Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe

»Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don't mind at all.«

Naj to besedilo služi tudi kot poziv financerjem dogodka, da bi tudi v prihodnje po Evropi širil besedo o slovenski literaturi na edini način, ki se za to zdi primeren: z omogočanjem pretoka idej in znanja med ljudmi, ki so na tak ali drugačen način svoje življenje posvetili književnosti.

Akterji na literarnem polju so dolžni odpravljati pomanjkljivosti in prispevati k bolj emancipatoričnemu uveljavljanju novih avtorjev, literatur, diskurzov, jezikov ipd.

Najbrž je vsak samostojni prevajalec (ne glede na plačilo prispevkov iz državnega proračuna) že doživel bodisi trganje od ust pri subvencioniranih knjigah bodisi mizerne honorarje pri nesubvencioniranih, pri čemer velike in ugledne založbe niso nikakršna izjema. Zato: zlate prinašalke vseh dežel, združimo se! Čas je, da se transformiramo v zagatne pitbule, ki nam bodo – revam/parazitom/pijančkom/(vstavite žaljivko po želji) samozaposlenskim – naklonili nekakšen homogen sindikat.

Število ameriških raziskovalcev, ki se ukvarjajo s sodobno beduinsko poezijo, bi lahko prešteli na prste ene iznakažene dlani. Kljub temu pa izide del nekaterih pesnikov spremljajo ideološko nabite razprave, ki zrcalijo širše spore na univerzah in v ameriški družbi. Beduinski pesnik Muhamad Fanatil el-Hadžaja, ki ga prevajam, je bil denimo goreč zagovornik režimov Sadama Huseina in Moamerja Gadafija, diktatorjev, za katera je znano, da sta ubila na tisoče svojih ljudi. Določeni ameriški raziskovalci skladno s tem verjamejo, da se je treba izidom del tovrstnih avtorjev dejavno zoperstavljati, zato želim avtorjeve delo in nazore tukaj predstaviti, da bi razpravo, njene težave in splošno pomembnost nekoliko podrobneje pretresel.Preberi

Američani so me s svojim bralskim angažmajem presenetili. Mogoče zato, ker živim v Cambridgeu, delu Bostona, kjer na podzemni železnici več ljudi v rokah drži knjigo ali bralnik kot pa telefon. Še verjetneje zato, ker je to mesto polno študentov z vsega sveta in nikakor ne predstavlja splošne ameriške populacije, pač pa zgoščeno populacijo knjižnih moljev, med katerimi recimo študentje prava, ki, izmozgani od študijske literature, za odmor prebirajo Melvilla in Tolstoja, ljubiteljsko delajo vPreberi

V letošnjem letu 60-letnico obstoja med drugim praznujejo pesnik in prevajalec Boris A. Novak, prevajalca Srečko Fišer in Štefan Vevar, Zoran Janković, nobelovka Herta Müller, pesniška zbirka Pesmi štirih in nacionalno Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Slednje je z odprtjem fotografske razstave prizadevnega Vinka Avsenaka v NUK-u obeležilo tudi 50-letnico Sovretove nagrade.Preberi

Bralno-pogovorni večer, ki se je pod budnim očesom organizatorjev projekta Mesto bere Mestne knjižnice Ljubljana odvil 28. marca 2013 v Trubarjevi hiši literature pod naslovom Dobrososedska literatura: Italija, potrebuje določen uvod. Uvod o opijanjenem starcu sredi Čopove, ki se kot v počasnem posnetku zavrti okoli droga ulične svetilke in s težo svojega telesa gravitira proti tlom. Pri tem tudi sama s skoraj upočasnjeno kretnjo naslonim kolo ob steno in se spustim k njemu. “Gospod, me slišite?” Pomežikne. Nato mu iz glave, zakrite s kapuco, počasi začne mezeti kri.Preberi

Dobre zamisli, dober razgovor, toda ozračje je bilo še vedno pesimistično. Le livre Slovène oziroma Litterae Slovenicae, kot se revija, ki jo izdaja Društvo slovenskih pisateljev, imenuje po letu 1991, je bila označena kot projekt, ki v petdesetih letih svojega delovanja ni doživel pravega odziva. Revija nima pravega receptorja, distribucijske mreže, so se strinjali udeleženci okrogle mize dr. Vladimir Pogačnik, Jani Virk in Andrej Medved, vsi v določenih obdobjih tudi uredniki revije. »Ne moremo živetiPreberi

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi