LUD Literatura

Prjatučki

Decembrska kolumna

Sašo Puljarević

V slušalkah mi odzvanja моя голова винтом, medtem ko hodim proti Aškerčevi in se poskušam bodriti, da morda pa ne bo tako slabo, da morda pa tem ljudem vendarle imam kaj povedati. Za vogalom desno, po stopnicah gor, v peto nadstropje, nekje vmes pospravim slušalke. Nelagodje narašča, a mu vztrajno kljubujem, in ko skupaj z ostalimi štirimi povabljenci končno sedim pred zbranimi, se namestim v znano pozo: prekrižam noge, prste zarijem v brado, pogled zamišljeno uprem v daljavo.

Karierni dan Oddelka za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dogodek, na katerem naj bi izbrani gostje študentkam in študentom vzbudili upanje, da študij humanistike vendarle ni popolna izguba časa, da tam nekje obstaja čisto realna možnost, da se bodo zaposlili. Nekoč. Nekje. In čeprav naj bi tovrstno vabilo popihalo na dušo moji nečimrnosti, me je, medtem ko sem opazoval prepoznavno odsotne obraze, pravzaprav le še ostreje soočilo z dejstvom – staram se.

Pogovor se je izgubljal med pastmi meritokracije, vprašanjem srečnih naključij in osebne zagnanosti, nekje vmes pa se je kot eden glavnih nasvetov mladim (beri: mlajšim od mene) zasvetila beseda mreženje. Lahko ugovarjam? Težko, a to še ne pomeni, da mi mora biti tudi všeč. Nasprotno, modri nasvet pravzaprav kotira precej visoko v družbi bolj ali manj podobnih besed, ki mi gredo prav tako na živce (morda, kramljanje, vložnine …). A dejstvo je, da ne morem zares ugovarjati: mreženje, ki se nato pretvori v družbeni kapital, karkoli naj bi že to pomenilo, sploh ni zanemarljiv faktor pri iskanju naslednje karierne možnosti, a lahko hkrati – in kot zakleto to velikokrat tudi stori – vloge v odnosih povsem sprevrže.

Robin Dunbar, britanski antropolog in evolucijski psiholog, je pri raziskovanju odnosov in grajenja skupnosti primatov, najprej tistih nečloveških, prišel do sklepa, da je od velikosti neokorteksa, dela možganske skorje, zadolženega za kognicijo, odvisno, kolikšno število oseb prenese kohezivna družbena skupina. In ker je neokorteks pri ljudeh v primerjavi z drugimi primati največji, naj bi premogli tudi največ prjatučkov; skratka, 150 je tisto število, pri katerem smo še sposobni ohranjati odnose s posameznicami in posamezniki ter jih med seboj tudi kontekstualizirati. A pri tem gre opozoriti, da ne gre le za samo število, temveč nam podatek govori tudi o kompleksnosti odnosov, ki smo jih ljudje zmožni ustvariti in ohranjati. Dunbar namreč ne trdi, da ima vsakdo plus/minus 150 prijateljev, temveč pri interakciji z drugimi nastajajo podskupine, ki jih nato organiziramo po bližini. V članku, ki je zanimiv tudi mimo sklepa, do katerega se poskušam pritipkati, Dunbar na primer zapiše, da kar 40 % svojega časa posvetimo petim ljudem, ki so nam najpomembnejši, naslednjih 20 % pa naslednjim desetim. V primerjavi s 150 se res ne zdi veliko, a empirično izkustvo mi vendarle pravi, da je to še vedno ogromno nekih ljudi.

In včasih je lahko vse skupaj zelo utrujajoče. V zadnjih letih sem prijateljstva predvsem izgubljal, tudi tista, o katerih sem bil še pred kratkim sveto prepričan, da bodo večna, po drugi strani pa sem spoznal celo goro ljudi, s katerimi sem po sili razmer stopal v takšna in drugačna, predvsem delovna razmerja. Ne vem, kako je na drugih področjih, a upal bi si trditi, da je incestuozna permeabilnost odnosov še posebej značilna za področje kulture, konglomerat znanstev, za katerega se, če pogledamo od zunaj, zdi, da le še po inerciji ni implodiral. Kaj pa vem, mogoče sem pa samo zagrenjen, ker sem se prevečkrat zmotil, profesionalni odnos naivno zamenjal za prijateljskega, ali pa se je razmerje moči razkrilo šele po tem, ko sem odslužil svoje. Človek se pač uči, dokler je živ, in čeprav je mogoče res »lepo, da ljubezen, ki med nami je, ne ugasne nikdar«, je hkrati skrajni čas, da se naučim, da midva nisva prjatučka, kolega.

A zdaj me je zaneslo; da ne zapadem v malenkostnost, se vrnimo k Dunbarju in skupnostim, pa naj bo naš odnos do teh kakršenkoli že. Človek je pač družabna žival, gre za nekaj nagonskega, verjetno ima opraviti z varnostjo, moje znanje o možganih na tej točki presahne, a Dunbar še pravi, da ni velikost neokorteksa sama po sebi tista, ki omogoča vzdrževanje 150-članske skupnosti, temveč predvsem zmožnost komunikacije in znotraj te še posebej zmožnost jezikovne komunikacije, za katero je, to je res, zadolžen neokorteks. In zdaj ste verjetno že lahko ugotovili, kam pisec prst moli – kratka je ta cesta od jezika do teksta.

Če zdaj povsem zavestno zlorabim Dunbarja, ki o tem pravzaprav sploh ne govori, bi lahko rekel, da preko književnosti, ki jo seveda posreduje jezik, vendarle stopamo v stik s posameznicami in posamezniki, s katerimi načeloma ne bi. Presegamo biološke, fiziološke in kaj jaz vem katere še naravne danosti ter gradimo skupnost, ki presega tistih 150 prjatučkov. Pa naj gre za like, ki nam postanejo domači, čeprav živijo na čisto drugem koncu sveta – živijo pogojno, seveda –, ali pa za avtorski glas, ki mu zdaj vehementno prikimavamo, drugič spet se z njim na smrt prerekamo. V določeni meri odkrivam toplo vodo, a vsi tisti, ki smo v svet književnosti stopili predvsem zaradi eskapističnih vzgibov, vemo, kako domači so lahko vsi ti paradoksalno tuji imaginarni svetovi in imaginarni ljudje, s katerimi smo pogosto čustvovali močneje kot z večino ljudi, ki jih poznamo. Pa še stalni, celo nesmrtni so, nenehno na dosegu roke, kar sploh ni zanemarljivo.

A ne gre le za to. Čeprav z umikom, pobegom ni prav nič narobe, občasno je verjetno celo higieničen, se mi zdi, da se v književnost trenutno zatekam iz drugih razlogov. Verjetno je za vsako generacijo značilno, da jo na neki točki preveje gotovost bližajoče se kataklizme, in čeprav načeloma res nisem nagnjen h katastrofičarstvu, se mi trenutno, potem ko sem nehal čakati, potem ko sem ugotovil, da ne obstaja čudežna (starostna) meja, pri kateri bi mi bilo posredovano vse vesoljno vedenje in mi mirno plavala bi moja barka, vse bolj zdi, da živim v svetu, ki ga vse manj razumem, po knjigah, književnosti pa posegam kot po viru nenehnega raziskovanja možnih vzporednih odgovorov na vzporedne rešitve. Trenutno berem Cercasovo Slepo pego (prev. Sara Virk, LUD Literatura, 2024), ki se začenja z Adornovim citatom: »Poslanstvo današnje umetnosti je vnašanje kaosa v red.« In čeprav se zdi, da gre za nasprotje vsemu do sedaj povedanemu, ne more biti bliže bistvu. Vnašanje kaosa v celo vrsto nesmislov, ki se nam vsiljujejo kot v kamen vklesane zapovedi, vnašanje kaosa v monoliten, vase zagledan način razumevanja sebe in drugih, kaotično približevanje in združevanje navideznih nezdružljivosti, kaotično povezovanje, srečevanje.

In verjetno ni bolj nazorne fizične manifestacije povedanega, kot je bil minuli knjižni sejem. Čeprav si o samem sejmu, organizaciji, razstavljavcih, vsebinah in še čem lahko mislimo in bi si pravzaprav tudi morali misliti svoje, ne moremo spregledati vseh tistih ljudi, ki so sejem obiskali, brskali za točno določenimi naslovi, raziskovali na slepo, poslušali, vročično bezljali po sejmišču, se pogovarjali, vsi ti ljudje knjige, kot bi rekla dotična pisateljica, ki so s svojimi debelimi neokorteksi tkali kaotično mrežo, ki je verjetno edina, ki na dolgi rok vsemu skupaj daje smisel.

Na tistem kariernem dnevu z začetka je ena od povabljenih študentke in študente bodrila, da razume, da se ob koncu študija počutijo negotovo, morda celo prestrašeno, zmedeno … in vse, kar mi je ob tem hodilo po glavi, je bila misel: ne se hecat, tudi pozneje ne bo nič bolje, to je šele začetek. A ko razmišljam za nazaj, se mi v kontekstu zapisanega tisti nasvet mreženja sploh ne zdi več tako zelo napačen. Le da ga gre razumeti drugače. Hočem reči, dobrodošli, tu smo, veliko nas je, veliko več kot 150, ogromno.

 

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

 

JAK RS

O avtorju. Sašo Puljarević (1995), baje literarni kritik, prevajalec in publicist, je doštudiral. Na ljubljanski Filozofski, seveda. V sklopu projekta časopisa Delo je prejel nagrado mlado pero za mladega kritika. Nekaj njegovih kritik najdete v Delu, predvsem pa v Literaturi in na Arsu. Prevaja iz bivše srbohrvaščine in makedonščine, se na Arsu … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.