Dobrodošli, Kitajci

Carlos Pascual je v slovenskem literarnem prostoru zagotovo svojevrsten fenomen. Če na primer dela Lidije Dimkovske, članice Društva slovenskih pisateljev in ene glasnejših zagovornic postnacionalnega razumevanja literature, še vedno najprej izidejo v makedonščini in šele nato v slovenščini, Pascualovo pisanje v javnosti ne obstaja drugače kot v slovenskem prevodu Mojce Medvedšek in ga zato v drug prostor, tudi če bi hoteli, ne moremo umestiti. V tej smeri je razmišljala tudi žirija nagrade novo mesto short (zdaj nagrade Maruše Krese), ki je avtorju za kronike Nezakonita melanholija (LUD Šerpa, 2020) omenjeno nagrado, namenjeno najboljši domači kratki prozi, tudi podelila. Zanimivo bi bilo izvedeti – in ne nameravam se (spet) spuščati v debato, ali bi si delo to zaslužilo, le radoveden sem –, ali se je Pascualov novi roman V pričakovanju Kitajcev znašel tudi na situ letošnje kresnikove žirije. Samo vprašam – zdaj pa k stvari.

Melanholije nisem omenil le zaradi prikladnega incipita, temveč se zdi, da ima s Kitajci skupnega več, kot je opazno na prvi pogled. In ne le zato, ker smo, kljub temu da nas je Šerpa pred štirimi leti prepričevala, da Pascual z Melanholijo »začenja s [sic] književnim triptihom, ki ga je poimenoval življenje v kronikah«, nato s Kitajci dobili prvi del romanesknega diptiha Nao, osnovanega na »resničnih dejstvih« (mimogrede še en sic: so dejstva lahko kaj drugega kot resnična?), temveč predvsem zato, ker se zdi, da Pascual ostaja zvest formi kratke proze, le da jo tokrat uporabi za prevpraševanje romaneskne celote. Če kaj, moram namreč že takoj na začetku poudariti, da je avtor nergaču v meni, ki včasih že nekoliko zagrenjeno benti nad sodobnim slovenskim romanom, primazal klofuto in s Kitajci dokazal, da je romaneskna forma (še vedno?) sposobna ubesediti izkušnjo sveta, ne da bi pri tem podlegla poenostavljanju in drugim posledicam, ki jih s sabo prinese poskus konstrukcije neke zgodbe. Bom konkretiziral, zdržite še malo. Pascual se s tem romanom izkaže za več kot veščega pripovedovalca, ki hvaležno posega po različnih pripovednih orodjih, orodjih, lastnih literaturi. In ja, čeprav zveni sila elementarno, to danes sploh ni tako zelo samoumevno.

Gremo počasi. Roman je na zgodbeni ravni precej preprost. Preseli nas v Mehiko v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer spremljamo Lucia Artura Navarra, nekakšnega bitnika, morda malo marksista, morda malo pisatelja, in njegovo življenje s partnerko Tiano, ki ga nepovratno zaznamuje klic dotičnega Kitajca. Ta mu namreč, če preskočimo par šilc mezcala, kar na lepe oči ponudi položaj podpredsednika kitajske družbe, ki se bo na mehiških tleh ukvarjala s trgovanjem z valutami – nekaj takšnega, o deviznem trgu vem še manj kot Lucio –, nato pa spremljamo posledice, ki jih odločitev za to prinese. Da vse skupaj ne obvisi v zraku, so tu še družbeno-zgodovinski zapiki, ki nas trdno zasidrajo v dano okolje (npr. boji zapatistov v Chiapasu, odnos Clinton–Salinas in pa umor predsedniškega kandidata Luisa Donalda Colosia). A ko poskušam takole na silo povzeti dogajanje, vse skupaj izpade precej banalno in romanu pravzaprav dela krivico. Dodana vrednost se namreč sploh ne skriva v tem, kar delo pripoveduje, temveč v tem, kako pripoveduje.

Ves roman bi lahko strnili v trenutek prebujanja iz nezavesti, saj Lucia v bolnišnici prvič srečamo in ga tam na koncu tudi pustimo. Kot pravi sam, je zavest izgubil že tolikokrat, da je postal pozoren na povratek, »na vračanje jaza«, in prav to se zdi ključno vodilo, ki hkrati rabi kot osnovna formalna konstrukcija dela. Roman namreč v izrazito nelinearnem slogu, z nenehnimi preskoki, prepletanjem narativnih linij, ki jih nato skorajda kot palimpseste spet luščimo na plano, poskuša zgraditi Lucievo zgodbo, pri čemer pa se bolj kot vsega drugega zaveda, da je kot vsaka zgodba tudi njegova narativno pogojena in da se lahko srži, »resničnim dejstvom«, če hočete, približa le s previdnim in pozornim razslojevanjem. Kot beremo: »[S]pomnim se dejstev, lahko jih vidim, toda spomnim se jih tako, kot sem si jih pripovedoval skozi leta.« In zdi se, da s pripovedovanjem, ki okoli osrednje linije (Kitajcev) le oscilira in se je dotika v neenakomernem ritmu, delo pravzaprav poskuša razgraditi pripovedno kuliso, ki se je z leti razrasla okoli »dejstev«. Kako? Raznovrstno. Lucievo zgodbo na primer podaja pripovedovalec v tretji osebi, Pascual, o njem nekaj več pozneje, v pripoved pa se mu vmešava prvoosebni Lucio, svoje dodaja truma likov, ki se sprehodi skozi roman, bele lise pa dopolnjujejo pričevanja, komentarji ljudi iz Lucievega življenja. Hkrati se delo ves čas, zdaj subtilneje, zdaj odkriteje, zaveda, da gre za pripoved (npr. »Pa ga poimenujmo Inženir in ga vzemimo za to, kar je: za protagonista tretjega reda pomembnosti za to zgodbo, ki bo iz nje kar hitro izginil«) in dopušča le toliko imerzije, kolikor je potrebuje, da nas lahko ponovno opomni, da gre pri vsem skupaj – ja, tako je – za zgodbo. Če poskušam ponazoriti: o prvem seksu Lucia in Tiane nam pripoveduje ena od pričevalk oziroma komentatork, s čimer smo od »dejstva« oddaljeni vsaj dvakratno, epizoda pa z odmikom preseže vso meseno vzhičenost, ki bi ji udeleženec akta lahko podlegel, in na drugi strani pridobi legitimnost. Iskreno moram dodati, da sem posebej vesel, da se je pripovedovalec odločil za takšen prijem ravno na tem mestu, saj si – sploh če ga primerjamo z opisom fantazij o »nežno izbočenem hribčku, nabreklih ustnicah spolovila med neukročenimi stegni« na nekem drugem mestu – s tem naredi precejšnjo uslugo. Neukročena stegna? Lepo prosim.

In kljub do zdaj verjetno že dodobra zaznavni naklonjenosti do preigravanja formalnih obrazcev je takšnih slogovnih (?) zdrsov v romanu še kar nekaj. Avtor ima sicer res zavidljiv občutek za podrobnosti, častinslava, a često z vstavkom tu, pa še z enim tam, s pogosto rabo dvojnih, trojnih podredij, da o pomišljajih ne govorim, nakvačka zavozlane sklope stavkov, ki bi mu jih zavidali še najelokventnejši slovenski akademiki. A zdaj že dlakocepim. Skratka, vsi opisani pripovedni postopki tvorijo fantastično ekspozicijo, ki pa bi bila lahko še drznejša. Po dobri polovici namreč vse fragmente že lahko začnemo jasneje povezovati in sledimo intenci fascinacije nad zgodbo o Kitajcih, pri čemer roman zamudi priložnost, da bi Lucia v popolnosti dekonstruiral. In ne pravim, da bi ga moral, osnovni smoter pripovedovanja nasploh je verjetno res zgodba, a nekako se ne morem otresti občutka, da me pripovedovalec poskuša prepričati, kako neverjetna je ta Lucieva štorija, in mi s tem izpod mikroskopa pravzaprav izmakne tisto, kar me najbolj zanima – Lucia samega.

Pozornost pritegnejo predvsem fragmenti, ki ponujajo uvid v Luciev odnos z družino in predvsem očetom (fragment o spoznavanju številk in pomenu besede »partido«). Skozi celotno pripoved namreč veje nekakšna potreba po distanciranju od patriarhalne trde roke očeta, v čigar hiši je veljalo, da je boje biti »grobijan, da le ne bi postal pomehkužen peder, odvisen od drugih«, Lucio pa ta odmik gradi predvsem na odmiku od srednjerazrednih vrednot svoje družine, prevrednotenju vloge denarja in zatekanju k literaturi. In pri tem je njegov razpon res zavidljiv. Sploh se ne bom skušal pretvarjati, da sem prepoznal večino imen, na katera se sklicuje, in čeprav gre večinoma za dobrodošle in elegantne razširitve imaginarija, se mestoma ne morem izogniti občutku, da gre za pozerstvo. Tako na primer Lucio zaliva vrt in »si ponavlja Quevedove sonete, kot bi bili mantre«, ko se s Tiano sprehodita do samostana v vasici, »Lucio bere Plutarha ali Montaigna, Tiana pa Rilkeja ali Wendella Berryja«, za povrh pa Lucio, medtem ko mu ga v Hongkongu ena od »skrbnic računov« vleče, želi misliti samo še na dharmo-yuddho. V redu bo, ja.

In ne gre za to, da bi bilo s tem kaj narobe. Vsakomur svoje. A to je eden od primerov, ko roman ne izkoristi možnosti prevpraševanja, ki mu jo ponuja cepitev na Lucia protagonista in pripovedovalca Pascuala. Podobno se godi tudi pri tematizaciji finančnega primanjkljaja, kjer je čutiti Pascualovo naklonjenost, posledično pa iz prigod veje nekakšen podton romantizacije revščine. Kot beremo: »Luciu bi bilo všeč, če bi o njem govorili tako, kot se je Emerson nekoč izrekel o Thoreauju: da nima talenta za bogastvo, ampak da zna biti reven brez sence nesreče ali neelegantnosti.« Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj bi na to porekli Lucievi in Tianini sosedje.

Če se nas roman torej ves čas trudi prepričati, da je Lucio »dinamit postavljal pod vse vrednote srednjega razreda, ki so nas zaznamovale, zavirale«, je očitno, da s tem ne bo mogoče tako zlahka opraviti. To se lepo pokaže v nadaljevanju citata, ko beremo, da je ostal »celovit, trden in zaupanja vreden skrbnik« in razvrednotil vse vrednote razen ene. Gre za Luciev odnos do Tiane, ki v tem tonu deluje nekoliko pokroviteljsko. Tudi sicer prepričanja, da je Lucio ponudbo Kitajcev sprejel, ker je finančna situacija Tiano »presegla«, roman ne problematizira. In to je eno šibkejših mest, ki se jih zaveda tudi samo delo. Če o Tiani izvemo, da je bila »krhka«, »nežna«, z »zdravo napetim telesom«, o njej kot polnokrvni osebi vemo le malo. In prav to je tisto, kar pripovedovalcu očita ena od komentatork, ki pravi: »[I]n saj ne, da ženska ne bi mogla preživeti vseh teh dni sama in biti v redu, s svojimi mislimi ali brez njih, kajti če se je v zadnjih letih kaj spremenilo, je to prav dejstvo, da smo ženske več kot dokazale, da smo lahko zelo same in da nam je lahko samim več kot v redu, ampak v tem konkretnem primeru se je treba zavedati, da sta onadva prišla do tega, da sta skoraj šest let skupaj preživljala štiriindvajset ur na dan …« A opozorilo na žalost pride prepozno. Roman je na tej točki že tako zapreden v zgodbo o Kitajcih, Tiana pa odrinjena tako daleč vstran, da bi jo le stežka priklicali na plano. Tudi poskus – opis večera, ko sta se spoznala, in razkritje, da je bil vanjo prvi zaljubljen Luciev prijatelj, vse skupaj pa še malo začinjeno s prizorom akcijskega skakanja iz avta – ostaja le to, uboren poskus. In spet, Lucio je tu povsem legitimno pogreznjen v svojo pripoved, to nalogo bi moral prevzeti pripovedovalec Pascual. Podobno taisti ne podreza niti v razpoke, ki začnejo najedati zgodbo o Kitajcih. Ko namreč Luciu prijatelj, gringo Dan, pove, da se Kitajci tradicionalno zavarujejo tako, da vzamejo v poroštvo sina, pozneje pa mu tudi oče namigne, da namerava Kitajce izigrati, sta to dva plodna nastavka, ki se za zdaj ne razvijeta. Morda pa več o tem izvemo v drugem delu diptiha.

Vsekakor bi bila v drugem delu dobrodošla aktivnejša vloga Pascuala pripovedovalca, ki je kljub Lucievemu vmešavanju konec koncev tisti, ki pripoved drži na vajetih in si, kljub vsej ljubezni do Lucia, lahko privošči več distance in tudi kakšno bodico. Morda ga za zdaj nazaj drži senca »resničnih dejstev«, a s tem pripisom na koncu delo pravzaprav pade v lastni paradoks. Če forma pripoved nenehno plasti in odpira v različne smeri, je jasno, da mora na neki točki priti do kratkega stika ali pa vsaj ambivalence tudi na ravni vsebine. In to je tisto ključno, čemur se ne le nima smisla upirati, temveč je celo hudo zaželeno, »resnična dejstva« in podobni »avto-« nastavki pa precej labilni termini. Naj se Piglia na začetku romana še tako repenči, da »nič ni bolj zasmehovanja vredno kot težnja, da beležimo lastno življenje«, bi bil v drugem delu diptiha zelo vesel še več Lucieve zgodbe, a v vsej njeni kompleksnosti.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 396-397.