Lahko se samo poklonimo.

O spominu pravimo, da je nezanesljiv, o prevodu pa, da je izdajstvo.

V javnem govoru je nenehno pozivanje k spoštovanju in spoštljivemu dialogu, zlasti kadar prihaja iz ust odločevalcev, jako spolzka zadeva.

Književno prevajanje je zaradi očitnega vpliva na razvoj in pretok misli treba postaviti v središče kulture in intelektualne produkcije.

To fantastično ugotovitev, da je Slovenija dežela sočne jezikovne arhaike, nekakšno 10. ali 11. stoletje, preneseno v energično sodobnost, še danes nosim s sabo.

Vsi se strinjamo, da stanje ni optimalno, vendar operacija nekako noče prav steči.

Nekako po naključju sem se znašel v prevajanju in ugotovil, da mi ustreza bolj od tistega, kar sem sprva načrtoval.

Sama si želim, da bi bilo podob Slovenije na Poljskem več, torej ne le ta, da gre za del bivše Jugoslavije in spomine nanjo.

Iščem kratek stik. Da me nekaj sune, ohromi, izzove, nekaj, da me spravi iz tira, da me gane, ker je tako genialno.

Madžarski prevajalec in literarni posrednik Zsolt Lukács je zaključil študij slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v Veliki Kaniži na Madžarskem, kjer dela kot prevajalec iz slovenskega jezika in organizator kulturnih prireditev, ukvarjal pa se je tudi s sirarstvom. V madžarščino je prevedel dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Aleša Debeljaka, Tomaža Šalamuna, Edvarda Kocbeka, Miklavža Komelja, Aleša Štegra idr. Doslej je v madžarščini v njegovem prevodu izšlo 16 pesniških zbirk,Preberi