Meje jezika niso meje sveta

Natalija Milovanović je leta 2019 na Mladih rimah s Tanjo Božić izvedla pesniški performans Udomačevanje domačih živali, s katerim sta pesnici nastopili tudi po drugih krajih v Sloveniji in tujini ter ga posneli na Radiu Študent. V tem virtuoznem večjezičnem duetu sta se pesnici ukvarjali z jezikom, pripadnostjo in identiteto, zlasti v slovenskem kulturnem kontekstu. Natalija Milovanović je te teme, s katerimi se srečuje ne le biografsko in ustvarjalno, temveč tudi poklicno, kot prevajalka, prelila v pesniški prvenec Samoumevno, za katerega je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu 2021.

Kaj je naslovno »samoumevno«, nakazujeta epigraf k zbirki in uvodna pesem, ki postavljata pod vprašaj samoumevnost maternega jezika in domovine, torej jezikovno-nacionalne identitete. Epigraf h knjigi je citat iz dela germanistke Yasemin Yildiz, po kateri je neke vrste fantazija, če mislimo, da je »prvi jezik posledica naravne telesne vezi in je neodtujljivo domač«. Milovanović, ki vselej metodično izpostavlja, da ne piše v materinščini, temveč v »tujščini«, svojo poezijo torej gradi na »deavtomatiziranju maternega jezika kot samoumevnosti« (kot se izrazi v intervjuju). S provokativnim izhodiščem, da je poezija »potujevanje« lastnega, domnevno naravnega jezika, se zoperstavlja znani kanonski misli Paula Celana, po katerem je poezijo mogoče pisati zgolj v materinščini. Tako knjiga že izhodiščno zastavlja inovativno napetost glede pesniškega jezika, drugačno od napetosti slovenščina-angleščina, ki se večkrat pojavi pri novejši poeziji. 

Jezikovna napetost poezije v Samoumevno je vezana na prostor nekdanje skupne države, katere jeziki znotraj slovenskega kulturno-političnega imaginarija pogosto igrajo vlogo Drugega. V uvodni pesmi je ostro upodobljeno, kako gre za pravo pravcato nasilje, ko človeka na novo vprežejo v neko jezikovno in kulturno izključnost (o tovrstnem »udomačevanju« govori že performans Udomačevanje domačih živali). Govorka svoje navajanje na slovenščino in slovensko književnost doživlja kot dresiranje: »Pri enajstih so me učili recitirati Prešerna / … / Usta so mi s prsti razvlačili / v široki slovenski ê«. Ko se asimiliraš v novo jezikovno skupnost, si primoran zatreti del sebe. Toda iz tega zatiranja se rodi tudi kljubovalnost: »iz jâza, ki je prepad, / je jézen stopil jàz, / svoj jêzik iz vode / pognal na jéziku. / Ozki é / je razprl čeljust pesmi.« Namesto Kosovelovega »I, A« je tu protestno geslo »I, Ć«.

Zbirka je zgrajena iz treh delov, ki si smotrno sledijo, tako da se njene teme učinkovito sežmejo. Prvi del se vrti okrog jezika in mej. Jezik je za Milovanović namreč tesno povezan z mejami, vendar ne toliko z morebitnimi Wittgensteinovimi »mejami mojega sveta«, temveč prej z otipljivimi kulturnimi in političnimi mejami. Da je take vrste meja na koncu predvsem oblika prisile, ne le materialne, ampak tudi simbolne, pokaže pesem »Meja«: »meja je koža / z brazgotinami / preteklih / in prihodnjih vojn / … / ljudje jo skrbno / varujejo / da bi se obranili / pred ljudmi«. V tej pesmi opazimo dvoiktni naglasni verz; razmeroma pogost naglasni verz, večinoma štiriiktni, pa nasploh prispeva k formalni koherentnosti zbirke (npr. »Popotresni sunki«, »Uravnavanje višine«, »Budimpešta, pozimi«, »Prehranjevalna veriga«, »Premi govor«). V nekaj pesmih se svobodni in naglasni verz prežameta v kompleksno tkivo (»Šmarje pri Jelšah, pozimi«).

A meja ni vedno le nekaj destruktivnega, temveč je povezana tudi s potovanjem, ki zaznamuje drugi del zbirke. Govorka se tu v različnih letnih časih giblje med evropskimi mesti (Sarajevo, Ljubljana, Budimpešta, Gradec …), vsrkava okolico in pretvarja impresije v refleksije, predvsem pa, se zdi, z ubesedovanjem izkustev gradi svoj spominski rezervoar kot del svoje »čustvene arheologije« (kot je to v intervjuju poimenovala pesnica). Disciplinirano zajeti in ubesediti izkustvo, da bo v neki obliki trajno: to je občudovanja vreden, nikakor ne samoumeven napor in (v prepletu s simbolnimi pomeni) tudi eden glavnih dosežkov zbirke. V pesmi »Tolmač«, na primer, je govorka priča temu, kako v notranjost muzeja zaide netopir, in iz tega drobnega, nenavadnega doživetja razpre obširno simbolno sliko, preplet temin zgodovine in njenih sledov v sedanjosti.

Identiteta se nazadnje zdi zgolj snopič izkušenega: »kdo si ti / razen majhen vse / kar si doživel / in kar je bilo doživeto«. A kot prazna točka, okrog katere se vrti zaznavni svet, je lirski subjekt večinoma osamljen, ločen od drugih – umaknjen za svoje meje. Skupnost z drugimi se včasih pokaže kot potencialna, a redko kot uresničena. Nakazana je možnost vezi med vsemi, ki so kjerkoli »tuji«: morda »dve tujstvi data domačnost«. A vendar se v pesmih le izjemoma pojavita dvojina (»Ljubljana, poleti, ponoči«, »Dietrichsteinplatz«, »Premi govor«) in množina (»Premuda, poleti, ponoči«). Druge osebe so prisotne predvsem kot del spominov – v sedanjosti jih ni več. Tako v zbirki prevlada ozračje osamljenosti, v kateri subjekt sam izgineva, postaja »šum ali pa interpunkcija«. To odsotnost pravega stika mučno simbolizira vljudnostna izmenjava: »kako si // pa gre«, ki preči zbirko.

Kdor potuje, tudi zastane ali zaide. Pesem »Zastoji« se tako odvija skozi podobe prometne gneče. Toda ista pesem v kontrapunktu popiše vračanje lososa v domačo reko: »vračati se proti toku / pomeni resničen napor / a vsaj navigacija ni težava«. Navigacija ni težava? Kaj ni v prvem delu zbirke obveljalo, da je vsak izvor vprašljiv? Sprejeli smo, da govorka, »otrok abstraktne nacionalnosti«, ne najde mesta v kaki »domovini«. V izzivalni pesmi »MNZT« z vprašanjem »Kaj je domovina?« namreč ironizira samo idejo »korenin« kot središča, iz katerega bi črpali svojo domnevno naravno identiteto. Je torej lososova veščina, da brez težav najde pot k svojemu izvoru, prav tako mišljena ironično, ali pa metafora kaže, da se želje po izvoru vendarle ne da kar tako ukiniti? Kakor se losos vrača na sever, se tudi govorka giblje proti severu; nazadnje so »vsi pogledi usmerjeni na sever«. Domovine pa ni ne tu ne tam, tako da se potovanje zdi brez cilja: »v slovenijo / prišla / … / iz slovenije / odšla / … / grem vzvratno ne / kam«.

Ideja domovine ni le večkrat ironizirana, temveč se tudi veže na travmo, kot v pesmi »Tanki«, kjer se v štiriiktnem naglasnem verzu oglašajo grozote balkanskih vojn. Ne le travma, tudi težnja k nasilju se morda prenaša medgeneracijsko: »danes gledam sestrinega otroka in me je strah / da imajo tanki v sebi gene dvojčkov / ki se pojavijo vsako drugo generacijo«. Tretji del zbirke z naslovom »en in isti stavek neštetokrat« tako razširi pogled na občo zgodovino in njeno »prisilo ponavljanja«. V prvem delu je torej šlo za učenje jezika, kulture in politične ideologije, v tretjem pa se pokaže, da se iz zgodovine ne učimo. Iz jezikovne asimilacije kot nasilja nad posameznikom se prevrnemo v vizijo zgodovine kot ponavljanja kolektivnega nasilja.

Iz izvrstne metapesniške pesmi »Štirje citati in misel o uporu« razberemo presenetljivo politično noto, ciklično dojemanje zgodovine: »Iz načrtov in poročil vedo: / konec revolucije je videti / enako ali slabše kot njen začetek.« Kako pa je to kroženje mogoče pesniško zajeti? »Ne kaže drugega kakor molčati.« Ali drugače: das gedicht gibt es nicht – pesmi ni. Je to pesniška predaja pod težo nenehnega ponavljanja istega zla? V ustih »obleži jezik / ves nabrekel / razpokan z micelijem / neke zgodovine / … / zmehčan do negibnosti / do tišine bičan / s prisilo ponavljanja«. Zgodovina je sama izčrpala zmožnost, da bi o njej spregovorili. Pesmi se tako začnejo lomiti, podobe prelivati, pomeni zabrisovati. Abstraktne formulacije kot v zgornjih verzih kažejo, da Milovanović stremi k ubeseditvi nečesa resnično težavnega, ob čemer pesmi tvegajo fragmentiranje (npr. »Molčim ti nazaj, nad breznom«). Je tako vseobsegajoče vizije sploh mogoče formulirati v kratki formi pesmi? 

Jezik se sesipa tudi ob obsegu zgodovinskega zla, ki ga skozi zbirko simbolizira figura (včasih tudi preveč pavšalno navrženih) »nacistov«. To zlo se zadnjič dvigne v velikem simbolnem pletežu, ki sklepa knjigo: ciklu pesmi o dolenjskem kraju Brestanica (nekdaj Rajhenburg), kjer je bilo med drugo svetovno vojno ujetniško taborišče, na bližnjem gradu Rajhenburg pa so uradovali nacisti. V prepletu spomina, fantazije in zapisane zgodovine vznikne temna simbolna figura, »babicahobotnica«, skrivnosten lik, ki nazadnje ostane kot morda edina trdna točka, ki drži jezik skupaj. Ta spominjana in hkrati simbolna babica, »ki se ni nikoli selila živela pa / v sedmih državnih sistemih«, živ dokaz arbitrarnosti zgodovinskih dogodkov, je videla že vse: »vse se je že zgodilo«, kot pravi geslo z začetka in konca zbirke. Babica, simbol vztrajnosti, ki na smrtonosni marš zgodovine odgovarja z zamišljenim molkom. 

V svoji dramatični zgradbi se Samoumevno torej sčasoma oddalji od začetne kritično-ironične naravnanosti, naperjene proti fiksiranju identitet ter usmerjene v neko potencialno solidarnost. Skozi drugi in tretji del se ta pogojno optimistična naravnanost začne sesipati pod bremeni samote, spomina in zgodovinske usodnosti. Toda zbirka ne zapusti občutka resignacije, ampak prej skepse: o lastnem izkustvu in kolektivni zgodovini, a tudi o zmožnostih pesniške govorice. Kljub tej skepsi pa Samoumevno ostaja odločen prvenec, s katerim se je Natalija Milovanović postavila pred vsaj dve dilemi: med fatalizmom in aktivizmom, med samoto in solidarnostjo.