Novi človek, staro srce

Teksti Mihaila Bulgakova imajo pri nas zanimivo usodo. Že leta 1931 v Mariboru gostuje sovjetsko gledališče z dramo Dnevi Turbinovih, štiri leta kasneje pa v Ljubljani uprizorijo dramo Molière, bolj znano pod naslovom Zarota svetohlincev. Sledi nekaj, kar se najbolje povzame kot »dolgo časa nič«, vse do sedemdesetih, ko si v vrsti sledijo prevodi Mojstra in Margarete (prev. Janez Gradišnik, Cankarjeva založba, 1971), Življenja gospoda Molièra (prev. Stanka Rendla, Cankarjeva založba, 1974), Bele garde (prev. Marjan Poljanec, MK, 1975) in Pasjega srca (prev. Drago Bajt in Severin Šali, MK, 1976), zbirka, v kateri je med drugim najti še »Usodna jajca«, »Diaboliado« in »Prigode Čičikova«. Kratka zgodba »Hiša št. 13« je potem objavljena v antologiji Pisani vetrovi (prev. Cene Kopčava in Drago Bajt, MK, 1978) v zbirki Kondor, znotraj katere izideta tudi drami Škrlatni otok in Molière (prev. Drago Bajt in Milan Jesih, MK, 1981). In potem spet: »dolgo časa nič«, vsaj do izida Treh dram (prev. Borut Kraševec, LUD Šerpa, 2014), knjige, v katero je vključena Bulgakovova dramatizacija Gogoljevih Mrtvih duš, ki sproži vnovičen prevajalski val Bulgakovovih del.

V tem faktografskem pregledu pa vseeno nekaj manjka; rdeča nit, ki se vije vse od prve objave in je pravzaprav edina stalnica Bulgakovove prisotnosti pri nas: konstantni ponatisi Mojstra in Margarete.

Krilatico, češ da je Bulgakov »avtor ene knjige«, sem sicer zasledila v nekem anglofonem članku, zdi pa se, da ne gre za osamljen občutek. Da je avtor zreduciran na eno samo delo ni niti izjema niti tragedija; bolj zanimivo je, da gre v prvi vrsti za interpretacijsko redukcijo. Ravno Mojster in Margareta se pretežno, če ne celo ekskluzivno, trži kot ljubezenski roman. Klasiki imajo pač to nesrečo, da postanejo njihove interpretacije, ko so enkrat zakoličene, precej statične. In sterilne. Element, ki jim zagotavlja večnost, je obenem tudi vzrok njihove naraščajoče okostenelosti, vsaj dokler kolektivno pristajamo na enoznačna poenostavljanja njihovih tematskih linij. Brati Mojstra in Margareto kot pretežno ali izključno ljubezenski roman pomeni odmisliti okoliščine, ki to linijo vzpostavljajo, te pa so bile v tem konkretnem primeru zgodovinske, družbene in politične. In prav glede tega se zadnjih nekaj let dogaja nova redukcija: osredotočanje na zgolj politični aspekt Bulgakovovih del. Avtor, ki je motil zaživa, očitno moti še danes, ko se nekateri zavzemajo za zaprtje muzeja v pisateljevem rojstnem mestu Kijevu, ker da je nasprotoval prizadevanjem za neodvisnost Ukrajine v času Sovjetske zveze, pa tudi njegova upodobitev Ukrajincev v Beli gardi naj bi bila po mnenju nekaterih sporna. Literaturo bo pač vsak bral in razumel po svoje, to je praktično samoumevno, tako kot dejstvo, da zgodovinski kontekst določene perspektive izpostavlja na račun drugih. In tako je čas, da preskočim na Pasje srce.

Bulgakov je povest spisal osem let po oktobrski revoluciji in nemogoče je spregledati bodice, ki jih je uperil proti sovjetski ideji oblikovanja novega človeka, ki se bo vzajemno in sočasno soustvarjal z novim sistemom. Ideja sama po sebi sicer sploh ni bila nova, o »regeneraciji človeka« (la régénération de l’homme) se je govorilo že v času francoske revolucije, ki je takrat uveljavljeni diskurz »novega sveta« naselila s konceptom »novega človeka«. Nov svet, nov človek, nova pravila, nova družba, pri čemer tisto novo vedno pomeni hkrati tudi boljše, seveda za vse, in potem to novoboljše pogosto zapade težnji po unifikaciji, uniformnosti, po brisanju razlik, ki pa so, ko pride do človeškega faktorja, neizbežne. Ideja, da je mogoče novo družbo ustvariti le iz nič, na ruševinah preteklosti, se je od tistega davnega leta 1789 izkazala za precej trdoživo in je bila pogosto povod destruktivnim rezultatom (morda tudi zato, ker se de facto utemeljuje v destrukciji). In leta 1925 je bila ta ideja, opcija, ena od tistih »optimalnih projekcij prihodnosti«, nad katerimi se je navduševal sovjetski (pred njim pa seveda italijanski) futurizem, že v fazi izvajanja.

Pes Šarik, ki se po uspešni operaciji hipofize (in spolnih žlez! Bulgakov je znal biti čudovito ciničen: zakaj bi sicer zgodbo, v kateri je govora o presajanju hipofiz in »moških testisov s semenovodi« s človeka na žival, naslovil s srcem?) spremeni v človeka, nastane »iz nič« v smislu, da je postal nekaj drugega od tega, kar je bil prej, čeprav Bulgakov zelo očitno smeši idejo, da bi karkoli (in še bolj: kdorkoli) nastalo ex nihilo. Pasje telo se začne s pomočjo profesorja Preobraženskega preobražati v tipizacijo, ki uteleša – in tu se zdi, da se avtorjev odpor preliva v poročilo doktorja Bormentala, večinskega pripovedovalca – najslabše vidike novonastalega Sovjeta: oportunizem, hinavščino, antiintelektualizem, brezobzirnost, držo, ki izraža samoumevnost pripadanja dobrin, h katerim, tako je vsaj namignjeno, naj bi sodilo tudi žensko telo. Na udaru sta tudi pomanjkanje vljudnosti (bontona) in občutka za lepo, saj je v novem svetu, kot ga riše Bulgakov, vse podvrženo skrajnemu utilitarizmu. V tem smislu je poklic, ki si ga izbere Šarik, še kako zgovoren: Poligraf Poligrafovič Šarikov postane davitelj mačk; prav mačka pa v evropski simbolni zgodovini predstavlja »nezasluženo blagostanje«, če parafraziram Darntonovo študijo o Velikem pokolu mačk (prev. Polona Poberžnik, Studia humanitatis, 2005), ki se je pravzaprav začel zato, ker se je želel vajenec maščevati gospodarjema in je na piko vzel njunega mačka, ki je živel bolje od njega. V tem smislu bi mačke v Bulgakovovem tekstu morda lahko enačili s tistim deležem prebivalstva, ki je smatran za odvečnega.

Novi človek je barbar, po drugi strani pa ga za takšnega označita izobražena doktorja, ki se preživljata s prodajanjem večne mladosti: premožnežem in vplivnežem, ženskam in moškim, vstavljata nove (mlajše?) »ekstrakte spolnega hormona«, ki jim povrnejo vitalnost (toliko o prej omenjeni regeneraciji), o tem, kje jih dobita, pa je mogoče zgolj sklepati, sploh iz namiga na neko sveže truplo. Pasje srce pač ne zbada le proletarskih Sovjetov. Šarik se ne nazadnje ni ustvaril sam. Novega človeka je tako kot pred njim doktor Frankenstein iz razpoložljivih in neskladnih kosov sestavil profesor Preobraženski, tako klišejski predstavnik starega reda, da je ves čas na meji karikature. Kajti Šarik ima vsaj glede nečesa zelo prav: »Ujamejo žival, ji z nožem odprejo glavo, potem pa vihajo nos. Jaz mogoče sploh nisem dal dovoljenja za operacijo.« Od tu dalje je implikacija grozljiva: Šarik je posledica eksperimenta, izid pa je ušel izpod nadzora. Nemočen, lačen potepuški pes je bil z ulico postavljen v novo realnost, na katero nihče ni bil pripravljen, še najmanj on sam. »Vsa groza je v tem, da njegovo srce zdaj ni več pasje, ampak prav človeško.« Seveda pri tem ne gre povsem izključiti vprašanja, ali je v podobo zajet tudi Bulgakovov »razredni« pomislek, ki se plete vzporedno s tistim drugim pomislekom o človekovem poseganju v naravo, načinih »prevzgajanja« in nenehno željo po nadzoru. Za oblast nad Šarikom se ne nazadnje borita obe struji, »doktorska« in »proletarska«. Tu pa se že začenjajo kočljiva vprašanja, povezana z osebno svobodo in identiteto: kako naj bi se sploh obnašal v človeka spremenjen pes, ki se je moral vse življenje ljudi predvsem bati?

Pasje srce v mnogočem spominja na Bulgakovovo leto prej nastalo novelo Usodna jajca, v kateri raziskovalec zoološkega inštituta Persikov po naključju odkrije žarek, ki pospeši reprodukcijo, v čemer oblastniki prepoznajo odlično priložnost za ponovno vzrejo kokoši v državi, saj jih je nedavno iztrebila kokošja kuga. Zaplenijo žarek in ga predajo skrbniku sovhoza, ki ga po nesrečnem spletu okoliščin namesto v kokošja usmeri v neka druga jajca in tako v Sovjetski zvezi čez noč naraste število gigantskih in do ljudi agresivnih kač, nojev in krokodilov. Kot bi Bulgakov sporočal, da se v rokah Sovjetov vse izpridi, a spet – ne brez predhodne »pomoči« izobraženih kadrov, pa čeprav po naključju. Če so Usodna jajca res predvsem splet usodnih okoliščin, je Pasje srce mogoče brati bolj neposredno: vsakršen (nasilen) poseg v posameznika, osebni, družbeni ali politični, bo pustil neizbrisne posledice, ne glede na namen. Človeško »srce« je nepredvidljivo v vsej svoji grozi.