Za vse je kriv mimesis

Sedim na notranjem dvorišču Frankfurtskega knjižnega sejma in se skušam, medtem ko žvečim predrago šavarmo, pripraviti na naslednji sestanek z literarno agentko. Skrolam po katalogu založbe, a ko že petič preberem neki povsem medel sinopsis bojda velike uspešnice prihodnjega leta, si moram priznati, da z glavo nisem pri stvari. In ne gre za to, da me ne bi zanimalo, le koncentracije mi primanjkuje, v mislih se mi namesto prihodnjih odvijajo pretekli sestanki.

»Mi lahko poveste, kaj vas zanima?« agentka polista po katalogu, ne da bi me pogledala.

»Jasno, upmarket literary fiction,« izstrelim, kot sem se naučil dva sestanka pred tem, in poskušam delovati čim bolj suvereno. Na moje olajšanje odgovor naleti na odobravajoče kimanje.

Poližem jogurtasto omako, ki mi spolzi po roki, in se za hip samemu sebi zazdim neverjetno bedast. Upmarket literary fiction. Saj nisi resen, kaj te zanima? Z neverjetno lahkoto in v veliki meri nereflektirano sem posvojil še en pojem, ki književnost predalčka, ne da bi imel kaj dosti skupnega z njenim bistvom. Pač biznis. O izgubljenih iluzijah morda kdaj drugič, huje je, da se nisem ustavil le pri visokoleteči latovščini, temveč sem še suvereneje začel lapati, kako me ne zanimajo prodajne uspešnice, še manj vseprisotni anglosaški kulturni prostor, temveč predvsem kakovostni glasovi, ki morda pišejo o marginaliziranih družbenih skupinah in/ali jim pripadajo, dela, ki odpirajo pomembne teme, geografsko oddaljeni kulturni prostori, t. i. male, obrobne književnosti … Zabožjovoljo, zakaj me nihče ni ustavil, sem res rekel pomembne teme? Neverjetno, se metaforično tepem po glavi, si malo manj metaforično obrišem roke in jezen sam nase robček nasilno zabrišem v koš.

Rad bi rekel, da ne razumem, kaj se je zgodilo, a bi lagal, vsi smo krvavi pod kožo. Vem, zgodila se je vsebina, vseprisotna, vseobsegajoča, vsemogočna, vsevedna, ki z močnim zaledjem kulturološkega obrata diktira kriterije kakovosti že vsaj zadnjih petdeset let. In ja, vem, da se v določeni meri ponavljam, vračam k enim in istim vprašanjem, a travm drugače pač ni mogoče preseči, kaj naj. Mogoče sem si pa sam kriv, ker še vedno razmišljam o dihotomiji med formo in vsebino oziroma ker sem, in pri tem nisem edini, nagnjen k cefranju umetniškega dela na plasti, koščke, delce, ravni, dimenzije, pri čemer se lahko kaj hitro zgodi, da zaradi drevesa spregledaš gozd. A pri tem gre tudi za hip odložiti bič in priznati, da je tovrstno dojemanje književnosti posledica pragmatizma vseh tistih, ki se ukvarjamo z literaturo. Ker smo tega vajeni, tudi priučeni, ker je v določeni meri to pričakovano in, seveda, laže. Slab izgovor, vem.

Ko Susan Sontag v eseju »Zoper interpretacijo« razmišlja, kako dojemamo umetniška dela, zapiše, da je tista nedolžnost, s katero smo pristopali k umetniškim delom, ko se še nismo nagoltali več ali manj takšnih in drugačnih teorij, ko se še nismo spraševali, kaj umetniško delo sporoča, ker smo vedeli ali pa vsaj domnevali, da vemo, za vedno izgubljena. In pri tem ne meri le na mladostniško požiranje umetniških del na zalogo, temveč predvsem na uživanje dela kot celote, ki ima posledično kot celota tudi drugačen učinek. Čuten, pravi Sontag.

Ne vem, ali me povsem prepriča, a ob imperativu interpretacije, ki vztraja na drugi strani in temelji na vsebini, se mi ne zdi povsem potratno razmišljati o tem. Če skupaj z dobršnim delom evropske literarne in literarnoteoretske tradicije sprejmemo idejo književnosti kot mimesis, potem nujno pristajamo tudi na poenostavitve, osiromašitve. Že sama ideja reprezentacije namreč predvideva objekt, na katerega se nanaša, glavno orodje, s katerim se bomo do tega dokopali, pa je interpretacija. In ta je vedno pogojena. Ne le da si, kot pravi Sontag, z interpretacijo vsebine zadamo cilj prikopati se do podteksta, do bistva, ki je resnično, s čimer v določeni meri odvzemamo pomen samemu delu, temveč je interpretacija vedno tudi parcialna. Z besedami Sontag, interpretacija je vedno prevod, vsak prevod pa mora – kdaj bolj, drugič manj uspešno – pristajati na kompromise. Ne nazadnje pa ni nič manj zanemarljivo vprašanje, kdo je tisti, ki interpretira, kaj vse ga pogojuje in ne nazadnje s kakšnim namenom interpretira. Skratka, cel kup nekih če-jev in pogojev, zaradi katerih interpretacija postaja vse manj privlačno orodje za kopanje po književnosti.

A Sontag s tem, ko se upira interpretaciji, seveda ne pravi, da bi književnost morali pustiti povsem pri miru, kar bi pomislil marsikdo, ki si pisanja ali pa vsaj razmišljanja o književnosti ne zna predstavljati brez interpretacije. Nasprotno, med drugim zapiše, da bi literarna kritika – kar seveda lahko razširimo tudi na druge načine ukvarjanja s književnostjo – morala zastavljati vprašanje kako je, kar je, kljub temu, da je, namesto da se trudi pokazati, kaj pomeni to, kar je. Oziroma če razčlenimo tele je-je – naša naloga, kot pojasnjuje Sontag, bi morala biti gledati mimo vsebine, skoznjo, da bi sploh lahko uzrli, kar gledamo. In ključno je, da se Sontag tu zapleta z zaimki in ne uporablja terminov »forma« in »vsebina«, o neločljivi prepletenosti katerih je, kot že rečeno, prepričana. Kar gledamo, ne obstaja brez tega, kako je, dodal pa bi, da ni zanemarljivo niti, kdo je.

Seveda o vsem tem nisem razmišljal, medtem ko sem prebavljal tisto nesrečno frankfurtsko šavarmo, me je pa k razmisleku napeljala palestinska književnost, ki je zadnje čase upravičeno iz neupravičenih razlogov precej prisotna in o kateri se tudi precej govori. In zdaj se bom podal na tanek led – ne gre namreč za to, da bi po palestinski književnosti trenutno posegali, ker bi želeli, da nam razloži, kaj je to genocid, še manj zato (vsaj upam), da bi nam faktografsko razložila zgodovinsko ozadje, v določeni meri nas morda zanimajo otipljive izkušnje ljudi, ki že desetletja preživljajo morijo, morda jih kdo potrebuje, da bi v ljudeh ponovno videl ljudi. Vse to so bolj ali manj legitimni razlogi, a na ravni književnosti, pa naj zveni še tako sterilno, je ključno prav to, da nam vsa ta dela, če se spet zatečem k Sontag, ponujajo drugačen način zrenja tega, kar gledamo. Obstajajo namreč določeni tako kako-ji kot narativi, ki smo jih zaradi svojih pogojenosti obsojeni ponavljati, utrjevati. Pa naj se še tako trudimo, potrebujemo intervencije od zunaj, sicer bomo klavrno končali, obsojeni bodisi na svojo utesnjeno majhnost bodisi na uniformirana pravila hegemonov.

Če se za konec vrnem k tistemu nerodnemu sestanku v Frankfurtu in tvegam, da bom izpadel apologetično – morda je to tisto, kar sem hotel povedati s tistimi nesrečnimi pomembnimi temami. Ne gre namreč za to, da bi za vsako ceno morali pozitivno diskriminirati delavko Pepco iz Wakande (ne me kenslat, karikiram), še manj za to, da bi jo skušali na silo legitimirati, ne nazadnje je precej domišljavo misliti, da smo prav mi tisti, ki nam je dana takšna moč, Pepca pa bo brez naše milosti kar sublimirala. Ne, prej gre za to, da imamo kot bralstvo pravico do umetnosti, ki tako s formo kot z vsebino potujuje naše vsakodnevno razumevanje sveta. Hegemonija namreč ni le neznosno dolgočasna in pocasto zadušljiva, temveč še kako škodljiva.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.