Sanje nič ne stanejo

»V nadlogah, stiskah, večnem pomanjkanju se najbolje sanjari. Sanje nič ne stanejo in se včasih izpolnijo.« Hrepenenje prežema poetične novele, ki gradijo triptih o osamljenosti in nenehnem iskanju pravega doma ter življenjskega smisla. Želja poganja delovanje protagonistov, a je zanje hkrati pogubna, ker bodisi ne vedo, kaj v resnici želijo, bodisi vedo, a je to nedosegljivo, bodisi so to že dosegli, a se pred njimi sesuje v prah. 

Prva novela, »Rožin dom«, se odpre z besedami, da svoj prvi dom zapustimo takoj, ko se rodimo, in se smemo vanj vrniti šele, ko umremo – vsak naš zemeljski dom je drugi dom. In Hubert Klimko-Dobrzaniecki jih ima za sabo že kar nekaj. Rojen je bil na Poljskem, kjer je tudi študiral teologijo, filozofijo ter islandski jezik in književnost. Nekaj časa je bival na Islandiji: to obdobje opisujeta noveli »Rožin dom« in »Uspavanka za obešenca«. Danes pisatelj, pesnik, scenarist in režiser prebiva na Dunaju. V pričujočih novelah se preplete oris življenja priseljencev in domačinov, ki ga prežemajo globoka vprašanja o smislu, premišljevanja o veri in bogu ter prevpraševanja norosti in normalnosti. Vse tri zgodbe so polne občutij, ki bralca naravnost ganejo. Avtorju je uspelo izgraditi triptih kot oltar ljubezni in prijateljstvu, ki poznata grenkobo solza. Novele sporočajo, da ju je v življenju nujno negovati, četudi včasih prineseta bolečino – nežne vezi, ki jih pletemo z drugimi, v naše življenje vnašajo smisel, ki ga zmoremo s spominom ohranjati, tudi ko nas ljubljeni zapustijo. Glede na to, da je v novelah mnogo avtobiografskosti, bi lahko rekli, da predstavljajo spomin na izgubljene prijatelje ter s tem bolečino spreminjajo v trajen spomenik njihovemu življenju. 

V noveli »Rožin dom« nam Hubert, poljski priseljenec, zaposlen kot negovalec v domu za ostarele v Reykjaviku, pripoveduje o svojem delu, pri katerem je priča vsem tegobam starosti, pogosto tudi umiranju. Zgodba je pretresljiva, saj mestoma opisuje bolečino ljudi, na katere so vsi pozabili, ljudi, ki so odveč, saj je z njimi preveč dela, ljudi, ki morajo umreti sami in osamljeni. Rahločutni pripovedovalec mnogim postane zaupnik, prav iskreno in posebno prijateljstvo pa splete s slepo oskrbovanko Rožo, ki vidi več kot številni drugi. 

»Krýsuvík« nas iz življenja priseljencev popelje v življenje domačina, preprostega ribiča s preprosto željo po ljubeči družini. Pripoved se zdi mitična in kaj kmalu ugotovimo, da gre za zgodbo o Rožinem izvoru in tragični usodi njene družine. 

Triptih zaokrožuje novela, s katero se zopet potopimo v izkušnjo priseljencev, »Uspavanka za obešenca«, napisana v spomin poljskega violinista, skladatelja in avtorjevega prijatelja Szymona Kurana. Vprašanje o tem, kaj je pravzaprav »normalno«, prežema celotno pripoved, ki opisuje življenje dveh ljudi z duševno boleznijo, violinista Szymona in priseljenca iz Dalmacije, Bora, s katerima se spoprijatelji pripovedovalec Hubert. Oba sta omenjena že v prvi noveli, tako da skozi celoten triptih teče rdeča nit pripovedovanja o prijateljih, o njihovih neopaznih življenjih, ki pa so vendarle izjemna. 

V vseh treh novelah kontemplativno vzdušje poudarjajo opisi narave, ki predstavlja svojevrstno svetišče, v katerem pripovedovalec skupaj z ostalimi protagonisti odkriva boga. V »Rožinem domu« se Hubert odpravi na ledenik, da bi bil bliže bogu in da bi si, kot pravi, napolnil življenjski akumulator, a na vrhu se ne zgodi nič posebnega, pričakovanja po velikem občutju bližine božanskega se ne izpolnijo, in šele ko ta pričakovanja opusti ter se s svojo desko neobremenjeno spusti po snežni strmini, občuti to svobodo, napolnjenost, boga. Sledi veliki uvid: »Najbližje Bogu je človek na snowboardu.« V noveli »Krýsuvík« narava predstavlja idilično ozadje ljubezenske zgodbe med Rožinima očetom in mamo, ki sta kot Adam in Eva užila raj in bila iz njega izgnana. Čeprav zahajata v cerkev, je njuno pravo svetišče narava. Pred poroko Rožin oče obnovi cerkev in na strop naslika zvezde, tako se par poroči pred obličjem boga in narave. Karen, Rožina mati, kasneje meni, da je ta njun poganski prekršek kriv za njuno nesrečo, za njun izgon iz raja – slepoto prve hčerke ter smrt druge. »Uspavanka za obešenca« pa nam pričara ganljiv prizor violinista sredi nenavadnega morja – morja volčjega boba, ki je za pripovedovalca postalo najlepše morje, kar jih je kdaj videl. In takrat, ko Szymon sredi tega morja igra in igra na violino, je Hubert prepričan, da je priča čudežu. Po umetnikovi tragični smrti pripovedovalec to čudovito dišeče morje spremeni v kraj žalovanja, kjer violinista skupaj z njim objokuje tudi uvelo cvetje, in hkrati kraj spomina na njuno morje, na edini kraj, kjer je bilo Poljaku, ki ga je na Islandiji vedno zeblo, toplo. 

Pogoste so tudi primerjave med domačo, poljsko naravo, ki je idealizirana, in Islandsko, ki je večkrat opisana kot pusta, hladna, tuja – kot ljudje, ki v njej živijo. Hubert za Islandce ne najde veliko lepih besed, njihov individualizem je v nasprotju s poljskim vrednotenjem družine in skupnosti. On je naivni Poljak z mehkim srcem, ki se je znašel v deželi trdih ljudi. Ta razlika le še povečuje občutek tujosti, drugačnosti. Ne samo da se ne more vključiti v njihovo družbo, tega si zaradi svojih vrednot in prepričanj niti ne želi. Med njim in domačini je tako nepremostljiv prepad, in želja po domu se mu ne bo mogla v tej hladni deželi nikdar izpolniti. 

Hrepenenje po pravem domu prežema tudi novelo »Krýsuvík«. Drugače kot v novelah »Rožin dom« in »Uspavanka za obešenca« pripovedovalec tu ni Hubert, temveč islandski ribič, za katerega se kasneje izkaže, da je Rožin oče. Jezik te sredinske novele je drugačen, nežen in hrepeneč, zasanjan in poln upanja vse do konca, kjer se ribičeve sanje sesujejo v prah. V drugih dveh novelah Hubert govori bolj neposredno, realistično, na nekaterih mestih celo kruto in prostaško. Ko opisuje svoje doživljanje Islandije in islandske družbe, je neprizanesljiv in svoje izkušnje ne olepšuje. Vendar pa to ostrino presekajo opisi narave, kontemplativne pasaže, spomini na domovino ter nežni opisi prijateljev in ljubezni, njihovih skupnih trenutkov. 

Posebej čustveno pripoveduje o violinistu Szymonu v zadnji zgodbi triptiha. Ta ni izločen samo kot priseljenec, temveč tudi kot posameznik, ki trpi za duševno boleznijo, zaradi katere ves čas kroži med domom in ustanovo. Szymon je opisan kot topel človek, ki pozna upanje in veruje, da je smisel v vsem, kar ga obdaja. Skozi umetnost je to želel deliti s svetom, ki pa ga ni razumel. Hubert zato prevprašuje dojemanje normalnosti: kaj vse ostane neizrečeno in neizraženo na račun družbenih norm, kaj vse potlačimo, da se stisnemo v okvir sprejemljivega in normalnega. In kako je to lahko pogubno. Szymon je bil razpet med konvencionalnim in nekonvencionalnim življenjem. Poskusil je s prvim, a se družinsko življenje ni srečno izteklo, saj ga je ves čas mikalo tisto nekonvencionalno, v katerem bi se lahko v celoti predal umetnosti. A kaj, ko mu je tudi v tem nekaj manjkalo. Kot Hubert ne more premostiti svoje tujosti v svetu, tako Szymon ne more premostiti te tujosti, dvojnosti, v samem sebi. 

Islandski triptih je nedvomno eno tistih del, ki nas uspejo globoko čustveno pretresti. V njem prepoznamo pristnost izkušnje in iskrenost na papir prelitih čustev, kar se bralca še posebej dotakne. V opisih narave se s poetičnim jezikom izražajo idealistične notranje pokrajine protagonistov, ki se v svojih kontemplacijah skušajo bližati božjemu, opisi družbe pa nas z realistično dikcijo streznijo in postavijo na realna tla današnjega sveta. Hubert ni tujec samo kot Poljak na Islandiji, temveč je tudi tujec v svetu, v katerem ni prostora za sanjarjenje – ta prostor pa si vendarle ustvarja v majhnih trenutkih in v redkih presečiščih z drugimi.