Krasni novi Ballardov svet

J. G. Ballard, Stolpnica. Prev. Iztok Osojnik. Brezovica pri Ljubljani: Polica Dubova, 2019 (Solaris)

Silvija Žnidar

Podobe opustošenja oziroma popolnega izčrpanja sveta, ki s sabo prinaša apokaliptične razsežnosti, fetišizacija in erotizacija tehnologije ter materialnosti, mehaničnosti, agresivna, v vse vpadajoča in vsepričujoča prisotnost medijske kulture, sakralizacija trgovinskih centrov in potrošništva, skrajna individualizacija in čustvena iztrošenost, sterilnost – to so le nekateri izmed vidikov, fragmentov in elementov proze J. G. Ballarda, ki z neizprosno preciznostjo in brezkompromisnostjo secira postmoderno, postkapitalistično in postindustrijsko družbo 20. stoletja. Ballard svoje protagoniste redno postavlja v ekstremna, pogosto distopična okolja, pri čemer ne opazuje zgolj njihovih reakcij in transformacij: beleži spoj posameznika in prostora, sledi njuni medsebojni integraciji in dezintegraciji, iz česar izpeljuje svojo vizijo in tudi kritiko sodobnosti, celo prihodnosti. V ta kontekst se vpisuje tudi roman Stolpnica, ki ga je v slovenščino prevedel Iztok Osojnik.

Sama zgodba Stolpnice je kljub odsotnosti nadnaravnih ali znanstvenofantastičnih elementov precej bizarna, a zato nič manj privlačna. Naracija je razlomljena med tri fokalizatorje, ki so prebivalci stolpnice: zdravnika in predavatelja Roberta Lainga, Richarda Wilderja, snemalca dokumentarnih filmov, ter samega arhitekta zgradbe Anthonyja Royala. Pri tem je eden od protagonistov tudi stolpnica sama, izjemno moderna, »multifunkcionalna«, samozadostna arhitektura, ki je zasnovana tako, da prebivalcem nudi vse, kar potrebujejo: šolo, igrišča, telovadnico, bazen, banko, trgovine, se pravi vse, kar ima zunanji svet (»Pravzaprav je bil stanovanjski blok manjše pod nebo dvignjeno navpično škatlasto mesto z dva tisoč prebivalci. Stanovalci so bili kolektivni lastniki zgradbe. Prek upravitelja in njegovega osebja so jo sami tudi upravljali«). Kmalu po začetku pripovedi (pravzaprav po zapolnitvi vseh stanovanj v zgradbi) začnejo stvari v stolpnici odpovedovati: zmanjkuje elektrike, dvigala ne delujejo, prezračevanje odpoveduje. Dezintegracija stavbe se prenese na prebivalce, ki se obrnejo drug proti drugemu (pride tudi do razslojitve sicer »enakovrednih« prebivalcev glede na nadstropja in družbeni stan), začne se nasilje, ki postopoma eskalira do nepredstavljivih meja. Intenzivnost te dezintegracije dobro opiše doktor Laing: »Na oddelku za anatomijo je vstopil v secirnico in odkorakal vzdolž miz s steklenimi površinami, na katerih so ležali ostanki razrezanih trupel. Neprekinjeno razkosavanje udov in oprsij, glav in abdomnov, ki so ga izvajali študentje, je ob koncu semestra ustvarilo kup kosti, opremljenih z etiketami za pokop, trenutno pa ga je začelo vse bolj spominjati na razpad v stolpnici.«

Čeprav gre v romanu za (bivanjsko) skupnost povečini dobro situiranega srednjega sloja, se kmalu znova vzpostavijo razredne razlike. Trojna delitev naracije ob tem seveda ni naključna: vsak pripovedovalec zastopa svoj del ob nasilju razslojene stolpnice, postane reprezentativna persona te sekcije. Wilder kot prebivalec najnižjih nadstropij predstavlja najbolj »delavski« tip prebivalca, Royal (kot snovalec zgradbe v 40. nadstropju) elito, Lainga pa bi lahko imeli za pripadnika intelektualne, dobro shajajoče sredine. Nekateri strokovnjaki so v tem kontekstu sicer povsem ustrezno Stolpnico tolmačili v okvirih razrednega boja. Vendar pa je Ballardov tekst bolj »pretkan«, razvejen, njegova tekstura omogoča več interpretacijskih izhodišč. Tako so nekateri razbirali iz tripartitne delitve freudovsko delitev na id, ego in superego oziroma so skušali pripoved zvesti na različne psihoanalitične pristope. V kontekstu tako psihoanalitičnih kot družbenih teorij je morda zanimiva ravno izbira imen treh glavnih likov: Wilder napotuje na nekaj divjaškega, surovega, barbarskega, Royal na nekaj vzvišenega, nadvladujočega. Med obema likoma prihaja do antagonizmov, se pravi do boja med nižjim in višjim. Tudi ime Robert Laing ni brez konotacij, poimenovan je namreč po Ronaldu Laingu, psihiatru, ki se je veliko ukvarjal s psihozo in shizofrenijo. Kolektivna psihoza, usklajena z agonizmom (vertikalno) hierarhičnih nasprotij, bi bila slednjič tudi kar dober, čeravno skop povzetek romana.

Ton naracije – in s tem podajanje romaneskne akcije – je znova tipično ballardovski, se pravi mehanicističen, distanciran, hladen v koloritu. Pisatelj poskrbi, da smo vpeti v dogajanje in dogajalni prostor in da se ne mudimo ob nepotrebnih dekorativnih ali filozofsko-esejističnih stavkih in odstavkih. Čeprav je psihološki razkroj oziroma njegov disfunkcionalni, sprevrženi, iz ustaljenega tira vrženi ustroj v ospredju romana in je tema mnogih raziskav, pa se tekst ne spušča v duhovne oziroma duševne »globine« likov. Mentalna slika nastaja iz interakcije likov in okolja. Roman skozi premišljeno postavljena in izdelana poglavja tudi enakomerno naraščajoče stopnjuje napetost, dviguje pulz zgodbe skupaj z vse bolj turbulentnim dogajanjem ter s tem vselej angažira bralčevo pozornost.

Stolpnica je vsekakor v centru romana, je celo eden izmed »glavnih likov« (»V stolpnici se je odvijalo še drugo, njeno lastno življenje«), globoko in nepovratno zvezana s protagonisti (»O stolpnici je govorila, kot da gre za velikansko živo bitje, ki bedi nad njimi in skrbno nadzoruje vse dogodke. Ne povsem neupravičeno – dvigala, ki so drsela gor in dol po jaških, so spominjala na prekate v srčni črpalki, stanovalci, ki so krožili po hodnikih, so bili krvničke v ožilju arterij in luči v stanovanjih živčne celice v možganih«). Čeprav so protagonisti posamične entitete, ki obstajajo same zase, je stolpnica vpisana v njihovo mentalno matrico, takoj ko se vselijo; postajajo del obdajajoče materije, se zanjo borijo. Zgradba se celo kaže kot nekakšno zlovešče in uničevalno materinsko telo, ki napaja svoje prebivalce, postaja del njih in oni del nje. Želje in hotenja posameznikov ter nove družbene ureditve znotraj nasilnega kaosa se vtiskujejo, projicirajo v samo tkivo zgradbe, ki vzajemno učinkuje nazaj. Libidinalne sile delujejo skupaj skozi ljudi in betonsko materijo proti destrukciji. Vendar pa pri tem sovpadanju z zgradbo ne gre za poenotenje skupin ljudi med sabo, nasilje v stavbi privzame svojo logiko, kjer se individuumi borijo med sabo. Kljub navidezni formaciji določenih »bojnih« klanov gre pri večini likov za sestop v skrajni individualizem, skupnost postane le še sredstvo za oklepanje in doseganje svojega cilja znotraj kaosa (»Življenje v stolpnici je začelo drseti v družbeno zmedo brez vsake ureditve. Klani so razpadli v majhne skupine ubijalcev in samotnih lovcev […]«). Postavljanje barikad iz smeti in odpadnega materiala v zgradbi, organiziranje prebivalcev nižjih nadstropij proti tistim v višjih tako ni kakšno prevratniško dejanje. Vsak se v tem mikrokozmosu sodobnega sveta v končni norosti bori za svoj kos ozemlja, skoraj za pravico do samote, do izolirane eksistence (čeprav bi po vseh pravilih logike človek ob prvih izbruhih nasilja in propada zapustil takšno okolje, prebivalci stolpnice vztrajajo, agresivno zavzemajo svoje teritorije in se v tem še bolj oddaljujejo od zunanjega sveta).

V resnici tako ne moremo govoriti o kakršnikoli revoluciji, ampak bolj o kontra-evoluciji. Na začetku nam je stolpnica predočena kot višek modernosti (nekateri ob tem namigujejo, da bi lahko v romanu šlo za kritiko Le Corbusierove arhitekture), njeni prebivalci pa kot izobražen, omikan in dobro preskrbljen družbeni sloj: a s te točke se kmalu začne nazadovanje. Od nekakšnega vrhunca civilizacije se spuščamo v barbarskost, primitivnost – na več točkah se blokovski prostor primerja tudi z živalskim vrtom. Skupni imenovalec prebivalstva in degradiranega prostora postane nasilje: »Ni bilo dvoma, da bo nasilje kmalu postalo močno družbeno vezivo.« To pa ni več nekakšno bataillovsko transgresivno-sveto nasilje, je zgolj nasilje uničevanja z možnostjo izpraznjenja, olajšanja – kot agresivna orgija, ki nastane zaradi nuje po pomiritvi vrenja, po povratku k občutku izčrpane iztrošenosti. Lahko bi rekli, da je na delu nekakšna libidinalna sila gona smrti, ki s pospeševanjem in stopnjevanjem destruktivnega nasilja teži k vrnitvi v nekakšno prvotno stanje nevtralnosti, otopelosti, morda celo novega začetka. Ali, če gremo korak dalje, v stanje entropije (inertnosti, stagnacije), ki jo sicer zelo radi problematizirajo postmodernistični romani.

Morda bi se ravno na tem mestu navezala še na teoretika Marka Fisherja, ki (njemu zelo »ljubega«) Ballarda bere ravno skozi prizmo psihoanalitične in socio-ekonomske teorije. Zanj je skorajda celoten opus Ballarda nekakšna revizija ali literarna permutacija dveh Freudovih del, in sicer Nelagodja v kulturi ter Onkraj načela ugodja (eden izmed likov v Stolpnici dogajanje eksplicitno komentira v navezavi na Freuda: »Napaka bi bilo misliti, da se bližamo stanju srečnega primitivizma. Vzorec, ki prevladuje, ni plemeniti divjak, ampak naš prav nič nedolžni postfreudovski jaz …«). Ballardovi z obsesijami in fiksacijami prežeti liki se ne upirajo katastrofičnim dogodkom, pravzaprav jih pozdravljajo, saj upajo na priložnost »umiritve civilizacijskega impulza po nadzoru« ter izražajo željo po »nevtralizaciji afekta«. Sami bi lahko dodali, da je (post)moderni svet s svojimi različnimi vidiki posameznike privedel do nevzdržnega stanja krize identitete in zavesti, celo do popolne naveličanosti, ki prav tako postaja neznosno anksiozna in nasilna, zaradi česar iščejo agresivne izhode – kajti če se še enkrat obrnemo na Fisherja, po Nietzscheju ljudje potrebujejo krutost, nevarnost in izziv, a jim civilizacija nudi varnost. Stolpnica je v svoji samozadostnosti v tem primeru ta, ki nudi vsakršno ugodje svojim prebivalcem, ki se v tem vse bolj odmikajo od družbe, kolektiva in sveta, kar pa seveda postane past, polna razdiralne izolacije, dislokacije in alienacije subjekta.

Da, Ballardu uspe v tem romanu ustvariti še eno literarno »morbidno anatomijo« sodobnosti. Pa vendar se zdi, da tekst ne deprimira, upočasnjuje bralca. V svoji teksturi in jeziku vsebuje nekakšno vročico, ki te pritegne, posrka vase, v svoj delirij. Na koncu te ne pusti razočaranega nad svetom, ne želiš si moralizirati in jadikovati, kvečjemu se počutiš naelektrenega, ker si prebral nekaj tako divjega, da si pripravljen na soočenje s svetom, kakršenkoli pač je. Kljub vsemu razkroju se pri Ballardu ohranja neka libidinalna sila, ki tli in kali, ki še vseeno vsebuje vitalno energijo – nekakšen upor, trzljaj, vselej na delu.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Delal bom več

    Martin Justin

    Oktobra lani je po precej odmevni prometni nesreči v Essexu, v kateri je umrlo 39 vietnamskih migrantov, skritih v prikolici tovornjaka, britanski Guardian poročal, da mladi Vietnamci tihotapcem za pot v Evropo plačujejo 10.000 do 40.000 dolarjev, nato pa običajno končajo v kozmetičnih salonih ali pridelovalnicah marihuane, kjer z delom v suženjskih pogojih odplačujejo svoj dolg.

  • Poskus pesnikovega razstoličenja

    Miha Marek

    Ironično naslovljena zbirka Maraton puhlosti in nesmislov dialogizira z drugo, bolj aktivistično naslovljeno Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (tretji poskus) (Hiša poezije, 2020). Obe knjigi kažeta, da sta bili spisani v živo, v tesnem stiku s sočasnim družbenim in kulturnim dogajanjem v lanskem pretresov polnem letu.

  • O pivu, koncu sveta in sploh vsem

    Špela Sabati

    Nič ne kliče po udobnem naslanjaču in kokicah bolj, kot prikaz vesoljskega potopa, pri katerem se nekateri posamezniki vsemu tehničnemu napredku navkljub povzpnejo na splav, narejen iz praznih pivskih sodov in se (s tabletko za hitro, nebolečo smrt v žepu) ekstatično prepustijo usodi.

Izdelava: Pika vejica