Kriminalka na terapiji

Včasih je vztrajnost poplačana, a pri Tarasu Birsi žal ne. Peta knjiga v seriji o primerih inšpektorja Tarasa Birse, ki jih je udarno in noirovsko odprlo Jezero, nosi naslov Koma. Nič kaj atraktivno, saj se ljudem v komi ponavadi ne dogajajo ravno kriminalne stvari, izvajajo jih pa sploh ne, no, morda se je pa nekdo znašel v komi zaradi zločina, se tolažim ob pogledu na platnico, ki pa me takoj razočara – uvaja jo namreč nič kaj atraktiven tagline: »Kako raziskati zločin, če sploh ne veš, da se je zgodil?« Zločina torej ne bo, vsaj takega z odrezano glavo ali tremi trupli ne, temveč bo po Virusu to še en suh družbeni roman, zakrinkan v kriminalko. Če je v prejšnji knjigi o Tarasu prevladovala epidemija, se tu ukvarjamo s Tarasovim grozljivim padcem v hribih, komo in rehabilitacijo, ki sledi, še vedno pa smo v primežu političnih in družbenih komentarjev epidemije in vsega okrog nje. Razumljivo je, da poskuša avtor, ki knjigo umešča v sedanjost, ostajati v koraku s časom, zvest dogajanju in tako dalje, vendar bi moral potem dogajanje uravnotežiti vsaj s kakšnim res slastnim in bizarnim primerom, ob katerem bi si grizli nohte in zadrževali sapo, knjige pa ne bi mogli odložili do zadnje strani (vsaj tako je pogosto obljubljeno na zadnji platnici kriminalk). 

Če se vam je zdelo, da je branje o Tarasovi mukotrpni rehabilitaciji in počasnem okrevanju, zaradi katerega se ne more zmagoslavno takoj zavihteti nazaj v sedlo, naporno, si zdaj predstavljajte še tole – slabo polovico romana sestavljajo zapisi iz knjige, ki jo napiše Tarasova sodelavka in ljubezenska avantura Tina. Taras ima namreč luknjo v spominu, zato je pozabil zadnjih nekaj mesecev pred nesrečo, kar pomeni, da se ne spomni niti ene podrobnosti o primeru Krep, ki so ga v tistem času preiskovali. Kot študirana psihologinja se Tina odloči, da ga bo poskušala ozdraviti amnezije in mu obenem lično servirala primer v obliki knjige. To pomeni, da Tina postane »avtorica« polovice Golobovega romana, beremo torej knjigo v knjigi. Poigravanje s tem dejstvom je rahlo postmodernistično, a romanu ne dela uslug, saj se problemi pojavijo na več ravneh. Žanrsko gledano – če je sploh še mogoče trditi, da gre za kriminalko – knjiga v knjigi deluje kot zavora. Res je, da se sploh v trilerjih in kriminalkah pogosto pojavljajo takšni in drugačni najdeni zapisi (dnevnik morilca ali žrtve, osnutki besedil, počečkani zvezki ipd.), a uporabljeni so smotrno, tj. ali na način, da postopoma razkrivajo informacije in ustvarjajo napetost, ali na način, da šele v udarnem preobratu razkrijejo avtorja zapisov in dogajanje postavijo na glavo (včasih pa so tam le zavoljo psihologizacije določenega lika, kar je tudi upravičeno). Pri Golobu pa gre za Tinino verzijo dogajanja izpred nekaj mesecev, kar pomeni, da ni v njej nobene prave napetosti ali skrivnosti, le literarizirani opisi dogajanja, premikov, dialogov in podobnega, v osnovni roman pa je vstavljena precej naključno, ko se Tarasu pač zazdi, da bi malo bral, gre preprosto za izmenjevanje poglavij, in ne za grajenje žanrsko napete zgodbe. Potem je tu še dejstvo, da se večina zapisov o primeru Krep osredotoča na politične mahinacije in sodni proces, ki sledi odkritju morilca, ne pa toliko na reševanje primera. Drug problem je literarni, saj naj bi šlo za Tinin (sicer doživet) popis dogajanja, ki bi odklenil speče spomine, a ni v samem tekstu nič prav tipično Tininega, bere se prav v istem tonu in slogu kot Golobova knjiga, servira celo absurdne odlomke, ko si Tina predstavlja, kaj si Taras ali kdo od sodelavcev misli in celo kako Taras in njegova žena funkcionirata pred spanjem: »Alenka je zaspala na kavču, njega pa je med menjavanjem kanalov preblisnilo, da že dolgo ni bral. Bral literature, nečesa, kar ne bi bilo službeno ali strokovno. […] Alenka je zavila z očmi, ko je pritisnil na številko ena od štiriindvajsetih športnih programov.« Ta avtorjeva odločitev, da bo Tina napisala knjigo (Taras ji začne praviti »vojna in mir«, na koncu celo »literarni prvenec«), je milo rečeno nenavadna, če že ne absurdna. Tina bi rada, da se Taras spomni primera, obenem pa ne podaja dovolj podatkov, sploh ne opisuje zunanjega videza osumljencev. Izvemo sicer, da so knjigi dodane priloge, torej verjetno tudi fotografije, a zakaj se potem Tina ne osredotoči le na popise pogovorov, dogajanja, sumov, namesto recimo tega: »Obetalo se je vroče poletje. Še eno. Ulice stare Ljubljane so bile nenavadno prazne. Tujcev, turistov, ki so jih običajno polnili, skoraj ni bilo. Domačini so izginili na morje, covid se je zdel premagan.« Ali tega: »Alenka je seveda spala. Da je ne bi zbujal, je avto pustil na ulici, na parkirnem prostoru, ki se je začuda prikazal, ko je zapeljal nanjo. Običajno so bili parkirni prostori zasedeni že od pete popoldne, ko so se običajni ljudje vračali iz služb.« Neverjetno, Tina celo posnema pripovedovalčevo neutrudno opisovanje premikov in dejanj, ki s primeri nimajo nič. Ob polovici knjige moramo trpeti ob kurzivi, namesto da bi se dogajanje »zdaj« preprosto izmenjevalo z dogajanjem »tri mesece prej«, saj ne bi to knjigi popolnoma nič škodilo. Tina je v toksičnem moškem okolju že tako obravnavana kot neka eksotična sladka stvarca, ki si jo je treba dobro ogled(ov)ati, ko se pokaže priložnost, zdaj pa se sodelavci iz nje norčujejo še zaradi njenega literarnega poskusa – Taras se nekajkrat celo zgrozi, čemu si je predstavljala njegove prizore z ženo (ki s primerom Krep seveda nimajo nič), in tu ga čisto razumem. Golob sicer Tino še vedno popolnoma popredmeti – ko sodelavca posumita, da je imela afero s Tarasom, jo začneta takoj poželjivo opazovati, komentirati in jo celo okličeta za »fukiš«, in to ne samo enkrat. 

Za trenutek naj se vrnem še k opisovanju, ki se ga avtor trmasto oklepa že od prve knjige. Ker Taras veliko časa preživi na URI Soča, ji je posvečeno tudi precej poglavij, pa tudi nehvaležnih opisov. Nagrajeni smo na primer z natančnim opisom najbližje poti z avtom do Soče iz Tarasove hiše: »[N]ajbližja pot do Soče pelje čez Rožno dolino do Prešernove ulice […], pa po njej in mimo stavbe do konca ulice, kjer se ta za Narodno galerijo zlije z Bleiweisovo, nato po njej do križišča med Celovško in Gosposvetsko, naprej do naslednjega križišča z Dunajsko in levo pod železniškim nadvozom in mimo Gospodarskega razstavišča do Linhartove na desni in po njej čez nekaj križišč skoraj do rondoja pred pokopališčem, tam levo in na dvorišče.« Potem je tu tudi opis izvirne in spremenjene poti po hodnikih Soče, tudi postopki rehabilitacije so razloženi na dolgo in široko, pa čakanja, pa časovni intervali, skratka, bogato. Vse to bi bilo še razumljivo, če bi se v prostorih Soče zgodil umor, ki bi ga Taras potem preiskoval. Jasno je namreč, da si avtor in njegov protagonist delita mnogo elementov zgodbe o padcu in kasnejšem okrevanju, s čimer ni nič narobe, a avtor bi moral znati resnično izkušnjo preliti v žanr, ki ga prodaja, ne pa žanra žrtvovati. Takšna kriminalka bi namreč delovala avtentično, saj avtor res pozna vse te hodnike in postopke, zato je velika škoda, da se je iz te filmske resnične zgodbe izcimila le senca kriminalke. Glede na to, da je bil avtor sam v komi zaradi nesreče v gorah, bi bilo veliko bolj smiselno, če bi se odločil izkušnjo preliti v avtofikcijski roman ali knjigo esejev in bi Tarasu pustil, da si malo oddahne. S tem bi lahko namreč podal izjemno specifično in verjetno travmatično izkušnjo skozi fikcijo ali vsaj leposlovje, pri tem pa mu ne bi bilo treba vsebine siliti v žanrske okvire kriminalke, ki ima s komo pač malo skupnega.

Naj za konec pohvalim še nekaj uspelih elementov, ob katerih je branje vsaj malo hitreje steklo. Zagotovo je tu suh humor, tako značilen za Tarasov namrgodeni in molčeči značaj. Prav tako je odlična dimenzija primera Krep umorjeni novinar (glede na analizo organizacije Novinarji brez meja je bilo po svetu v zadnjih 20 letih ubitih skoraj 1700 novinarjev), a kaj, ko avtor problematiko le omeni in se kasneje ne vrne več zares k njej. Tudi nekaj odstavkov, v katerih pobliže spoznamo Tarasa v preteklosti, sploh v zvezi z njegovima hčerama, je nagrajujočih, saj inšpektor ves čas ostaja zaprta knjiga. Seveda, tudi začetni opisi težkega okrevanja so boleči in učinkoviti. Vse vztrajne v zadnji tretjini romana pričaka tudi odlična forenzična uganka, kakršnih bi si želeli še veliko več. A kaj, ko je za to prepozno, odprt konec napoveduje razrešitev nekoč drugič, Koma pa bolj kot polnokrvna kriminalka izpod peresa opevanega mojstra kriminalke deluje kot ne preveč uspela filler epizoda kakšne televizijske serije. 

• prvič objavljeno v reviji Literatura.