Delal bom več

Sunjeev Sahota, Leto ubežnikov. Prev. Petra Meterc. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020 (Eho)

Martin Justin

Oktobra lani je po precej odmevni prometni nesreči v Essexu, v kateri je umrlo 39 vietnamskih migrantov, skritih v prikolici tovornjaka, britanski Guardian poročal, da mladi Vietnamci tihotapcem za pot v Evropo plačujejo 10.000 do 40.000 dolarjev, nato pa običajno končajo v kozmetičnih salonih ali pridelovalnicah marihuane, kjer z delom v suženjskih pogojih odplačujejo svoj dolg. Nekaj mesecev pred tem si je bilo na 22. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani mogoče ogledati film Delo v tujini, ki dokumentira priprave filipinskih žensk za delo v bogatejših azijskih državah (predvsem Singapurju in Hongkongu) in državah na Arabskem polotoku, kjer jih družine za več let najamejo kot služkinje, vzgojiteljice ali gospodinje. In podobnih zgodb je verjetno neskončno; poznamo jih tudi v Sloveniji, z njimi se že nekaj časa neutrudno ukvarja predvsem Delavska svetovalnica. Mednarodna organizacija za delo, ki deluje kot specializirana agencija Organizacije združenih narodov, je leta 2012 poročala, da na svetu okoli 20,9 milijona ljudi opravlja delo, v katerega so bili prisiljeni ali zavedeni in ga ne morejo zapustiti. Čeprav ta številka zajema različne pojave od trgovine z ljudmi do prisilnega dela v zaporih in delavskih taboriščih, ki jih skupaj lahko imenujemo novodobno suženjstvo, pomemben del predstavlja izkoriščanje delavcev migrantov. Ti predstavljajo nekakšno rezervno armado delovne sile globalnega kapitalizma: boljša prometna povezanost omogoča globalno mobilnost vedno večjemu delu svetovnega prebivalstva, hkrati pa neenakost med državami in znotraj njih, restriktivni postopki za pridobitev dovoljenj za bivanje in splošna prekarizacija dela ustvarjajo življenjske pogoje, ki ljudi silijo v izkoriščevalska delavna razmerja ali pa jih pripravijo do tega, da jih celo sami sprejmejo.

Ta kompleksni pojav izkoriščanja ljudi, ki so zaradi različnih okoliščin pripravljeni sprejeti domala kakršnokoli delo v tujini, tematizira roman Leto ubežnikov britanskega pisca mlajše generacije Sunjeeva Sahote. V središče romana, za katerega je Sahota leta 2015 prejel evropsko nagrado za literaturo in bil uvrščen v ožji izbor za bookerja, je namreč postavljena izkušnja treh mladih Indijcev, Avtarja, Randipa in Točija, ki sicer prihajajo iz povsem različnih okolij, a se znajdejo na istem gradbišču v predmestju Sheffielda, ter Narinder, priseljenke druge generacije, ki v svet novodobnega suženjstva vstopi, ko zavoljo pridobitve vizuma privoli v poroko z Randipom. Vse štiri protagoniste srečamo že v prvem poglavju: Narinder se vseli v stanovanje v Sheffieldu, v katerem bosta lahko z Randipom za inšpektorje urada za tujce zaigrala življenje poročenega para; v hišo, v kateri živijo delavci »šefa« Vinnyja, pride Toči; Randip se poskuša v vsem tem nekako znajti, predvsem pa išče pozornost Avtarja, ki opravlja dve službi in poleg tega vsak dan kakšno uro študira. Bralka je tako sprva vržena v svet, ki ga lahko prepozna le v splošnih obrisih – izkoriščanje delavcev migrantov, dogovorjena poroka –, v nadaljevanju tega natančno zgrajenega romana pa se ji skozi zgodbe osrednjih likov ta nato jasneje izriše.

V ta namen Sahota zelo spretno uporablja tehniko polpremega govora. Pripovedovalni glas ostaja od začetka do konca romana tretjeoseben, se pa z menjavami lika, ki je v središču pripovedi, menja tudi pripovedno gledišče. To je še posebej zanimivo, saj Narinder, Avtar, Randip in Toči prepotujejo celine in se gibljejo po zelo različnih prostorih: takšnih, ki so zanje povsem vsakdanji, evropskim bralcem in bralkam pa verjetno popolnoma tuji, in obratno teh, ki so bralkam in bralcem znani, likom pa povsem novi. Tako lahko v romanu najdemo precej klasične primere potujevanja, na primer v Avtarjevem opisu londonskega prometa: »Avtomobili so vozili samo po cesti in samo v dolgih, lepih kolonah.« Na drugi strani pa povsem neprizadete opise razmer ali situacij, ki so sicer precej šokantne. Ena takšnih je Točijeva pot iz Pundžaba, najsevernejše indijske regije, kjer je delal, v domačo vas v Biharju na vzhodu države: »V Šahdžahanpurju je prebil tri noči, spal je na tleh za mandirjem, z glavo na vreči z obleko. Četrtega jutra je pandita prosil za vedro vode. Umil se je, nato pa v vedro namočil obleko, jo ožel in takoj spet oblekel. Skoraj je čutil, kako se na njegovi koži suši in krči.« Iz tega odlomka je razvidna še ena značilnost romana: v njem so pogosto uporabljene neprevedene hindijske besede (na koncu knjige je sicer slovarček), ki ta občutek distance med liki, bralko in dogajanjem še poglabljajo.

A je pripovedna situacija še veliko kompleksnejša od tega. Ne gre namreč za to, da bi Avtar, Randip, Toči in Narinder prihajali iz socialno in kulturno homogenega prostora Indije, kjer prevladujeta revščina in imajo ljudje strašno nazadnjaški pogled na družbo, ter odšli na prav tako enoznačno določljiv »Zahod«, kjer se cedita pregovorna med in mleko. Nasprotno, roman naredi vse, da bi pokazal, kako poenostavljena je takšna pripoved. Protagonisti imajo povsem različna socialna in ekonomska ozadja. Toči pripada najnižji kasti, že od trinajstega leta potuje po indijski podcelini in išče delo, predvsem pa pogosto ne more pričakovati niti osnovnega človeškega spoštovanja in je žrtev nacionalističnega nasilja. Avtarjeva družina je prav tako revna, a vsaj polnopravna članica družbe, njegov oče je lastnik trgovine z rutami, njegov brat študira. Randip pa prihaja iz bogate družine, njegov oče je državni uslužbenec, sam hodi na gimnazijo in se pripravlja na vpis na elitno tehnično univerzo. Njihovi statusi se močno razlikujejo tudi v Angliji: Randip ima poročni vizum z obljubo polnega državljanstva po enem letu, Avtar zgolj študentsko, ki mu jo morajo vsako leto podaljšati, Toči pa je v državi povsem ilegalno. Narinder na drugi strani sicer živi v Londonu, a ima stik samo z lokalno sikhovsko skupnostjo, šolala se je doma, nikoli ni delala in je v zasebnem življenju skoraj povsem podrejena očetu in bratu.

Liki, čeprav sami svojo situacijo morda razumejo na tak način, tako ne prehajajo zgolj med Vzhodom in Zahodom, med krajem revščine in obupa ter krajem obljube boljšega življenja, temveč se gibljejo po različnih prostorih, so postavljeni v različne okoliščine in na različne pozicije moči. Roman je na ta razlikovanja in nianse zelo pozoren: Toči se tudi med delavci migranti v Angliji ne more znebiti stigme svoje kaste; Avtar je moral v nasprotju z Randipom za pot vzeti posojilo, odplačevanje katerega požre večino njegovega zaslužka. S to pozornostjo in razlikovanjem, ki ga ustvarja tako na vsebinski kot na jezikovni ravni, pa roman na drugi strani razkrije delovanje premočrtne in vztrajne sile izenačevanja in izkoriščanja. Ta nesrečne osebne okoliščine likov izkorišča za maksimiranje profita tistih, ki si slučajno lastijo za to potrebna sredstva, od šefov s kombiji in delovnimi pogodbami, posojevalcev denarja in tihotapcev, lastnikov trgovin in gostiln do lastnikov tovarn in na splošno zahodnega kapitalističnega razreda. Ali pa očetov, možev in bratov, ki, v primeru Narinder, možnost izključitve iz skupnosti ali ponižanja zaradi »izgube časti« uporabljajo za siljenje v opravljanje neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela.

Nasproti znanemu narativu, da je za uspeh potrebno zgolj trdo delo (Toči na primer pravi, da se bo iz tujine »vrnil kot bogat človek, ki lahko sam odloča o svojem življenju«), roman postavi sliko sveta izkoriščanja, ki je zgrajen tako, da posamezniku ali posameznici v njem preprosto ne more uspeti. Sveta, v katerem je človek popolnoma prepuščen silam, ki ga presegajo in odločajo o njegovi usodi. Avtar, Toči in Randip lahko še tako garajo, še tako malo spijo, so še tako pozorni in previdni, si odtegnejo še najmanjše udobje, pa jih lahko vseeno v trenutku uniči poškodba ali bolezen, izguba dela, zvišanje obresti posojila, policijska racija … In čeprav so okoliščine osrednjih likov romana Leto ubežnikov morda precej ekstremne (ne pa izjemne, saj v njih živi več ljudi, kot si sicer radi predstavljamo), se zdi, da je izkoriščanje prekarnosti in negotovosti ljudi vedno večji del našega vsakdana. Roman je tako zanimiv tudi za to, ker pokaže, da rešitev tega problema ni v prelaganju odgovornosti na posameznike in posameznice, ki naj bi sami s trudom izboljšali svoje razmere, ampak v zagotavljanju neke osnovne ekonomske, socialne in pravne varnosti, ki bo ljudem omogočala, da se takšnemu izkoriščanju izognejo.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poskus pesnikovega razstoličenja

    Miha Marek

    Ironično naslovljena zbirka Maraton puhlosti in nesmislov dialogizira z drugo, bolj aktivistično naslovljeno Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (tretji poskus) (Hiša poezije, 2020). Obe knjigi kažeta, da sta bili spisani v živo, v tesnem stiku s sočasnim družbenim in kulturnim dogajanjem v lanskem pretresov polnem letu.

  • Krasni novi Ballardov svet

    Silvija Žnidar

    Podobe opustošenja oziroma popolnega izčrpanja sveta, ki s sabo prinaša apokaliptične razsežnosti, fetišizacija in erotizacija tehnologije ter materialnosti, mehaničnosti, agresivna, v vse vpadajoča in vsepričujoča prisotnost medijske kulture, sakralizacija trgovinskih centrov in potrošništva, skrajna individualizacija in čustvena iztrošenost, sterilnost – to so le nekateri izmed vidikov, fragmentov in elementov proze J. G. Ballarda, ki z neizprosno preciznostjo in brezkompromisnostjo secira postmoderno, postkapitalistično in postindustrijsko družbo 20. stoletja.

  • Pripis k letom molčanja

    Katarina Kogej

    Pisateljica, ki je tudi sama deloma odraščala na Šrilanki, je večino dogajanja v romanu postavila na otok, kjer ga spremljamo preko pripovedi o sestričnah Savi in Renu.

Izdelava: Pika vejica