Kaj bi bilo, če ne bi bilo?

V letošnjem letu 60-letnico obstoja med drugim praznujejo pesnik in prevajalec Boris A. Novak, prevajalca Srečko Fišer in Štefan Vevar, Zoran Janković, nobelovka Herta Müller, pesniška zbirka Pesmi štirih in nacionalno Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Slednje je z odprtjem fotografske razstave prizadevnega Vinka Avsenaka v NUK-u obeležilo tudi 50-letnico Sovretove nagrade.

Pa šalo na stran. Leto 1953 je bilo sklepno leto ustanavljanja umetniških in tudi »umstvenih« društev v večini republik federacije, v kateri je bila ena od republik tudi Slovenija. Arhiv Republike Slovenije celo hrani korespondenco tedanjega Društva prevajalcev Slovenije – vanj so bili vključeni tudi strokovni in tehnični prevajalci, ki so se pozneje organizirali po svoje.

Radovednost me vodi v tri jubilejna vprašanja: v kakšni družbeni klimi je vzniknilo Društvo književnih prevajalcev? Kaj o njegovih učinkih izvemo iz virov, saj večino časa žal nismo bili sodobniki, pa četudi bi bili – ali smo po naravi do svoje zaznave skeptični ali smo je naveličani? Kaj pomeni danes in kam bi lahko šlo v prihodnosti?

Oglejmo si torej tisti čas, leto 1953. Nekaj povedo številke. Eminenca slovenske prevajalske misli in prakse, dr. Majda Stanovnik, ki je pred ustanovitvijo študijskih smeri prevodoslovja v Sloveniji v okviru Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo izvajala predmet Literarni prevod, je leta 2005 objavila monografijo z naslovom Slovenski literarni prevod. V knjigi najdemo na strani 92 zanimivo razpredelnico, povzeto po Slovenski bibliografiji.

Število in narodnostna členjenost literarnih prevodov.

Lahko ugibamo: ali je DSKP ugodno vplival na podvojitev števila prevodov med leti 1950 in 1955? Mogoče tudi. V petdesetih, še mnogo bolj pa v šestdesetih in sedemdesetih, je bilo v Sloveniji obdobje avtorskega in prevajalskega razcveta. Vendar: kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, torej Društvo ali razcvet prevodov in avtorske ustvarjalnosti? Verjetno soodvisnost ugodne družbene klime, predvsem pa izjemen posameznik, ki je okrog sebe zbral dejavno skupino.

Pobudnik, ustanovitelj in dolgoletni predsednik DSKP je namreč fenomen slovenskega povojnega prevajalstva, Janko Moder. Za vsako reč, ki se je kdo spomni, da bi jo priklical v življenje in potlej zanjo rabotal, dokler ne shodi, odraste in se osamosvoji, je odločilna silovita energija. Moder je ustvaril DSKP. Star je bil 39 let, ravno prav. In odsedel je že svoje mesece v političnem zaporu, v njem spisal orjaške sonete ter za svojo dušo, brez naročila, prevedel prvi del Fausta.

»Zavedati se moramo namreč, da je Društvo nastalo pravzaprav precej iz kljubovalnosti in boja za preživetje, ne preveč z blagoslovom oblasti« (J. Moder, 30. Zbornik DSKP, 2005). Moder je svoje društvo po lastnih besedah ustanovil tudi zato, ker so mu zavrnili prošnjo za sprejem v Društvo pisateljev (!).

Bil je to čas v začetku petdesetih let, če sledimo knjigi Majde Stanovnik, ko je literarno javnost ob »poplavi« (predvsem ruskih) prevodov takoj po vojni zaskrbelo za kakovost. Poznejši Večerov gledališki kritik Lojze Smasek, gospod, ki je bil zadnji v svoji izumrli vrsti zaposlen samo za pisanje kritik, je pisal kritične prispevke že leta 1953, in sicer je s skrbjo spremljal prevodni razmah, »zlasti razraščanje komercialno uspešnih del na račun umetniških«. Stara reč, torej. Vendar pa je Smaska, Albrehta in v 19. stoletju že Stritarja in druge skrbelo, da bo prevodna književnost, ki je vendarle veljala za drugorazredno, preglasila »avtohtono«, domačo. »Tako pridemo do zaključka, da je slovensko založništvo zgolj reproduktivno udejstvovanje« (Smasek, 1953, povzeto po Stanovnik). In res je bilo do leta 1948 izdanih več prevodov kot domačih del, vendar edinole na področju pripovedništva. Na področju lirike in dramatike je bilo prevodov v primerjavi s slovenskimi deli le peščica.

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je v osebi Janka Modra prineslo mnoge za razvoj in samozavedanje stroke pomembne publikacije: njegov Slovenski leksikon novejšega prevajanja (1985), na primer. In Prevajalske zbornike, ki jih je pomagal ustanoviti skupaj s strokovnimi srečanji, ki so potekala od leta 1975 (na Bledu) naprej. Zborniki so izhajali do leta 2006, nato pa jih je nasledila revija Hieronymus, ki pa bo – se oproščam, po mojem subjektivnem občutku – zaradi dolgega čakanja na prvo številko, pa tudi zaradi skromnejšega obsega, zbornike dodobra nadomestila šele v prihodnje.

Če strnem. Društvo slovenskih književnih prevajalcev je naša prva prevajalska akademija, učilnica prevodne refleksije, pa tudi solidarne kolegialnosti.

Brez Društva ne bi imeli urejene distribucije anekdot, kakršna je tale o Modru in Faustu (navedek po Dnevniku):

Prvi del Fausta je prevedel tudi Božo Vodušek, ki se je že s pogodbo za prevod v žepu v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja znašel s sekiro v roki ob Janku Modru na delovni akciji Državne založbe za pripravo drv. »S čim se zdaj ukvarjate, tovariš Vodušek?« ga je vljudno vprašal mladi Moder. »Fausta bom prevedel.« »Jaz ga pa imam že prevedenega,« je ponosen Moder. Pravnika Voduška to ne zmede: »Jaz pa imam pogodbo v žepu!« Kljub temu sta se dogovorila, da bo Vodušek izdal prvi del Fausta, Moder pa drugega. – Moder je leta zatem zavrnil željo Tomaža Pandurja, ki je pripravljal uprizoritev Fausta v SNG Maribor, da bi na hitro dokončal prevod drugega dela te tragedije, in takrat je ta del prevedla Erika Vouk.

Če še sama anekdotično povežem minule čase prevajalske »dvorne« zgodovine z refleksijo. Majda Stanovnik je bila leta 1953 brucka na oddelku Antona Ocvirka, katerega biografijo je 54 let pozneje objavila skupaj s Tonetom Smolejem – slednji pa je v njeno čast skupaj z Darkom Dolinarjem in Martino Ožbot leta 2009 izdal znanstveni zbornik Komparativistika in prevajalstvo. Dve leti starejši od nje je bil Ocvirkov študent Jože Stabej.

Društvo je … refleksija, dobrodušnost generacij, so anekdote, legende o legendah … Da sploh izveš, kdo je »legenda«. Frane Jerman, na primer, ki ga poznamo kot filozofa, a je bil tudi velik prevajalec. – In, kar je morda najpomembnejše: Društvo ima svojega duhá, ima tradicijo, neko posebno, omikano držo. V Društvu si še pridržimo vrata. V Društvu lahko mladi srečajo zrele prevajalke in prevajalce, jih vprašajo kaj o življenju, domu in svetu, pa o tem, kako je, ko se s prevajanjem postaraš. Da je sladko, če se lahko tako postaraš. A če bo šlo tako naprej, se nas večina ne bo mogla. In lahko jih vprašajo kaj o slovenskih prevajalskih rodbinah in ali je z njimi tako kot z zahodnoafriškimi pevci grioti – da se rodiš z darom, rodiš v stan. Ali o tem, kako se je razvijalo podnaslovno prevajanje. Povedo ti iz prve roke, ob čaju. – Ta del, društveni duh, je najteže ubesedljiv in ujemljiv, kot vselej, a najlepši. Malo zadiši, ko zaškriplje parket v vili na sedežu Društva, v ulici ob parku, poimenovani po nekem tridesetletnem komunističnem heroju. – A ta duh ni nič prevratniški, bildungsbürgerlich je, klasičen. Zaupanje se gradi nekaj let. Na podlagi živih stikov.

In navzven, koliko pa družba posega po sadovih te ustvarjalnosti? Kolikšno branost, izposojanost beležijo napori DSKP? Kratka poizvedba v Cobissu nam pove, da ni v letu 2013 izposoje doživel nobeden od Modrovih zbornikov. Knjiga Martine Ožbot Prevodne zgodbe je bila izposojena 14-krat, knjiga Toneta Smoleja Iz francoskega poslovenjeno 9-krat, zgoraj omenjeni Slovenski literarni prevod 11-krat. Pičlo, torej, vendar pa so ostale publikacije DSKP izpitno gradivo pri zadevnem predmetu na Oddelku za primerjalno književnost v Ljubljani ter pri predmetu Prevajanje literarnih besedil Filozofske fakultete v Mariboru.

V zbornikih in monografijah pa beremo tudi o manj poznanih točkah prevodne zgodovine, na primer o dejstvu, da so si tudi nekatere naše velike profesorske glave nekoč davno nakopale tu in tam kak grehec. Velike bisere so slovenile iz druge roke, tudi beduinsko poezijo iz 6. stoletja (prevod francoskega proznega prevoda). Proti ležernemu odnosu do bogate arabske zakladnice se vse od konca osemdesetih let 20. stoletja v okviru Društva borita Margit Podvornik Alhady in Mohsen Alhady.

Smo še kaj pozabili? Seveda: v zadnjih letih je Društvo z zagonom pripravljalo tudi pravo obilico javnih prireditev ter odločno prispevalo k promociji književnega prevajalstva ter obravnavi perečih stanovskih problematik. Prireditve so bile pogoste že prej, a zdi se mi, da jih je zadnja leta res še mnogo več.

Pa tudi družbeno moč ima društvo kar precejšnjo: predstavnico ali predstavnika v svetu Javne agencije za knjigo in koncesijo za podeljevanje štipendij iz naslova knjižničnega nadomestila. Pogajalsko pozicijo ima in ugled, vpraša se ga za mnenje pri ministrsko-administrativnih novotarijah, ki bi vplivale na življenje prevajalk in prevajalcev. Šestdesetletniku primerno. Vključi se ga v nove zore prekernih bojev, saj ima zadnja leta dejavno sekcijo za samozaposlene v kulturi, kategorijo, ki se otepa eksistenčnih težav. Mednarodno pa tudi: DSKP je včlanjen v Evropski svet združenj književnih prevajalcev – CEATL.

Včasih je Društvo v zagati, ko kak član poprosi za več, kakor je sposobno dati. Na primer zavetje. Razsoditi, povedati, kaj je prav, okarati kakšnega člana ali članico zaradi grobosti do sočlana, sočlanice. Častno razsodišče se javno izreče poredkoma. Nazadnje se je sestalo leta 2011 na pobudo člana Aleša Bergerja in se izreklo o vprašanju, ali prevajalec ravna etično, če na novo prevede že prevedeno literarno besedilo, in ali s tem škoduje avtorju prejšnjega prevoda. Odločili so, da je to povsem etično.

In če se ozremo čez plot in nas zanima, kako je s prevajalskimi društvi drugod po svetu? Imajo kaj svežega, česar mi nimamo? Zanimivo izkušnjo ima šele 9 let staro Društvo literarnih prevajalcev v Litvi: dejavnost društva je odločno usmerjena v prizadevanja za dvig ugleda literarnih prevajalcev v javnosti – društvo denimo zbira in arhivira članke s področja prevodne kritike in prevodoslovja ter jih objavlja na spletu, obenem pa financira (!) in organizira izdelavo prevodnih kritik. Prevodna kritika torej ni nujno skrb (mačehovskih) medijev (glej letošnja neuspešna prizadevanja Anje Golob na področju izginjajoče gledališke kritike v dnevnem časopisju), marveč prevajalskega društva, ki avtoricam in avtorjem kritik celo plačuje dostojne honorarje. Podeljuje vsega skupaj 6 nagrad, mdr. posebno letno nagrado za prizadevanja v zvezi s prevajalsko prakso oziroma teorijo literarnega prevajanja, simpatično čbelsko »antinagrado« za neuspele založniške podvige oziroma slab odnos do prevodne kulture (prejmejo jo lahko tudi novinarji ali recenzenti, ki ne omenjajo prevajalcev) in nagrado za dobre knjižne urednike, kar bi gotovo prišlo prav tudi v Sloveniji. Dejavnost društva je ob izdatni podpori litovskega ministrstva za kulturo in kulturnih subvencijah financirana tudi iz tako imenovanega »žganjarskega sklada« (Sklad za podporo kulture in športa, ki črpa sredstva iz davka na alkoholne pijače).

Letos praznuje 60-letnico ustanovitve tudi srbsko društvo književnih prevajalcev – leta 1953 so se ustanovili ob boku Modrovih slovenskih kljubovalcev »ideološko selektivnim« pisateljem. Danes podeljujejo 7 nagrad, ob tem pa izdajajo revijo Mostovi, ki je na voljo v spletni obliki in za katero ob izidu pripravijo promocijski večer. Za obveščanje članov o dejavnosti društva pa pripravljajo spletni bilten, ki izide štirikrat do šestkrat letno in je prav tako na voljo na spletu. In njihovo veliko mednarodno prevajalsko srečanje z udeleženci iz desetih držav bo čez dve leti slavilo 40-letnico.

Kaj pa bi osebno želela našemu društvu? (Vem, da ni pošteno nalagati zamisli, mar bi zavihala rokave in poprijela ter pomagala sama.) Takle dvomesečni spletni bilten bi ne bil od muh, stik s članstvom je zlata vreden, kakor je poleti pokazala alternativna kandidatura za predstavnika Društva v organu JAK »iz baze«, ki je bila številčno močnejša od glasov za uradno kandidatko po internem izboru vodstva. In da bi bili vsakoletni napori »razmigati člane« in najti razumevanje pri financerjih (Moder, 2005) manjši, a da bi dejavnejše sodelovanje omogočili tudi fizično manj navzočim članom – to bi bilo prijazno do tistih, ki živijo dlje od Ljubljane, in do starejših, manj mobilnih in invalidov –, tudi v obliki volitev po pošti.

Poltretja stotnija članic in članov nas je in nekaj bi se jih gotovo moralo najti, da bi pomagali v učinkovito življenje dosežkom truda dosedanjih generacij. Na primer že pred leti izoblikovanima vzorčni pogodbi in minimalni tarifi, ki bi postali standard v slovenskem založništvu. Če tole bere tudi kdo z JAK, naj sprejme odgovornost in si vzame k srcu.

Za društveno prihodnost pa še želja za več spletnih objav, začenši s seznamom objavljenih publikacij, in za kanček bolj decentralizirano pot – nemara bi člani v Posočju, Posavju, Podravju, Pomurju in kar je še slovenskih rek tostran in onstran državnih meja, odločneje poprijeli za delo ter pomagali prostovoljski ekipi zadnjih dvajsetih let, predvsem Dušanki Zabukovec, Jožetu Stabeju, Ireni Trenc Frelih, Maji Kraigher ter mlajšim garačkam in garačem.