Popotovanje ljudi žanra

Začel bom z zgodbo o slikarju, ki je »slutil, da je bistvo, srž slikane reči nekaj povsem drugega od njene upodobitve«. Predmete je zato slikal iz različnih zornih kotov, isti predmet narisal stokrat, »ko pa ga je risba razočarala s svojo neresničnostjo, se ni potrudil niti dokončati dela«. Rečeno je, da »bi lahko postal pravi mojster, če se ne bi popolnoma posvetil neki ideji, ki je na koncu obvladala njegov um«. Raziskoval je »perspektivo«, ob tem pa se vrgel še v geometrijo in matematiko, »hotel se je polastiti skrivnosti predmetov, ki jih je slikal«, postopoma pa je postajal vedno manj zadovoljen s svojimi deli. »Razmerja med naslikanimi predmeti so se mu vedno zdela ponarejena.« In še slike, ki jih je delal po naročilu, so ob teh njegovih študijah postale vedno bolj »dremave«: »Ni jih več oživljala tista notranja sila prepričanja umetnika, […] da je svet, ki nas obdaja, od začetka do konca resničen.« Njegova zgodba se v celoti odvije na slabih petih straneh Potovanja ljudi Knjige, konča pa se s tem: »resničnost« mu še zadnjič, preden dokončno opusti svoje slikanje, pokaže, »da je ni mogoče zajeti v preproste, matematične obrazce in modele«.

Prevpraševanje resnice, »resničnost«, ki je ni mogoče zajeti s človeškim razumom, ideje in koncepti, ki ljudi obsedejo – če si pogledamo zbirko Piknik od blizu, bi lahko rekli, da gre za eno od rdečih niti vseh del, ki jo sestavljajo. Vse pisanje H. P. Lovecrafta temelji na strašnem pomisleku, »da obstajajo meje, ki naj jih ne bi človek nikoli prestopil«, na drugi strani teh meja pa obstaja nekaj, kar presega meje človekovega razuma. V skladu s to idejo so tudi v Primeru Charlesa Dexterja Warda besede in opisi pogosto le približek resnici, ki se opisu izmika. Dobesedno vse v Pikniku na robu ceste bratov Strugacki se vrti okrog tega, kako zelo zaverovani smo v to, da smo svet in življenje v celoti spoznali in da lahko vsak pojav razložimo na logičen način, da si skorajda ne moremo predstavljati srečanja z nečim tako zelo drugačnim, da bi nam v luči tega vse znanje in ves razum odpovedala. Nekje v osredju zbirke Piknik sta torej vprašanje mej človekovega razuma ter njegovega stika z neznanim in neizogibno tudi ta neverjetno izmuzljivi in zahrbtni pojem: »resnica«.

Popotovanje ljudi Knjige je zgodba o želji po dokončnem razkritju in razumevanju vsega neznanega, o absolutni želji po spoznanju, materializirani v podobo Knjige z veliko začetnico. Problematika stremljenja k nekakšni absolutni resničnosti ali objektivnosti se dobro pokaže že v povzeti vložni zgodbi o slikarju. V povezavi s tem slikarjem se pokaže še v enem prizoru: liki se v sedmem poglavju znajdejo pred eno njegovih slik, predelavo zgodbe o spopadu sv. Jurija z zmajem, ob gledanju slike pa ima vsak od prisotnih drugačno razlago (če ne kar »resnico«) o umetnikovi intenci. To sta samo dva primera, ki še posebej izstopata, zares pa vse v romanu služi poglabljanju in problematiziranju pojma »resnice«, tako v povezavi s posameznikom kot s širšo družbo.

To velja tudi za osrednje literarne osebe. Odpravo oziroma popotovanje vodi Markiz, kabalist, ki brez najmanjšega dvoma verjame v Knjigo poslednje resnice in na pot sili kljub vsem preprekam in moralnim zadržkom: »Pomislil je na vse tiste, ki jim bo Knjiga dala neomejeno oblast. Pomislil je na vojne, razprtije, grmade in človeški napuh.« Na tem popotovanju ga spremlja več oseb, osrednji pa sta dve: kočijaž Gausche, ki je nem in zato resnice, kakršne že koli, sploh ne more izraziti, in kurtizana Veronika, ki sama ustvarja svojo resnico o svetu: »Veronika ne bi mogla biti to, kar je bila – luksuzna kurtizana – če si ne bi izdelala lastne filozofije odhodov svojih ljubimcev. Ker jim je, ko jim je predajala telo, po svojih predstavah predajala sebe vso, je to poimenovala ljubezen.«

Problematiziranje »resnice« pa se ne kaže samo v vložnih zgodbah, v glavnih akterjih ter njihovih razpravah o vsem od umetnosti do ljubezni, pač pa tudi v samem svetu romana. Zgodovinski kontekst 17. stoletja, je na primer izredno plodno prizorišče Popotovanja ravno zato, ker je bilo to obdobje velikih sprememb, ko so nove resnice zamenjale stare. Fantastični elementi (tu jih ne bom omenjal, naj jih bralec odkrije sam) so prisotni v zelo omejeni meri, ravno tolikšni, da postavijo pod vprašaj tudi novoodkrite znanstvene resnice.

Pri vsem tem je avtorica izrabila samo toliko žanrskih elementov, kolikor jih je pač potrebovala, da čim bolj jasno in učinkovito poda zgodbo Popotovanja. Po eni strani njen roman vsebuje elemente številnih žanrov, od fantazijskega do zgodovinskega, po drugi pa noben ne prevlada, zato bi tudi težko rekel, da gre v primeru Popotovanja za žanrski roman. V najboljšem primeru bi to bil nekakšen žanrski amalgam, v resnici pa je preprosto roman, ki si kot mnogi drugi sposodi določene žanrske elemente.

Olga Tokarczuk: Popotovanje ljudi Knjige

Oznaka »žanrsko delo« v resnici učinkuje kot nekakšno zunajbesedilno sredstvo, ki, podobno kot naslov, že vnaprej ustvari določena pričakovanja, osnovana na podlagi vseh ponavljajočih se in poznanih lastnosti tega žanra. To je sicer nekaj, kar lahko največji žanrski mojstri izrabijo na umetniški način: če poznajo te ponavljajoče se lastnosti, lahko predvidijo bralčeva pričakovanja in jih v zgodbi na pomenljiv način ovržejo. Ker pa se Olga Tokarczuk ne zmeni za žanrske okvire in svojih del tudi ne klasificira kot žanrskih, pač pa si izposoja samo določene žanrske elemente, ki koristijo zgodbi, takšnega poigravanja s pričakovanji v njenem romanu preprosto ni.

Oznako »žanrskega dela«, ki jo z uvrstitvijo v žanrsko zbirko njen roman brez dvoma prejme, pa vseeno pospremijo pričakovanja, ki lahko na nepredvidljive načine vplivajo na bralsko izkušnjo. Ob svojem prvem branju Popotovanja sem bil tako na primer posebej pozoren na vse njegove žanrske vidike: kabalista nisem dojemal kot navadnega človeka, ki pač verjame v posebno, zastarelo filozofijo, pač pa ves čas pričakoval nekaj resnično mističnega. V povezavi z njegovo bratovščino se pojavi na primer tudi besedna zveza »magični obred«, ta pa ima v žanru posebno konotacijo. Ta kabalist, kot sem že prej omenil, je namenjen na naravnost neverjetno odpravo za mističnim artefaktom, in marsikdo na tej poti podvomi o obstoju nečesa tako mističnega, kabalistovo popotovanje pa se tem ljudem posledično zdi blazno. Šele po tem, ko ga zapustijo vsi razen Veronike in Gauscheja, se jim začnejo dogajati resnično mistične reči, in bliže ko so Knjigi, več se jih zvrsti. Če mističnega ne bi pričakoval, bi skozi roman morda tudi sam podvomil o obstoju Knjige in drugih tovrstnih elementov, in ko bi se izkazali za resnične, bi me kot bralca to presenetilo, ovrglo moja pričakovanja in me prisililo v razmislek. Ker pa sem mistično in fantazijsko ves čas pričakoval, so se moja pričakovanja zgolj izpolnila.

V uvrstitvi Popotovanja v zbirko žanrskih del vidim še en potencialen problem. Vodilna ideja zbirke je predstaviti čim več kvalitetnih prevodnih »žanrskih del« in pokazati, da »žanrskih del« navsezadnje ne gre kar tako prezreti, saj je med njimi marsikaj umetniškega in dobro napisanega. Dokazovati vse to, za primer pa uporabiti vrhunsko umetniško delo, ki je le pogojno žanrsko, pa se zdi v luči tega nekoliko kontraproduktivno. Nekako tako, kot če bi v žanrski zbirki izdali Mojstra in Margareto, ob tem pa govorili »vidite, da je fantazijski roman lahko dober«. In lahko se zazdi, da med bolj strogo žanrskimi deli ni dovolj takih, ki bi sama dokazovala umetniškost znotraj žanra (kar pa seveda ni res, in že mnogi romani iz iste zbirke to dokazujejo – Primer Charlesa Dexterja Warda in Piknik na robu ceste sta oba odločno žanrska, obenem pa nesporno umetniška in kompleksna romana).

Popotovanje je torej dober roman, v katerem ima vse od karakterizacije literarnih oseb do izposojenih žanrskih potez svoj namen, ta namen pa je raziskovati človeka in njegovo željo po spoznanju. S svojimi namigi na neko resnico onkraj človekovega razumevanja se roman tematsko lepo umesti v zbirko Piknik, četudi se ga s tem nekoliko nerodno oprime oznaka »žanrsko delo«.