Teren in fikcijska dokumentaristika

Motiv druge svetovne vojne (oziroma tudi medvojnega obdobja) je v zadnjih letih v slovenskem romanu (oziroma prozi) zopet postal opazno prisoten. Velikokrat sicer prek retrospektivnega pogleda, spominov določenega lika ali pa kot širši dogajalni okvir. Dušan Čater: Ekstradeviško, Marko Radmilovič: Kolesar, Andrej E. Skubic: Krasni dnevi, Jedrt L. Maležič: Napol morilke, Miklavž Komelj: Skrij me, sneg, pa tudi posamezne zgodbe v kratkoproznih zbirkah, kot so recimo Čebelja družina Anje Mugerli, Sinteze Primoža Sturmana, Zgodbe nekega slabiča Kazimirja Kolarja … Predvsem pri romanih – z izjemo Komeljevega – lahko opazimo določen bolj ali manj prisoten problem: gre namreč za občutek druge svetovne vojne kot dogajalne kulise, ki daje neki priokus učbeniškosti ali pa povzemanja zgodovinskih virov, ki naj bralcu zopet prikličejo neka bolj ali manj znana obča mesta zgodovine. Prikazi druge svetovne vojne se tako uresničujejo kot nekaj že znanega, s čimer nastaja vtis redundantnosti. Ne bom se več drsal na bajerju, zadnja knjiga pred kratkim preminulega Lada Kralja, predstavlja tu svež zarez. 

Preden spregovorimo o Kraljevi knjigi, lahko začrtamo neko splošno, morda tudi grobo opozicijo v načinu pripovedi, ki naj nam pomaga razumeti specifiko in obenem kvaliteto Bajerja: pripoved nas lahko živo popelje v neki svoj svet, nam ga da izkušati v njegovi plastičnosti in niansiranosti, ali pa nas sooči s kodi konstrukcije nekega sveta, nam da videti načine konstruiranja nekega sveta. Kot rečeno, gre za neko grobo, skrajno skicozno razmejitev, ki se na samem terenu literarnih del uresničuje v bolj kompleksnih formah. Pri tem je videti, da se Ne bom se več drsal na bajerju krepko bliža prvi tendenci.

To na prvo žogo sicer morda implicira, da v literarnem smislu ne gre za zelo izzivalno delo, da ne prevprašuje kodov, v katerem je pisana zgodba, ki se večinoma odvija med drugo svetovno vojno, da ne potuji ali formalno denaturalizira pripovednih postopkov, s katerim ubeseduje neki zgodovinski čas (kot recimo počneta Komelj in Kolar). Ravno nasprotno: zdi se, da Kralj dela vse, da bi njegovemu delu in pisanju verjeli, da bi pred sabo videli okupirano Ljubljano, zlasti območje Šiške, usode njenih ljudi, predvsem pa osrednjih likov, pravzaprav še otrok oziroma najstnikov, Ivana Kneza in Eve Verdonik. 

Povedano čim bolj preprosto: odlika Bajerja je predvsem njegova konkretnost. Gre za konkretnost pripetljajev, pravzaprav nekako epizodnih poglavij, ki pa jih v večjo enoto veže tudi bralčevo zavedanje glede njihove zgodovinske umeščenosti, glede neke zgodovinske linije, ki te epizode med sabo povezuje. Kralj tu bralca ne podcenjuje, ne pita ga z nekimi fakti ali okviri, ki bi nekako lebdeli v zraku nekega geografsko-kulturnega prostora, temveč se zaveda, da so bralcem te zadeve znane. Vsake toliko sicer omeni kakšen pomemben dogodek, ki prevesi razmerje sil v vojni (nemški poraz na ruski fronti, poraz Italijanov, usmrtitev Mussolinija …), a ti delujejo bolj v smislu skorajda nujne časovne orientacije. V svoji pripovedi kljub temu ves čas ostaja »na terenu«: kako se Ivan tihotapi pod žico okupirane Ljubljane, da bi šel delat na njivo, kako Italijani usmrtijo kmečko družino, kako se Ivan sestaja s svojo ljubeznijo Evo Verdonik, ki v nunskem samostanu študira Valvasorja, kako se drsata po bajerju, kjer Italijani zajemajo mladoletnike, kako Ivan sodeluje z vosovci, kako obišče slikarja Hinka Smrekarja dan pred njegovo usmrtitvijo, kako vidi atentat na nekega visokega funkcionarja v službi Italijanov, kako se tudi sam poda v partizane, se tam znajde v navzkrižnem ognju, v spopadu ob zažgani kmetiji in v zaključnem poglavju doživlja tudi deziluzijo glede določenih vidikov povojne družbene ureditve, a zopet na zelo konkretni lokalni ravni njegove rojstne Šiške … 

Prav zaradi tega je Kraljeva pripoved stalno živa, skoraj že zupanovska, ali pa na trenutke morda spominja celo na izseke iz Kocbekovih dnevnikov: nikdar v ospredje ne skače velika pripoved, velika zgodba, velika zgodovina, ki se jo spiše retrospektivno, temveč je ves čas specifično terenska, zaradi česar lahko tudi zbudi občutek zgodovinskega dokumenta: ta je sicer vezan na neko zamejeno lokalno okolje, a v nekih tako obdelanih temah je najbrž ravno to način, kako jih je mogoče povedati še enkrat, torej skozi zelo lokalne prizme, z lokalnimi konkretnostmi, kakršna je v Kraljevem primeru medvojna Šiška: morda je sicer vse le fikcija, a Kralju uspe doseči učinek, da govori o medvojni resničnosti. 

Pri tem si v prvem delu romanu privošči tudi več preklapljanj med pripovednimi perspektivami, ki se v drugem delu veliko bolj osredotočijo zgolj na Ivana Kneza: tako med drugim v nekaterih odlomkih fokus obrne na Evo Verdonik, Knezovo ljubezen, in situacije, kjer prihaja v konflikte s predstavniki okupatorja: bodisi zavrne njihova darila, pri katerih sluti njihove ubite lastnike, bodisi se mora spoprijemati z zalezovalci. Tu Kralj minimalistično in učinkovito popiše tudi strah pred predkapitulacijskim divjanjem italijanskih okupatorjev, pred katerim so se morale skriti ženske, ne pozabi pa omeniti niti težkih socialnih situacij, zaradi katerih se je pojavila tudi prostitucija. Prav tak spust na teren dela Kraljevo pisavo izrazito široko, saj zaradi razumevanja konteksta ne dela hitrih moralno-ideoloških zaključkov. Prav takšna pozicija mu tudi omogoči, da brez kakšnega rokohitrskega omalovaževanja v nekem poglavju popiše vzpon italijanskega poročnika Tartaglie in njegovo birokratsko-poslovno žilico pri vzpenjanju po hierarhiji: če je najprej organiziral pranje dobesednega umazanega perila in sklenil ugodne kupčije, je temu sledila tudi organizacija odvoza pobitih talcev, da jih ne bi pokopali v Ljubljani in tako lokalnemu prebivalstvu ne bi mogli predstavljati simbola odpora. Čeprav je Kraljeva – oziroma Knezova – pozicija do italijanskih okupatorjev in njihovega početja jasna in brezprizivna, vzpon Tartaglie popiše že skorajda kronistično, kot pač enega od medvojnih fenomenov. Po drugi strani se znajdemo tudi v perspektivi treh vosovcev, ki pripravijo atentat na lik Kazimirja Kukoviča, ki sodeluje z okupatorji, saj vodi oddelek na kvesturi. To je recimo eno od mest, kjer se Kraljevo pisanje tudi opazneje žanrsko poigrava, saj najprej deluje kot dosje tarče, zatem sledi popis akcije, pri čemer Kralj epizode ne popisuje v slogu dramatičnega trikotnika (čeprav ne manjka napetosti!), kjer bi dogodke navdajal z občutkom zgodbe, ampak precej bolj poročevalno. Temu sledi tudi zaslišanje na vosovski komisiji glede spodrsljajev pri pripravi in izvedbi akcije, od dogajanja se torej hitro premaknemo k refleksiji. 

Na tem mestu lahko tudi rahlo modificiramo trditve z začetka: res je, da Kraljeva pisava deluje izrazito živo, terensko, konkretno pri upodabljanju medvojnih dogodkov, a po drugi strani tega učinka ne dosega zaradi neke poudarjene fabulacije, temveč ravno nasprotno: ker mestoma deluje kot zgodovinska kronika, kot popis nekega lokalnega okolja, ki je Šiška (Eva Verdonik recimo študira Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske), kot dosje, kot poročilo; Kralj skratka svojo pripoved velikokrat podaja v stilu (konkretne) dokumentaristike, s čimer lahko tudi ugotovimo, da se uvodni opoziciji pri njegovem pisanju prepleteta: za doseganje učinkov plastičnosti, resničnosti se je poslužil tudi dokumentarističnega jezika, v katerem tudi danes fikcija (tako literarna kot filmska) odkriva nove zmožnosti posredovanja učinka resničnega in realnega. Morda prav zaradi tega prijema njegov roman deluje obenem tako kot neka pisava preteklosti kot tudi kot izrazito sodoben izraz.

• prvič objavljeno v reviji Literatura 379-380