoetična«. Kar polovica od devetih dolgih pesmi, ki tvorijo zbirko, ima splošne, metapesniške naslove, ki označujejo, kakšna naj bi bila pesem, ki sledi: odštekana, ljubezenska, najslabša, še slabša, pa tudi le »œuvre«, delo.

Medtem ko so nekateri naslovi abstraktni, so pesmi motivno še preveč partikularno umeščene: so svobodno asociirajoči monologi nekega krepko lokaliziranega pesnika. Moški spol je tu pomemben, saj je, kljub posameznim poljubnim skokom v prvo osebo ženskega spola, gledišče skoz in skoz moško, o čemer priča tudi več izpadov prostodušnega kvantanja v slogu kakega Bukowskega, kot na primer pasus, ko govorec posluša »ugledno ameriško pesnico / ki je tudi matematičarka […] vroča pesnica z globokim dekoltejem / in brez modrca«. Ali je to uprizarjanje seksizma samoironično ali ima kak drug namen, je težko reči; je pa v vsakem primeru neslano.

Lirski subjekt, ki je po lastni sodbi »od slabih pesnikov nedvomno eden najslabših«, poleg navajanja preštevilnih literarnih imen in naslovov, filozofskih pojmov in drugih znamenj erudicije kompulzivno obuja tudi lokacije in osebe iz sočasnega literarnega sveta, da bi, kot je videti, samega sebe pripel na neko stvarnost. S svojimi partikularnimi dogodivščinami nemalokrat že preveč vleče v zasebnost, saj peripetije s slovenske literarne scene ali pesnikove prigode na gostovanjih niso ravno splošno zanimiva tema. Zaradi te situacijske omejenosti pesmi zvenijo, kot da pričakujejo insajdersko občinstvo, ki bo razumelo tudi bolj zasebne namige. Tako je na primer »Najslabša pesem« spisana za rojstni dan Dejana Kobana, enega od motorjev neodvisne pesniške scene, ki pesnika prosi, da mu prebere svojo najbolj odtrgano pesem. In ta nastane sproti: »žal nimam odtrgane pesmi, sem pomislil / treba bo kakšno napisati / vem, da bo napisana / vidim jo, nastaja«.

Med več zaporednimi poskusi napisati pesem pa ni poskusa napisati »dobro« pesem (da o lepi niti ne govorimo). Kakor da merila za to, kaj je dobro, sploh ni mogoče izkristalizirati, niti ni zaželeno, da bi ga. S tem antiestetskim obratom – z iskanjem »slabega«, torej drugačnega in netipičnega, namesto (po vnaprejšnjih merilih opredeljenega) »dobrega« – Osojnik napotuje na avantgardizem z začetka ali sredine 20. stoletja, vendar njegova gesta, v nasprotju s starejšim avantgardizmom, ni prenapeta in nekritična, ampak refleksivna in potrpežljiva, kot kaplja, ki pada na kamen.

Pesem ni lep predmet, ni œuvre, delo, ampak dejanje – napad: »in treba je napadat, pravi dejan / napadat besede in z besedami napadat bralca«. To aktivistično načelo je tu pripisano Dejanu Kobanu, soustanovitelju neodvisne pesniško-umetniške platforme Ignor, katere ustanovni član je tudi Osojnik. (Kobanova figura naj bi bila po besedah piske spremne besede Kristine Pranjić nasploh v središču zbirke.) Ni torej glavno, ali je pesem »lepa« ali »dobra« (kar bi bilo hierarhično, platonistično, celo teološko vrednotenje), pač pa ali je silovita in svobodna. To antihierarhično videnje poezije se druži s preobražajočim, antihierarhičnim zasnutkom »življenja brez boga kot vizije družbene ureditve«.

Skladno s to nivelirajočo naravnanostjo se Osojnik v tej zbirki ne ukvarja prav dosti s formo (v nasprotju z na primer formalno bolj izdelano in razgibano Mah in srebro, 2017, deloma pa tudi s Poskusom državnega udara). Vse je spisano v enoličnem, stihijskem svobodnem verzu. Uvodna »precej dolga« pesem se raztegne na kar 12 strani. Večinoma je svobodni verz sintagmatski: meje verzov so meje besednih zvez. To daje vtis, da gre za recitirano besedilo, ki sledi dihu. Edina konsistentna izjema je »Tehnosfera«, ki je izpisana v asintaktičnem verzu (z verznimi prelomi znotraj sintagem), a je prav zato razglašena in brez retoričnega zamaha. Kajti »napadati bralca«, kar je retorična taktika, se da bolje z glasom kot s črkami; torej mora tudi verz čim bolj slediti glasu. Osojnikove tukajšnje pesmi, četudi nemara pisane v tišini, so pisane za recitiranje pred odzivnim občinstvom. V knjigi ležijo kot riba na suhem.

V ohlapnem toku zavesti padejo v uho posamezni skoncentrirani pasusi: »ribiški čolni se vračajo v pristanišče / vonj ribjih konzerv, ulica tobaka / palindromi, anafore, anamorfoza / in brooklyn, sonce melanholije.« Osojnikova izredno plastična domišljija proizvaja zvočno in pomensko pisane, nezaslišane in ritmično energične sestave: »z umom povezana vremenska pojava svinčenih oblakov / nad flandrijo v času najhujšega pomanjkanja / v tisti zimi, ki jo je breughel / naslikal …«; »niti baker niti cink / krvav sončni zahod / solze so jalove / z njimi ne ujameš / ptiča niti / poljuba«; »postdimniški sentimentalizem postindustrijske tehnosfere / na platnih novomedijskih postimpresionistov / elektronske vijuge halucinacij in kvadri pameti, ki / ambient spreminjajo v obrate algoritma in / valove brezžične elektrike«. Takšni verzi sijejo tudi skozi okolni balast, brez njega pa bi še bolj.

A določen balast je v Osojnikovi antiestetiki vendarle – paradoksno – bistven. Naslov knjige torej ni le ironičen, ampak tudi dobeseden. Puhlosti in nesmisli so lahko legitimna poezija, tj. legitimno najslabša: »najslabšo poezijo odlikuje predvsem to / da tole s smislom ne gre skoz / niti kot kamela skozi šivankino uho.« Po Osojnikovih tu utelešenih merilih poezija sploh nima merila legitimnosti. Smisel ni njeno merilo, »ker je šel smisel rakom žvižgat, kar pozdravljam«. Njena »slábost«, se pravi njena nesmiselnost, je kvečjemu vrlina – v dobesednem smislu, saj ji daje življenjsko moč, virtù: »Tvoja vrlina je zdravje tvoje duše« (Nietzsche, Vesela znanost, 3. knjiga, §120).

Kar ima moč, nima nujno pomena, saj ga ne potrebuje. Kakor v spremni besedi zapiše K. Pranjić, naj bi šlo v zbirki za »nasprotno delovanje od porajanja smisla« (razloček med pomenom in smislom, ki mu niti pesmi niti spremna beseda ne sledijo konsistentno, pustimo ob strani). A tudi če »je šel smisel rakom žvižgat«, ne drži, da v zbirki ni določnih pomenov, celo idej in sodb. Kaj je pesnik hotel povedati, pesnik pogosto pove kar sam, zlasti kadar gre za poetična načela, na primer da je »jaz moje pesmi objekt moje pisave / ne prvi ne druga pa nista moja, dokaz za to je tale pesem / ki me bo preživela«. V takih poetoloških, estetskih in drugih sodbah se kaže, da se pesnik (tj. govorec teh pesmi) ni odrekel želji po avtoritativnosti.

Avtoritativne izjave, sicer le naključno navržene, so v nasprotju s siceršnjo naravnanostjo govorca, ki samega sebe vztrajno demistificira, ko se postavlja v vlogo »slabega pesnika«, nekakšnega primitivca, ki se ne zmeni za literarne manire: »idiot / vnese svež izraz v mrtve rokave / pesniškega uma«. Veliko pesnikov bi se rado ustoličilo kot dobri pesniki, on pa se hoče razstoličiti. Slab pesnik tako nasprotuje ustaljeni hierarhiji, umetniški, a tudi družbeni; je torej protestni pesnik – vendar se v tej zbirki, drugače kot v Poskusu državnega udara, ne izreka toliko o trenutnih družbenih konfliktih, ampak govori proti nekemu pogledu na poezijo – elitističnemu, esteticističnemu, hierarhičnemu, skratka mistificirajočemu. Da se Osojnik trudi za demistificiranje poezije, lahko razumemo tudi tako, kot da zagovarja neko poeziji inherentno kritiko, potrebno, da poezija ne zapade v avtomatizem statusa quo. Da mora biti sodobna poezija refleksivna in samokritična, pa je pomenljiva ideja, ki sicer ni ravno lastna avantgardizmu, ampak prej tradicionalistično usmerjenemu modernizmu (npr. pri T. S. Eliotu).

Kljub tem širše veljavnim idejam Maraton puhlosti in nesmislov deluje predvsem kot ad hoc knjiga, porojena iz potreb trenutka. Trajnost ni v njenem DNK. Pesmi bolj kot knjižna celota delujejo kot zapis nekega recitala, poljubno začetega, poljubno prekinjenega – takšnega, ki bi se prilegal kakemu Ignorovemu večeru. Pesemski drobci, neobvladani kot spontani govor, se kopičijo pred pesnikom kot pred »angelom zgodovine« Walterja Benjamina (Kleejev Angelus Novus, upodobljen na zadnji platnici). Pesnik ne napreduje, ampak nazaduje, pred njim pa rastejo besedne nasipine, ki mu jih ni uspelo izobličiti. A že da neuspeh resnično tvegaš, ne pa le hliniš, je redka vrlina.

O avtorju. Miha Marek je diplomirani francist, filozof in biolog, samozaposlen v kulturi kot prevajalec. Objavlja poezijo, prozo, strokovne članke in literarne kritike.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Delal bom več

    Martin Justin

    Oktobra lani je po precej odmevni prometni nesreči v Essexu, v kateri je umrlo 39 vietnamskih migrantov, skritih v prikolici tovornjaka, britanski Guardian poročal, da mladi Vietnamci tihotapcem za pot v Evropo plačujejo 10.000 do 40.000 dolarjev, nato pa običajno končajo v kozmetičnih salonih ali pridelovalnicah marihuane, kjer z delom v suženjskih pogojih odplačujejo svoj dolg.

  • Krasni novi Ballardov svet

    Silvija Žnidar

    Podobe opustošenja oziroma popolnega izčrpanja sveta, ki s sabo prinaša apokaliptične razsežnosti, fetišizacija in erotizacija tehnologije ter materialnosti, mehaničnosti, agresivna, v vse vpadajoča in vsepričujoča prisotnost medijske kulture, sakralizacija trgovinskih centrov in potrošništva, skrajna individualizacija in čustvena iztrošenost, sterilnost – to so le nekateri izmed vidikov, fragmentov in elementov proze J. G. Ballarda, ki z neizprosno preciznostjo in brezkompromisnostjo secira postmoderno, postkapitalistično in postindustrijsko družbo 20. stoletja.

  • Pripis k letom molčanja

    Katarina Kogej

    Pisateljica, ki je tudi sama deloma odraščala na Šrilanki, je večino dogajanja v romanu postavila na otok, kjer ga spremljamo preko pripovedi o sestričnah Savi in Renu.

Izdelava: Pika vejica