LUD Literatura

Zdelo bi se mi fino, če bi imel kdaj priliko narediti kakega Shakespeara

Jernej Županič. Foto: Matjaž Rušt, Društvo slovenskih književnih prevajalcev

Pogovor z Jernejem Županičem, dobitnikom Sovretove nagrade 2023

Ana Geršak

Jernej, najprej čestitke za Sovretovo nagrado! Če se za potrebe pogovora najprej obrneva nekoliko k tvoji biografiji: študiral si primerjalno književnost in filozofijo, ukvarjaš pa se z lektoriranjem, prevajanjem in seveda pisanjem tako poezije kot proze. V intervjuju o knjigi Deborah Levy Mož, ki je videl vse (Beletrina, 2021) poveš, da si obiskoval mednarodno gimnazijo in opravljal maturo v angleščini. Zase praviš, da si »bolj ali manj samouk«. K jeziku pristopaš iz različnih vidikov, kot lektor, pesnik, pisatelj in prevajalec. Kako se tvoj odnos do jezika v različnih vlogah spreminja?

Ja, v tretjem in četrtem letniku gimnazije sem bil v programu mednarodne mature (IB – International Baccalaureate) – to je pa, kar se tiče moje formalne izobrazbe, v resnici vse, kar je kakorkoli povezano z angleščino. Zdaj ko razmišljam, se megleno spominjam, da sem šel delat še nekakšen profficiency exam na British Councilu – ampak morda v resnici nisem šel in sem to zgolj bolj ali manj resno načrtoval. Skratka, kot vidiš, to očitno takrat zame že ni bilo posebej relevantno.

Moj odnos do jezika je, bi rekel, ves čas enak. Pravzaprav nimam posebnega odnosa do jezika. Govorim ga in pišem in razumem, to je to. Pri lastnem pisanju si seveda dovolim malo več inventivnosti kot pri prevajanju (razen kjer je to eksplicitno umestno), pri prevajanju malo več kot pri lektoriranju, ampak mislim, da je to pač razumljivo in samoumevno. Kot lektor sicer ne poskušam biti ne vem kakšen »varuh« knjižnega jezika; so sicer napake, ki jih dosledno popravljam, ker mi grejo na živce, ampak v osnovi k lektoriranju pristopam tako, da poskušam tekst narediti tak, kot bi ga pač hotel imeti avtor – z vsemi morebitnimi odstopanji od pravopisne norme (razen seveda tistimi, ki me, kot rečeno, živcirajo – ampak tudi tam se na koncu koncev uklonim avtorjevi volji, le da recimo šele po izmenjavi dveh ali treh komentarjev).

Te je kdaj vseeno zamikal študij angleščine ali prevajalstva?

Ne, do prevajanja sem prišel šele pozneje, ko je bilo v zvezi z mojim študijem že vse odločeno. Nekako po naključju sem se znašel v tem in ugotovil, da mi ustreza bolj od tistega, kar sem sprva načrtoval. Da bi potem, po primerjalni književnosti in filozofiji, šel dokončat še kak študij, mi niti na pamet ni padlo. Zelo hitro se je itak izkazalo, da v tem fohu diplome ipd. ne štejejo prav dosti.

Da bi bila to prednost, pa vseeno ne bi rekel. Menim sicer, da se prevajalec naredi predvsem s prevajanjem oziroma z izkušnjami, ampak kak tozadeven študij vseeno gotovo ne škodi. Koliko koristi, pa ne vem.

Če se Cobiss ne moti, potem je kot tvoj prvi prevod zabeležena zbirka kratkih zgodb Irwina Welsha Pogreto zelje: zgodbe kemične degeneracije (Beletrina, 2013), skupaj z Bredo Biščak in Andrejem Skubicem. Leto kasneje sta se z Urbanom Vovkom lotila Franzenovega dela Kako biti sam (Beletrina, 2014). Prevajanje pogosto dojemamo kot samotarsko opravilo, obenem pa obstajajo tudi pobude (kot na primer LitTransformer znotraj Mest literature UNESCO), ki se zavzemajo za drugačen, kolektiven tip prevajanja. Kakšna je tvoja izkušnja z delom, kjer sodeluje več prevajalcev?

Pogreto zelje je bilo moj prvi knjižni prevod, res je, sem pa že pred tem naredil kako malenkost, ki je bila objavljena revijalno.

Pri Welshu in Franznu je bilo sodelovanje popolnoma neproblematično, ker sodelovanja v resnici ni bilo. V prvem primeru smo pač prevedli vsak svoje kratke zgodbe, v drugem sva prevedla vsak svoje eseje, in ni bilo nobenega usklajevanja, ker ti teksti itak pač stojijo sami zase in se drug na drugega ne navezujejo, razen da se pri Welshu morda v več zgodbah pojavljajo iste osebe – ne spomnim se več čisto dobro – ampak to so itak samo imena oziroma vzdevki, skratka nič takega, kar bi zahtevalo usklajevanje.

Sem se pa z resnejšim sodelovanjem tu pa tam srečal, ko sem še prevajal za agencije. Včasih je prišlo kakšno naročilo, ki je bilo dovolj obsežno in je imelo dovolj kratek rok, da so ga morali dodeliti več kot enemu prevajalcu. Kakšnih strašnih problemov s tem večinoma ni bilo, malo smo pokomunicirali glede kakšnih strokovnih izrazov, to pa je bilo bolj ali manj to. – Mi je bilo pa tudi to precej tečno in odveč. Samotarska narava prevajanja mi je všeč, in vse, kar pride zraven onkraj tega, me prejkone živcira.

Tvoj prvi samostojni prevod je bila zbirka Lydie Davis Samuel Johnson je ogorčen (LUD Literatura, 2015). Izšla je pri zbirki Stopinje, ki deluje tako, da izbiro oziroma predloge prevodov prepušča prevajalcem, zato (morda zmotno?) sklepam, da ti je Davis še posebej pri srcu. Kaj te pri njeni prozi najbolj pritegne?

Davis mi je res pri srcu, ampak mi je to postala, šele ko sem jo prevajal. Skratka, naj zbirka Stopinje deluje tako ali drugače (in pozneje je res tako), v tem primeru avtorica ni bila moja izbira, pač pa Blatnikova. Ne spomnim se več dobro, kaj se je tedaj dogajalo s tem, ampak nekako je naneslo, da naj bi se to pač prevedlo – in ali bi lahko jaz? Seveda bi, ker sem se takrat na vse kriplje poskušal uveljaviti kot resen književni prevajalec in se izviti iz agencijskega dela. Tako sem to pač pograbil z obema rokama, avtorica mi je pa tudi hitro prirasla k srcu, čeprav je bil prevod mestoma hudo zajeban.

Kaj mi je torej danes pri njej všeč? – Predvsem njena ekonomičnost z besedami, tu gre večinoma za kratke kratke zgodbe; da ji uspe z zelo stvarnim, nerazčustvovanim jezikom v bralcu, vsaj v bralcu Jerneju Županiču, vzbuditi močna čustva. Ben Marcus ji je pripisal a nearly autistic failure to acknowledge the emotional heart of the matter, se pravi recimo »skorajda avtistično izmikanje emocionalnemu jedru zadev«, in s tem se zelo strinjam in to se mi zdi pri njej zelo pozitivno (kot se je tudi Marcusu; mišljeno je bilo kot kompliment). Iz zelo preprostih stavkov tako pri Davis izrašča vse mogoče – več zgodbe je, če si lahko dovolim ta kliše, v tistem, kar sploh ni bilo povedano.

Za nekaj podobnega si pravzaprav prizadevam tudi v svojem pisanju – v poeziji denimo poskušam do nečesa pomenljivega priti z uporabo majhnih, praznih besed (»stvar«, »predmet«, »hvala« itd.), kar se tiče proze, bi rad napisal grozljivko, v kateri ne bi bilo nobene teme in nobene megle, pa bi bila še vseeno strašna. Ampak to je itak najbrž brezupno, še nikoli nisem prebral ničesar, kar bi me zares prestrašilo, tako da najbrž tudi napisal ne bom. Ampak princip, ta princip mi je blizu.

Pri brskanju po seznamu del, ki si jih prevedel, se je izkazalo, da si prevedel veliko več poezije kot proze. Kako sprejemaš odločitev kaj prevesti? Izbiraš predvsem poetike, ki so blizu tvoji lastni ali se raje spopadeš z nečim povsem različnim?

Ah, to je predvsem efekt Dnevov poezije in vina. Zanje sem zadnja leta kar precej delal, in včasih so vsakemu avtorju izdali lastno brošurico s poezijo, pa se potem to zabeleži v Cobissu in po nekaj letih izgleda, da je tega ogromno.

Skratka, večina tega v resnici ni bila moja izbira, to so bili pač gosti festivala. Sam sem izbral bolj ali manj samo tisto poezijo, ki je bila objavljena revijalno. To pa – ja, gotovo, reči, ki so me pač osebno nagovarjale oziroma so se mi zdele zanimive, avtorji, ki sem jih hotel predstavit slovenskemu bralstvu, ker se mi je zdelo, da bi si to zaslužili in da se jih pri nas še ne pozna dovolj. Zelo subjektivno torej.

Ne bi pa po mojem nobene poezije eksplicitno zavrnil. Dolgo sem se ogibal vsakršni rimani poeziji, potem pa sem bil v Moby Dicku prisiljen prevesti nekaj tozadevnih citatov, pa mi je šlo pravzaprav bolje, kot sem si mislil, tako da bi bil danes najbrž pripravljen vzeti tudi kaj takega. Pod pogojem seveda, da bi bil honorar temu ustrezen – prevajanje rimane poezije je vseeno nekaj čisto drugega kot prevajanje prostega, nerimanega verza; z enim rimanim sonetom se lahko ukvarjam več dni, medtem ko lahko na dan komot prevedem sto ali celo dvesto prostih verzov, odvisno pač od dolžine.

Pa je kaj, kar ti pri prevajanju predstavlja še posebej trd oreh? Ali pa so ti orehi trdi predvsem glede na kontekst?

Zdi se mi, da v neologizmih nisem prav dober, da imamo dosti prevajalcev, ki jim uspe iztuhtati mnogo boljše, bolje zveneče rešitve, kot bi jih meni. Pri kakšni fantazijski literaturi se mi dostikrat zgodi, da vidim neko rešitev, ki se mi zdi odlična, in se hkrati zavedam, da se sam tega nikoli ne bi mogel domisliti.

V istem, že omenjenem intervjuju za Beletirno poveš, da je najtežji prevod, s katerim se ukvarjaš, ravno ta Melvillov Moby Dick. Do zdaj si prevajal predvsem dela sodobne literature, to je pa, če se ne motim, tvoj prvi skok v preteklost. Je to knjiga na katero si tudi sicer osebno navezan in si se zato odločil za prevajanje ali pa si prevajanje sprejel iz povsem drugih razlogov? Citati rimane poezije so te torej navdušili, kaj pa ti je predstavljalo največji izziv – morda arhaična angleščina ali navtični izrazi?

Spet se moram sklicevati na naključje, moja kariera očitno sestoji iz naključij. Se pravi – seveda sem že prej vedel, kdo ali kaj je Moby Dick, da je to absolutna klasika svetovne književnosti itd., ampak prebral ga pa še nisem. Mogoče v otroštvu kakšno skrajšano varianto, ma tudi tega se zares ne spomnim. Zgodilo se je skratka tako, da so pri Beletrini načrtovali to novo zbirko, Klasično Beletrino, in me je urednica Špela Pavlič nekoč čisto mimogrede povprašala, ali imam kakšno idejo, kaj bi še lahko sodilo vanjo. Pa sem bleknil tega Kita, in mislim, da še Sliko Doriana Graya, češ da se mi zdi, da je od obstoječih prevodov minilo že dovolj časa, da bi se spodobilo dobiti nove. In one thing led to another, in evo ga, Kit.

Kar se tiče izzivov – jih je bilo precej, predvsem omenjeno navtično izrazje. Jezik je bil pravzaprav nekoliko manj arhaičen, kot sem pričakoval, knjiga se v angleščini tudi danes še dokaj zlahka bere, ni to Beowulf. Skriva sicer par pasti, v smislu besed, ki jih uporabljamo še danes, a danes pomenijo nekaj drugega, kot so takrat – ampak nič posebej problematičnega, mislim, da sem vse to dokaj hitro identificiral.

En zanimiv problem je bilo recimo prevajanje Queequegovega govora – Queequeg je domorodec z izmišljenega tihomorskega otoka in govori nekakšen pidžin, neko precej rudimentarno varianto angleščine, in kako torej iz tega narediti rudimentarno varianto slovenščine? Strašno me zadnje čase moti, ko z otrokom berem stare prevode in/ali Musterjeve stripe, kjer recimo Indijanci govorijo »jaz biti žejen«, ta »biti«, to je popolnoma zgrešeno. Nihče ne govori tako, noben tujec, ki se uči slovenščine in je pri tem še zelo na začetku. In sem torej poskušal to narediti nekoliko drugače, pa ob tem upoštevati, da se besede v tihomorskih jezikih skoraj vedno končujejo z odprtimi zlogi, itd. Kar dosti časa sem vložil v to, ampak se ob tem tudi precej zabaval.

Tvoj prevod Moby Dicka je četrti v slovenščini. Prvi je delo opravil Gregor Koritnik leta 1943, potem Mira Mihelič 1966, ki je naslov spremenila v Beli kit. Trideset let zatem se je prevoda lotila Lidija Novak. Si kdaj preveril rešitve svojih predhodnic in predhodnika? Ali pa si se temu namensko izognil?

Mislim, da sta integralna prevoda samo dva, torej moj in od Mire Mihelič, pri čemer tudi pri Miheličevi manjka uvod s citati o kitih. Zdaj ko gledam na Cobissu, ima Koritnikov okoli 300 strani, torej je po mojem nekoliko okrajšan, prevod Lidije Novak pa cirka 80 plus ilustracije, se pravi gre za otroško knjigo.

Ne razumem sicer, zakaj so se pri Mihelič odločili za to varianto, ampak takrat verjetno Moby Dick še ni bil tako znano ime, kot je danes.

Kakorkoli že, pomagal sem si samo z Miheličevo, vendar šele v drugi fazi prevajanja. Se pravi, najprej sem naredil prvi osnutek od začetka do konca, ne da bi kukal v obstoječi prevod, potem pa si z njim pomagal pri popravljanju oziroma piljenju. Zdelo se mi je, da bo bolje, če v stari prevod ne gledam že prej – da bi bodisi avtomatično posvajal neke njegove rešitve in o njih ne razmišljal dovolj samostojno bodisi skušal na silo delati drugače, se razlikovati od obstoječega, četudi za to morda ne bi bilo nobene potrebe.

Pri popravljanju pa mi je prevod Miheličeve tu in tam prišel zelo prav. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem čisto zgrešil poanto kakega stavka, pa me je potem usmeril na pravo pot.

No, pa seveda sem vedel, kako je Mihelič prevedla slavni prvi stavek, Call me Ishmael. To sem si zelo želel narediti drugače, ampak sem se moral naposled sprijazniti s tem, da boljše rešitve od »Recite mi Ishmael« pač ni – oziroma če je, jo bo moral najti kdo drug. Gre pa tu sicer za to, da Melville ne reče My name is Ishmael, s čimer torej dopušča, da mu v resnici ni ime Ishmael, temveč zgolj želi, da ga tako kličemo, in potem človek lahko razmišlja o variantah, kot je recimo »Recimo, da mi je ime Ishmael« ali celo »Naj mi bo ime Ishmael«, po zgledu Frischevega Gantenbeina – ampak to gre vse že predaleč v to negotovo, nedoločno smer, in mislim, da je vseeno bolje tako, kot je.

Do nedavnega si prevajal predvsem dela sodobne literature, z Moby Dickom in zdaj z Lovecraftovim Primerom Charlesa Dexterja Warda (LUD Literatura, 2023) pa si se začel zazirati v preteklost. Se boš z naslednjim prevajalskim podvigom vrnil nazaj v sodobnost ali se boš raje spustil še dlje po časovni lestvici?

Naslednji prevajalski podvig imam že napol narejen, je pa to Baumov Čarovnik iz Oza, ki je prvič izšel leta 1900, torej cirka četrt stoletja pred Lovecraftom in pol stoletja po Melvillu. Nekje vmes, torej.

Nasploh tu nimam posebnih preferenc, v smislu, da bi se posebej hotel posvečati ali sodobni ali historični literaturi. Več bo verjetno v moji prihodnosti sodobne, ker se pač več prevaja sproti kot za nazaj. Bi se mi pa zdelo fino, če bi imel kdaj priliko narediti kakega Shakespeara.

Katerega pa bi se najprej lotil?

Ah, kaj pa vem. Hamlet je bil preveden že tisočkrat, ma je tudi meni ena najljubših Shakespearovih dram, tako da najbrž tega. Malo manjkrat je bil preveden Macbeth, ki mi je prav tako zelo ljub – to bi bilo mogoče bolj realno. Ali pa tudi kakšne komedije; pred kratkim sem za prevod Medinove monografije o Kafki in njegovih vplivih preverjal citate iz Zimske pravljice, pa se mi je zdelo, da ne bi bilo slabo, če bi se to naredilo na novo. Humor se mogoče postara še hitreje kot kaj drugega.

Tako da – ali eno od mojih najljubših tragedij ali pa kakšno komedijo, ki se je že dolgo ni postavilo na oder.

Saj, tu gre za isti razlog, zakaj bi se mi zdel smiseln tudi nov prevod Slike Doriana Graya – ker je to zelo duhovita reč, kot sem ugotovil, ko sem jo nedavno bral v izvirniku, medtem ko je danes zaradi razvoja jezika dosti teh humornih zadev žal izgubljenih. Nekako ne funkcionirajo več tako dobro, kot bi morale.

Za konec, kot zadnje vprašanje: imaš kakšen tekst, ki bi si ga še posebej želel prevesti?

Hja, tu je seveda ta Wallaceov Infinite Jest, ki ga imam recimo že napol narejenega in še vedno upam, da ga bo kdo pripravljen izdati. Nekaj se zadnje čase spet premika v tej smeri, ampak do zdaj ni bilo iz takih premikov še nikoli nič, tako da si ne mislim dopuščati pretiranega optimizma, dokler se ne izkristalizira kaj zelo konkretnega.

Sicer pa še Cyclonopedia Reze Negarestanija. Huda knjiga, žanrsko skrajno neopredeljiva, neka mešanica med fejk teorijo in grozljivko ali znanstveno fantastiko. Ma tako težko branje, ki si težko predstavljam, da bi kakšno založbo lahko zares zanimalo, pa konec koncev tudi bralce, razen res redkih.

Sem se pa ravno dogovoril za kratko prozo Lorda Dunsanyja, ki je nekakšen prekurzor današnje tolkienovske fantastike – eden prvih primerov world-buildinga, izmišljenih mitologij in podobnega v zgodovini. Tega sem res vesel, to je ena taka zadeva, ki sem si jo v zadnjem letu res prizadeval speljati.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kaj bi bilo, če ne bi bilo?

    Urška P. Černe

    V letošnjem letu 60-letnico obstoja med drugim praznujejo pesnik in prevajalec Boris A. Novak, prevajalca Srečko Fišer in Štefan Vevar, Zoran Janković, nobelovka Herta Müller, … →

  • Sodbo bomo spoštovali

    Iztok Ilc

    V javnem govoru je nenehno pozivanje k spoštovanju in spoštljivemu dialogu, zlasti kadar prihaja iz ust odločevalcev, jako spolzka zadeva.

  • Nacionalne literature in intelektualno življenje ne nastajajo za ograjo

    Martin Justin

    Književno prevajanje je zaradi očitnega vpliva na razvoj in pretok misli treba postaviti v središče kulture in intelektualne produkcije.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.