Namišljene dvojnosti

Kaj pravzaprav pomeni mesto? Kaj je tisto, kar se skriva za imenom? So to zelene površine, ki se krčijo, asfaltne, ki se raztezajo, stavbe in panorame, ki nenehno rastejo in padajo, se rušijo in vznikajo, vse dokler morda nekakšno spomeniško varstvo tega neprestanega ponavljanja ne pretrga? Ali pa mesto predstavljajo ljudje, ki v njem spijo, delajo, hodijo v šolo, jejo, iztrebljajo, se sprehajajo? Ne glede na to, kako odgovorimo, je odgovor nujno večpomenski, nepopoln, v skrajni legi celo amorfen. In takšno je tudi mesto Istanbul v romanu kurdsko-turškega pisatelja, pravnika, borca za človekove pravice ter predsednika mednarodnega združenja PEN, Burhana Sönmeza. Celo več, avtor skozi svoje junake gradi resničnost, ki prevzema strukturo naracije. Po analogiji bi torej lahko rekli, da mesto ni nič drugega kot zgodba, navadna, vélika, majhna, vsakdanja, ali pa kakršnakoli druga, ki gravitira okoli ohlapno določenih geografskih koordinat. Istanbul je zgodba o Istanbulu, a istočasno je tudi skupek zgodb, ki si jih deset dni zapored pripovedujejo Doktor, brivec Kamo, študent Demirtay in stric Küheylan, politični zaporniki, v celici globoko pod zemljo, med posameznimi zaslišanji oziroma, recimo bobu bob, mučenji. Vsako poglavje, vsak dan, pripoveduje eden od zapornikov, pri čemer pa so vsaj enako pomembni, če ne celo pomenljivejši pogovori zapornikov, ki jih pripovedovane zgodbe načenjajo. 

Aluzija na Dekameron je seveda očitna že na prvi pogled, vendar pa ne gre toliko za strukturno podobnost kot za vsebinsko, nekoliko prepotentno bi lahko rekel tudi za podobnost po smotru, za pripovedovanje kot esencialno preživetveno potrebo, potrebo zapornikov, ki s pomočjo zgodb odmislijo tako fizično bolečino kot tudi strah pred (ne)gotovo prihodnostjo, in ne nazadnje potrebo mesta, ki ga tovrstne zgodbe in še bolj pripovedi utemeljujejo. 

Istanbul v pripovedih in spominih zapornikov vznika kot mesto navzkrižij, prepletov kultur in civilizacij ter ne nazadnje časov – nekakšne preteklosti, ki še vedno vztraja s svojimi zgodbami, in pa prihodnosti kapitala, stekla in jekla, ki s svojo neusmiljeno agendo ruši in gradi na lastni ideji estetike. Tovrstni posegi so nam lahko bodisi všeč bodisi ne, vendar pri slednjem obstaja nevarnost, da zapademo starčevsko nergavemu diskurz, čemur se roman mestoma le za las izogne. 

Jasno torej postaja, da se do dokončnega, absolutnega odgovora, kaj pomeni določeno mesto, ne moremo dokopati. Na to namiguje že sam naslov. Gre za dvojnost, ki nekako korespondira z vsebino romana (nadzemni in podzemni, stari in novi, svobodni in avtoritarni Istanbul), pa vendar je ta dvojnost pravzaprav zgolj namišljena. Istanbul je vse to, odvisno je zgolj od točke gledišča oziroma perspektive. S tem pa Istanbul kot takšen postaja svojevrsten topos, obče mesto, prazen označenec, ki ga lahko zapolni vsak sam oziroma se z nenehnim drsenjem izogiba končni definiciji. Misli iz romana, češ, »za nas je vsako mesto Istanbul«, lahko torej dodamo še – vsak med nami ima svoj Istanbul, svoje želje, predstave, hrepenenja, strahove, ideale in ne nazadnje zgodbe. Takšna pozicija pa je nujno aktivna. Če nadaljujem s parafrazami – ko današnji dan postane negotov, postane negotova tudi resničnost in odstopi mesto simbolom, ti pa so resničnejši od resničnosti, človek namreč na ta svet ni prišel po svoji volji in je svoj obstoj dolžan ustvarjati, ne pa ga odkrivati. Vprašanje, ki sledi, je: kako pa naj človek ustvarja svoj obstoj?, in odgovor je v resnici sila preprost – z zgodbami. 

V romanu so te pravzaprav edina vodilna, aktantska, če hočete, sila, ki motivira dogajanje. Pri tem pa ne gre toliko za same zgodbe, temveč za akt pripovedovanja. Ker vsaj po Barthu in očitno tudi Sönmezu nove zgodbe ne obstajajo (»Je na svetu sploh še kaka nepovedana zgodba ali neizgovorjena beseda?«), avtor črpa tako iz ljudske tradicije kot tudi iz fundusa svetovne literature, pri čemer pa nas ponovno opozarja na namišljene dvojnosti. Junaki namreč vse zgodbe, ne glede na izvor, ki se ga pogosto niti ne zavedajo, ponotranjijo kot svoje, s čimer pa pravzaprav kažejo na univerzalnost in svetovnost literature. Ne glede na to, kako težko razumljiv je včasih lahko kontekst, bo literatura in širše umetnost na neki način bralca vendarle nagovorila. 

Pomembno je torej pripovedovati, srž leži v nenehni permutaciji, raziskovanju. Pripovedovanje se namreč kaže kot tista differentia specifica, ki človeka pravzaprav loči od ostalih vrst, pri tem pa gre avtor še dlje, pripovedovanju ali pa v skrajnem koncu sanjarjenju, ki se velikokrat res pojavi v milo rečeno stresnih situacijah, ne pripisuje zgolj tolažilne funkcije, ki v potrtih srcih up budi, temveč ga razume kot medij, skozi katerega se razkriva »večnost resnice«, za razliko od »brezmejnosti želja«, ki jo vzpodbuja (trenutna?) družbena ureditev sveta. 

Lepota romana se skriva predvsem v vseh možnih branjih, ki jih ponuja. Ta zapis je le eden od teh, pa niti ne nujno, če kaj takega obstaja, pravilnih. Če gre romanu kaj poočitati, bi rekel, da povsem z obrtniškega stališča določeni deli delujejo, kot bi jih pripovedoval neki zunanji (vsevedni?) pripovedovalec, in ne eden od likov. Pa vendar gre to morda razumeti tudi v skladu z idejo brezčasnosti in univerzalnosti zgodb, torej niti ni zares pomembno, kdo jih pripoveduje, ali pa avtor ravno s tem, ko jih položi v usta posamezniku, ponovno gradi na ideji od posamičnega k splošnemu. 

Ko pa smo že pri splošnosti, se na tem mestu pojavi morda tehtnejši pomislek. Kot beremo, »vsi pretekli dogodki, ki jih pretočimo v besede, nazadnje postanejo zgodba … velja [pa] tudi nasprotno. Vsaka zgodba, ki jo povemo, se je zgodila v preteklosti in je popolnoma resnična.« Včasih je namreč pomembno ne le kaj, temveč kdo pripoveduje, saj zgodbe lahko hitro postanejo močan temelj mitotvornih zablod, iz zgodovine in tudi sedanjosti pa je jasno, da sta univerzalnost in relativizacija dve plati istega kovanca in kot takšni v napačnih rokah enako nevarni. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS