Otroci so svobodni, mar ne?

Zadnje majsko sobotno dopoldne je H. prišla k meni po kij, ga zavila v papir in spravila v nahrbtnik, nakar sva se družno odpravili na lezbično turo, posebno izdajo, ki jo vodim v okviru vsakoletnega festivala Škuc-Lezbična četrt. Ta pohod po mestu nikoli ni bil množičen dogodek z visoko stopnjo tveganja, letos je bilo drugače samo to, da je bil začetek ture napovedan v novem Parku Ade Škerl in Sonje Plaskan. Že takoj po otvoritvi parka v aprilu so se v spletnih komentarjih usula odklonilna »mnenja«, denimo da istospolnost ne potrebuje tovrstne pozornosti, saj ulic in parkov tudi ne poimenujemo po heteroseksualnih parih ali posameznikih_ (po kom pa?); pa kdo sta sploh ti dve ženski; to je bil in bo ostal naš prulski park brez imena itn. Spletna srenja se je ponovno združila v vlogi samooklicane ljudske porote, ki s stopnjevanjem hujskaštva neti sovražni govor, pa tudi dejanja. Pri tako razumljeni svobodi govora varnost predstavnikov_ manjšinskih skupnosti nenadoma postane (p)oseben problem, ki naj bi ga te reševale same, denimo s policijsko zaščito ali z varnostnimi službami.

Ker je bila tabla z imenom parka dotlej že trikrat vandalizirana, smo na Lezbično četrt prejemale prijateljska svarila, naj dogodek za vsak primer prijavimo in zaprosimo za policijsko spremstvo ali pa najamemo varnostnika_. Obe možnosti sta se nam tokrat uprli. Včasih prisotnost policije, denimo pred leti na festivalu LGBT filma pred Kinoteko, le še bolj negativno izpostavi kulturne dogodke in vzbuja tesnobne občutke, po drugi strani pa se mi zdi tako opiranje na varnostne organe lažna, predvsem pa začasna zaščita, saj storilci_ že najdejo trenutke, še posebej ponoči, ko varovanja zanesljivo ni. Pa še nekaj je. Mar naj bi si kot zagovornice_ svobodnega (LGBT-)gibanja želele_ zaščite s strani represivnih organov – če smo malo bolj filozofsko nastrojene_? Na vsakoletni paradi ponosa, že od leta 2001 naprej, in na drugih javnih manifestacijah, skupnost pri vprašanju varnosti sodeluje s policijo, ki vedno svetuje zlasti samozaščitno obnašanje na javnih LGBT dogodkih: zadržujte se v skupinah, prizorišča ne zapuščajte sami, ponoči ne hodite po temačnih in praznih ulicah, po zaključku dogodka pospravite mavrične zastave in druge znake pripadnosti LGBT skupnosti … Torej, vedno se najprej vprašajmo, kaj lahko same_ naredimo za lastno varnost – in tega sploh ne mislim cinično.

Sprva sem bila zadržana do tega, da bi nas na javnem kulturnem dogodku spremljal skrit bejzbolski kij, kot da ne bi živeli v neodvisni in svobodni republiki, kjer so pravice homoseksualnih in heteroseksualnih oseb po zakonu popolnoma izenačene. Saj gre vendar za kulturni dogodek, na katerem bom govorila o življenju in delu Ade Škerl in Sonje Plaskan, o poeziji, prevajanju, Adini ilegalni dejavnosti v času NOB in potem o življenju v pomanjkanju, ko ji je nesebično priskočil na pomoč France Bevk, o lezbični zvezi, o kateri se ni govorilo na glas … To niso kakorkoli izzivalne ali žaljive teme, vsaj ne bi smele (več) biti. Pa vendar ni bilo zagotovila, da bomo na dogodku res varne_, kajti na mnogih nismo bile_, zato se LGBT osebe vedno ubadamo z vprašanjem varnosti, najraje po tihem, ker je tudi nam neprijetno imeti opravka s sovraštvom in nasiljem. O tem razglabljamo raje same pri sebi ali pa v zakulisju dogajanja, kamor oči ne vidijo in kamor morda le še družboslovci_ kdaj pa kdaj pomočijo lakmusov papir, da bi izmerili_ stopnjo družbene (ne)strpnosti.

Na tem mestu si bom dovolila digresijo v preteklost, kot je v neki moji kratki zgodbi pred desetletji opazil radijski urednik in komentiral, da to kaže na zametke pisanja daljše prozne forme – če se le ne bom ukvarjala s to žensko (beri: lezbično) tematiko, ki nudi premalo snovi za roman. Torej odmik: tisto poletje po zaključku osnovne šole sem sanjala, da bom iz neznanega razloga v par dneh umrla. V snu sem stala pri studencu naše nekdanje hiše v Soboti in žalovala, da nikoli ne bom mogla hoditi v gimnazijo, ker bom jeseni že mrtva. Smrt me bo pokosila v najlepšem trenutku, tik pred višjim pragom učenosti in obeti neizmerne svobode raziskovanja življenja. A sem se zbudila iz more in v gimnaziji kmalu odkrila največ svobode prav izven šolskega kurikuluma (ki pa je morda le bil tisti nujni pogoj, da jo sploh začneš iskati drugje), in pri tem nisem bila sama. Mnogi_ smo obračali_ posvečene strani romanov Hesseja, Sartra, Becketta, Kerouaca idr., sama pa tudi de Beauvoir, poslušali_ vinilke, s katerih so se razlegali hripavi glas Janis Joplin, kitarski rifi Jimmyja Hendrixa ali eskapade Jima Morrisona, častili_ kultne rockovske smrti in reflektirali_ samomor kot ultimativno obliko človekove svobode in tudi anarhije. Bili_ smo načitani_ hipiji_, tako smo radi_ mislili_ o sebi, in potem smo bili anarhistični pankerji_, nekatere_ pa smo v osemdesetih postale_ še mirovnice_, feministke_ in lezbijke, geji, bi, trans, pesnice_, pisateljice_, aktivistke_. Med vsemi temi identitetami ni bilo bistvenih kvalitativnih razlik ali nezdružljivosti, zame je bila to kontinuiteta, no, vse_ skupaj pa smo slednjič pristale_ v novi in pričakovano svobodnejši državi, v kateri se je najprej poskusilo omejiti pravico do splava, in kot vidimo zdaj, to tudi v svetovnem merilu ni več nič presenetljivega.

Včasih je poduk grenek, in sicer: dlje ko na nekem področju sežeš po svobodi, močneje te bo zategnilo kje drugje. Nikoli pa si ne bi bila mislila, da je lahko vprašanje svobode nekaj tako »praktičnega«, kot je vprašanje varnosti. Zveni skoraj tehnično, banalno in daleč od plemenite in presežne ustvarjalnosti, umetnostnih kritik in privzdignjenih intelektualnih razprav, ki kar kipijo od drgnjenja argumentov. Če se ubadaš z varnostjo in (nekje zelo globoko v sebi) določene javne kulturne manifestacije doživljaš tudi kot potencialno minsko polje, je to še povrh vsega tvoj osebni problem. Pred leti sem na Radiu Študent poslušala oddajo, v kateri so ljudi na ulici pobarali, kaj si mislijo o skinheadovski ideologiji, da je treba očistiti Slovenijo, seveda ne smeti, ampak pripadnikov_ic neželenih nacionalnih, etničnih in drugih skupin, ki ogrožajo večinsko slovenstvo. Eden od sogovornikov je vehementno povedal: »Vem, kdo so skini, a jaz nimam problemov z njimi.«

S prijateljico, pesnico, aktivistko in performerko Tanjo Matijašević sva bili jeseni 2022 povabljeni na Librisov poletni literarni večer v Svetem Antonu, a šele letos sva spregovorili o tem, da sva se takrat pri sebi obe spraševali, kako naju bo sprejelo tamkajšnje občinstvo, ne v smislu običajne recepcije, ali jih bova umetniško prepričali, temveč kako se bodo odzvali na lezbičnost in aktivizem kot nespregledljiv del najine ustvarjalnosti in življenja. Pogled na nabito polno dvorano, zvečine domačinov in domačink, naju je tako razveselil kot vznemiril obenem. Spregovorila sem o lezbijkah iz delavskega razreda, bojevitih in zadetih, ki se v romanu Pontonski most (Beletrina, 2020), v katerem uporabljam tako sleng kakor piransko govorico, iščejo in izgubljajo v rejvu in na ljubljanski sceni devetdesetih let. Tanja je brala svoje pesmi, nekatere napisane v kleni gorenjščini, v katere je spretno vpletla lezbične in trans teme ter feministično prevračanje pomenov. Ko so se starejšim gospodom_ v občinstvu razširile oči in usta razlezla v nasmeh, sem vedela, da sva ravno s svojo neposrednostjo prebili zid, in večer je šel v noro odprto smer, polno poetike in sproščenih besed.

Marsikomu se bo potek literarnega dogodka v Svetem Antonu zdel nekaj običajnega: prideš, prebereš, sprožiš odzive in požanješ nekaj empatije ali pa občinstvo ostane mlačno. Vendar neposrednost nastopajočega LGBT avtorja_ ni vedno nevprašljiva, saj je lahko odziv iz občinstva hitro v slogu »vi proti nam«, nakar se usujejo stereotipna »stališča«. Pomembno pa je govoriti o tem, kdo si in o čem pišeš ter zakaj pišeš o tem. No, vsaj meni je.

Tudi sama načelno nimam občutka, da bi se lahko na kulturno-umetniških dogodkih zgodilo kaj slabega, četudi neka tematika ni vsem povšeči, in v glavnem se ne. Ne morem pa se slepiti, da se slabo ne dogaja na več ravneh in da nima daljnosežnih posledic. Tako kot so letos po dnevu Roza_ZRC+ neznanci_ zakurili mavrično zastavo na pročelju knjigarne Azil, in to se ni pripetilo samo tam in samo njim, to se je pripetilo tudi meni in vsem LGBT osebam in še komu, ki se iz nekega razloga prepozna v tem napadu. Kajti taki incidenti niso naključna vandalska dejanja, ampak so natančno usmerjeno sporočilo vsem pripadnikom_ določene skupnosti.

Tudi tistega sončnega junijskega dne leta 2022 v Rigi, ki smo jo raziskovali Brane Mozetič, Aljaž Koprivnikar, Vesna Lemaić in jaz pred skupnim LGBT literarnim nastopom z domačimi avtorji_. Na mostu sredi mesta je stal mlajši moški v klasični obleki, glasno govoril v mikrofon, in čeprav nismo razumeli latvijščine, smo še predobro vedeli, kaj je sporočal, ker je ves čas svojega nagovora stal na mavrični zastavi in jo teptal, ženska ob njem pa je vabila mimoidoče, naj se ustavijo in prisluhnejo. Zvečer v hotelu sem ponovno guglala o situaciji LGBT manjšine v Latviji in prebrala srhljivo zgodbo o tem, da so 23. aprila 2021 v mirnem mestecu Tukums na pragu hiše, kjer je živel s partnerjem, polili z bencinom in živega sežgali 29-letnega medicinskega reševalca Normundasa Kindzulisa. Kljub prejšnjim smrtnim grožnjam, ki jih je prejemal, latvijska policija ni ukrepala in nikoli ni prepoznala homofobnega zločina, ampak je javnosti vsiljevala za lase privlečeno razlago o »samomoru«.

Literarni večer v okviru festivala v Rigi smo dobro izpeljali_, torej brez incidentov, čeprav smo se morda spet preveč »izpostavljali_« s svojo LGBT literaturo, predvsem pa z aktivizmom – in bi torej lahko vsakdo poguglal tudi nas. Kmalu zatem sem v Ljubljani slišala, da je uveljavljena slovenska strejt pesnica komentirala, le kaj te LGBT osebe toliko poudarjajo, kdo in kaj so, saj jim nihče nič noče. (Ona že ve in nikakor ni edina.) Logično nadaljevanje te sodbe je domneva, da nam torej še posebej nihče nič noče, če se ne izpostavljamo. Kot da bi bil molk razpet med zlatom in smrtjo.

Literarni nastopi v tujini so bili kakopak tudi zelo inspirativni in nevprašljivi, kar se tiče govora o lezbičnih delih in aktivizmu, kadar so poslušalci_ oboje razumeli kot integralen del avtorskega ustvarjanja in življenja. Tudi v Indiji, kjer sva z Branetom Mozetičem predstavljala svoje delo na Univerzi v Bangaloreju, z nama pa sta nastopila tudi uveljavljena strejt avtorja_ Andrej Blatnik in Veronika Dintinjana. Ko sem prebrala zgodbo »Ključ od veceja« o lezbijki bučarki, ki ji v neki slovenski gostilni prepovedo vstop v žensko stranišče, ker je videti kot moški, se je v predavalnici vnela živahna razprava. Pa niti ne toliko o spolnih identitetah, ampak o tem, da Indijke v mestih sploh nimajo možnosti uporabe stranišča, ker javnih stranišč za ženske preprosto ni. Po dogodku smo šli_ vsi_ na pijačo, kjer mi je prevajalka povedala, da se je bala brati mojo prvoosebno lezbično zgodbo v rodni kanareščini, saj jo je skrbelo, kaj bi si o njej mislili kolegi_ na faksu.

Bili_ pa smo tudi na literarnih dogodkih na tujem, ki so bili označeni le s splošno oznako »slovenska literatura«, kar je varno. Ko smo z Branetom in s slovenskima strejt avtorjema_ Andrejem Skubicem in Stanko Hrastelj nastopili na Kijevski univerzi v Ukrajini, nama je ukrajinski soorganizator, tudi sam pesnik in gej, pa tudi univerzitetni predavatelj, odsvetoval branje del s homoseksualno vsebino ali govor o aktivizmu. Sama sem sicer že prej nastopala v Ukrajini, v različnih mestih in sestavah, a ni bilo posebnih odzivov na lezbično vsebino, zato sem sklepala, da se je kijevski prijatelj predvsem zbal za svoje dobro ime in čast na univerzi, pa seveda tudi za lastno varnost. To sem lahko sprejela, saj nekomu, ki živi v drugi državi, nikoli ne želim soliti pameti o primernosti ali nujnosti javnega razkritja njegove_ spolne identitete.

Tudi ko smo leta 2012 potovali_ in nastopali_ na univerzalnih literarnih dogodkih po Alžiriji, nama je soorganizatorka, lokalna pesnica in lezbijka, podobno zabičala, naj ne bereva ničesar, kar bi očitno namigovalo na homoseksualnost. Z Branetom sva se potrudila poiskati varne odlomke svoje literature, ki so jih nato prevedli v arabščino. Vsi trije smo se predstavili tudi na neobičajnem literarnem večeru v mestu Gvardaja sredi oaze, na domu domačina, psihologa, ki je organiziral kulturne dogodke. Naše občinstvo je bilo izključno moško in vmes so za nekaj časa vsi izginili, ker so šli k molitvi. Ko so se vrnili, so nam rekli, da bi si želeli od nas slišati kaj več o ljubezni. Ker pa homoseksualna ljubezen ni vedno »samo ljubezen«, o tem nismo brale_. Tudi literatura nikoli ni »samo literatura«, ni univerzalni monstrum, in nekatere_ nismo vedno »samo« pisateljice_.

Kaj pa je drugega Mariborka kot samo knjigarna s premišljenim izborom knjig in literarnih dogodkov? Toda takoj ko v paradnem času tam izobesijo mavrično zastavo v podporo LGBT skupnosti, to nenadoma ni več enaka knjigarna, ni več »samo« knjigarna. Če zastave ne bi izobesile_ in tako »poudarjale_« njenega pomena, se napadi ne bi zgodili – tak sklep se pogosto utrne tistim, ki se jim družbeni molk manjšin prikazuje kot plemenito sredstvo za fantomsko sožitje večin in manjšin. Slišim, da ima zdaj Mariborka v delovnem času varnostnika in je torej vsaj za ta čas rešila »svoj problem« z vandalizmom, ki se sicer praviloma dogaja ponoči. Je tako rešila tudi vaš problem?

O prošnji za molk ali (samo)izbris piše tudi Pino Pograjc v pesmi »pančevo, srbija« v zbirki Trepete (Škuc, 2024), ki temelji na resničnih dogodkih v Pančevu, kjer je bil pred leti umorjen gejevski aktivist in pisec Dejan Nebrigić. Ko je tam gostoval Pino, je srbska organizatorka naročila slovenski urednici, naj ga kot gejevskega pesnika posvari, naj na literarnem večeru pred občinstvom »raje ne govori o teh vsebinah«. Gre za gejevsko poezijo kot tvegano, včasih celo eksplozivno vsebino. Saj se razumemo, da mu ni nihče ničesar prepovedal in da je bil le prijateljsko opozorjen, naj ne nosi glave naprodaj, oziroma še natančneje: če bi se izpostavljal kot gej, torej poudarjal spolno usmerjenost s svojo poezijo in avtomatsko tudi svojo aktivistično držo, bi bila to izključno njegova odgovornost in organizatorka ga že ne bi vzela v bran. To ni njen problem. To je kaj klavrno, a še kako splošno družbeno sporočilo, da so homofobne grožnje in potencialno nasilje na terenu vsakdanjega življenja izključno odgovornost lezbijk, gejev, bi in trans oseb in torej tudi posledica napačne izbire, ker smo »izbrale_« izpostavljanje namesto bolj prijazne in spodobnejše kamuflaže, ki prinaša pomiritev za vse. Kakor da bi količino homofobije, ki se bo usula na nas, v takih situacijah lahko celo sami_ uravnavali_. Misel je absurdna, kajti problem homo-/transfobije ni njen obseg, še manj njeno uravnavanje, ampak njen obstoj.

Leta 2019 smo slovenski_ predstavniki_ nastopili na skupnem večeru LGBT proze in poezije v Sarajevu. Dogodek je potekal tik pred prvo parado ponosa, ki je že močno pregrevala družbeno ozračje v mestu in tudi državi. Nastopili_ smo v Historijskem muzeju, kar zveni kot nevtralen in varen prostor, a ne na dogodku z naslovom Pokvirena književnost. Med čakanjem na začetek večera se mi je v nekem trenutku zazdelo, da v daljavi slišim agresivno skandiranje, značilno za navijaško razgretost in ulične spopade. Ko sem sama pri sebi že skoraj izbrala možnost, da se mi samo blede, je prišla pisateljica in aktivistka Vesna Lemaić, ena od nastopajočih, se nagnila skozi okno, prisluhnila in rekla: »Zdi se mi, da sem nekje daleč slišala fašiste, moram spremljati dogajanje.« Glede na krvavi zaključek prvega sarajevskega queer festivala v letu 2008 in splošno visoko stopnjo nestrpnosti nasilje ni bilo neverjeten izid. Toda naš literarni dogodek je potekal nemoteno, z razpravo v odprtem in svobodnem ozračju, kar smo nedvomno izbrali_ vsi_ prisotni_, ne glede na svoje identifikacije.

Da svoboda na tovrstnih queer dogodkih žal ni vedno samoumevna realnost, čeprav je nedvomno naša prva izbira, smo se prepričali_ tudi v Sloveniji, ob napadu zamaskirane tolpe na literarni dogodek na predvečer državnega praznika v Cafeju Open leta 2009. Ta lokal je bil kljub raznolikosti kulturno-umetniških dogodkov ves čas moteč, ker je bil nedvomno opredeljen kot LGBT, in po napadu so se pod spletnimi članki pojavljali komentarji, da bo »ta lokal gorel«, hkrati pa so nacionalistični_ in desničarski_ politiki_ ter njim podrejena trobila zatrjevali_, da smo samoorganizirali_ napad nase, ker tržimo svoj položaj žrtve. Ja, tako gre to: za vsako vašo žalitev in napad nam Soros nakaže 2000 dolarjev.

V letu 2025 imamo v Sloveniji zakonsko urejene pravice, poleg istospolnih porok in posvojitev končno tudi možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo za neporočene oziroma samske ženske in lezbijke. Imamo LGBT organizacije, parado ponosa, nekaj zbirališč, založbo in po moji oceni zelo visok odstotek priznanih lezbičnih avtoric na celotno prebivalstvo. Štirideset let gibanja in aktivizma se le mora nekje poznati, in seveda imam(o) tudi kar nekaj pozitivnih, celo nepričakovano prijetnih izkušenj z literarnih srečanj. Ko pa me kakšen starš vpraša, ali naj njegov otrok, ki študira v kakšni državi zahodno od nas, tam tudi ostane, ali pa bo lahko pri nas (še) varno živel kot LGBT oseba, je moj odgovor, naj raje ostane tam.

Tudi tisto majsko soboto smo prehodile potencialno tvegano lezbično turo v varnem ozračju. Čeprav svoboda gibanja na tovrstnih dogodkih žal še vedno ni normalna okoliščina, ampak je avantura. Kot umetnica in lezbijka iz delavskega razreda v tej državi živim razmeroma varno, a ne morem biti zares svobodna, dokler se toliko LGBT oseb po svetu sveta zatira, se jih prisilno zdravi, kaznuje in diskriminira, ponekod celo obeša, poliva s kislino in sežiga. Dokler na milijone ljudi trpi revščino, lakoto in vojne. Dokler ni niti najmanjše varnosti, kaj šele svobode, za ujete v Gazi. Dokler se vplivni del sveta spreneveda, da otroci ne umirajo v grozljivih vojnah in da bi bilo mogoče spopade celo nekako »nadzorovati« in omejiti. Dokler je alternativa krutemu pobijanju živali samo humanejši pomor. Iluzija o nekakšni zajezitvi sistemskega nasilja je še ena anomalija kapitalizma, ko se namesto odprave krivic ali družbene neenakosti ponuja usmerjeno nadzorovanje.

Samo nekaj dni po tisti sobotni turi je bila tabla z napisom Park Ade Škerl in Sonje Plaskan poškodovana šestič. Me_ pa štejemo. Dan pred otvoritvijo julijske mednarodne konference Sexuality and Social Work so neznanci_ ponoči z visokega pročelja Fakultete za socialno delo odstranili mavrično zastavo. Z oken lokala Pritličje so večkrat poskušali strgati mavrično zastavo, storilci_ so javno strgali znak Stop Arming Israel in se celo posneli. Zelo moteče in potencialno eksplozivne so vse tovrstne politične oznake, ki v resnici daleč presegajo »naše« in »vaše« posebne probleme.

Pa naj sklenem z literarnim dogodkom izpred nekaj let v manjšem slovenskem kraju, ko me je po zaključku ogovoril starejši domačin – da ga ne bi kakorkoli izpostavila negativnim odzivom, kraja dogodka ne omenjam. Jasno mi je povedal: »Jaz sem to, kar ste vi. Ali razumete, kaj vam pravim?« Nisem pričakovala, da se bo razkril kot gej, če povem še eksplicitno. Povedal mi je, da je kljub svojim drugačnim občutkom vse življenje živel z ženo, da je bilo v njegovih časih pač tako, a da jo je spoštoval, z njo ima dva odrasla otroka, ki sta se šolala v New Yorku in tam tudi ostala. »Veste,« mi je slednjič rekel z žarom v očeh, »moji otroci so svobodni.« Zlepa se nisem mogla spomniti, ali sem že kdaj srečala starša, ki bi se pohvalil s svobodo svojih otrok.

Uvodnik je bila prvič objavljen v Literaturi 411.