LUD Literatura

Kaj je ostalo od karizme pod neoliberalizmom

Odlomek iz prihajajoče knjige Zadnja sezona modernizma in maj ‘68: svet, Pariz, Ljubljana (Novi pristopi)

Marko Juvan

Čeprav je zaradi revolucionarnih zahtev študentskega gibanja po temeljiti reformi okostenelih univerzitetnih struktur nastalo nekaj alternativnih univerz (na primer pariški Vincennes leta 1968) in se je obstoječi kurikulum spremenil, se je nadaljnji razvoj univerze zasukal v drugo smer.

Že leta 1919, ko je Weber pisal esej »Znanost kot poklic«, se je obetal tip univerze, ki je to častitljivo ustanovo nazadnje spremenil v korporacijo, katere standardi so merljivi, znanje pa prodajljivo. Bill Readings in Masao Miyoshi vsak po svoje opisujeta, kako se je po revolucionarnem letu 1968 tradicionalna humboldtovska univerza – kulturni organ nacionalne države – izrodila v »postzgodovinsko« in globalizirano »univerzo odličnosti«, ki ji vlada neoliberalno korporativno upravljanje. Miyoshi se o tej preobrazbi slikovito izrazi:

 

»Po šestdesetih letih prejšnjega stoletja so študentje in učitelji še nekaj časa verjeli, da je univerza tradicionalno avtonomen prostor, kjer se znanost goji svobodno in neodvisno. Ta vera pa ni trajala dolgo. Ko je narasla plima neoliberalnega gospodarstva, je prvotni ideal zamenjala ideja odgovornosti (accountability), to pa je nazadnje nadomestilo računovodstvo (accounting).«

 

Globalizacija je po Miyoshiju oslabila vlogo nacionalne države, saj je ta postala odvisna od preknarodnih korporacij; posledično je »kurikulumu zagospodovala ideja uporabnosti«, raziskovalne izsledke in študente pa so začeli obravnavati kot tržno blago. Readings podobno meni, da se v današnjih korporativnih, birokratsko upravljanih univerzah »profesoriat proletarizira«, študentke in študenti pa s svojimi starši vred stopajo v vlogo »potrošnikov« univerzitetnih storitev; univerze se ne posvečajo več razvoju »nacionalne kulture«, pač pa proizvajajo »človeške vire« in znanja, potrebna »za trg«. Po Readingsu je »moderna univerza razrušena (ruined) institucija«. Kritična vednost ni več prvi pogoj za kultiviranega, izobraženega, strokovnega in aktivnega državljana-intelektualca. Nadomeščajo jo razne »kompetence« in znanstvena »odličnost« – slednja je ključna beseda merkantilizacije znanja, pomensko izpraznjena oznaka gole menjalne vrednosti: »Odličnost ne služi ničemur drugemu kakor sebi ali kaki drugi korporaciji iz sveta transnacionalne menjave kapitala.«

Tudi Suman Gupta v nedavni primerjavi pojmovanj univerze v šestdesetih letih 20. stoletja in danes ugotovi, da so levičarska študentska gibanja prvega obdobja razumela univerzo »kot političn[o] prizorišče«, ki ga institucionalno formira vladajoči red, obenem pa je v njem mogoče artikulirati družbena nasprotja in ga zasesti – da bi univerzo odprli, razširili njen družbeni vpliv in jo reformirali vse do stopnje, na kateri bi lahko vladajoči red vrgla iz tirov. Danes, desetletja po upadu študentskega gibanja, Gupta podobno kot Readings opozori na »zakoreninjenost menedžerializma«, opaža pa še »selitev raziskav, ki so podlaga novih politik, v neuniverzitetne centre in razpršitev univerze med fizičnimi in digitalnimi prostori«.

Za položaj karizmatičnih univerzitetnih intelektualcev je pomembno Readingsovo opažanje »upada vplivne moči (power) univerze nad javno sfero ob sočasni odstranitvi (elimination) intelektualca kot javne osebnosti«. »Odstranitev« je morda premočna beseda, vendar se je težko otresti vtisa, da intelektualci v primerjavi s šestdesetimi leti 20. stoletja danes govorijo z veliko bolj relativnega, negotovega položaja. Niso več niti vest vsega naroda niti glasniki svojega razreda. Njihova karizmatičnost je odvisna od po dobe, ki jo o njih oblikujejo mediji, predvsem pa od tega, katera skupina – v čedalje bolj fragmentirani, agonistični in atomizirani postmoderni družbi – v njih pripozna avtoriteto »subjekta, ki se zanj predpostavlja, da ve«.

Kot odziv na razmere sedanje »univerze v razvalinah« (Readings) se širijo pozivi k obnovi visoke teorije. V luči Jamesonovega vodila »zgodoviniti teorijo« se pokaže povezava konteksta »univerze v razvalinah« s trenutnim razpravljanjem o »teoriji po teoriji«. V reprezentativnem zborniku Teorija po teoriji Jane Elliott in Derek Attridge zagovarjata preoblikovanje domnevno samozadostne, lingvocentrične in družbeno-kulturno konstruktivistične visoke teorije v bolj filozofsko in odločno politično postteorijo, ki na eni strani rehabilitira spoznavni realizem ter poudarja političnost, fizičnost in biološkost, na drugi strani pa se ne ustraši niti estetike in metafizike, seveda v Badioujevi ali Meillasouxovi posodobitvi. Urednika intonirata zbornik z ugotovitvijo očitnega, ko obnovita standardno pripoved o vzponu, pojemanju in smrti teorije v razponu od anglo-ameriške posvojitve francoske teorije v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih do devetdesetih let 20. stoletja, ko se je teorija še kar naprej spreminjala, pri čemer pa »njena nedavna utelešenja nudijo kvečjemu nekakšno posmrtno življenje vitalnega predmeta, kakršna je bila nekoč ›Teorija‹, razvodenelo obliko, ki ji manjka tako intelektualne vsebine kot institucionalne pomembnosti«. Z diagnosticiranjem sprememb na prizorišču postteorije po domnevnem koncu zgodovine Elliot in Attridge opozarjata na to, kar bi poimenoval – pace Nietzsche – somrak teoretskih idolov: »›Teorija‹ je bila povezana s težnjo po obsesivnem črpanju iz del posameznih preroških osebnosti, teorija, kakršna se kaže v tem zvezku [tj. postteorija, op. M. J.], pa predlaga odmik od percepcije, da so takšne osebnosti nujna ali soglasna značilnost teoretskega projekta«.

Ali je po vsem povedanem sploh še mogoče govoriti o karizmi teorije danes? Menim, da je odgovor pritrdilen. Kot kaže zapoznela kanonizacija Badiouja na položaj enega vodilnih mislecev sodobnosti, se karizma teorije zdaj gradi drugače in tudi njena narava se spreminja, postaja bolj stvar spektakla kot osebnostne prezence. Odvisna je od kozmopolitskega »zvezdniškega sistema«, ki ga s konsekracijo izbranih teoretikov vzpostavljajo predvsem severno-ameriške univerzitetne korporacije, kot hype pa promovirajo mednarodna industrija znanstvenega tiska in sodobni mediji. Čeprav noben citacijski indeks ne more izmeriti karizme katerekoli teoretičarke ali teoretika, njune karizme ne bi bilo brez obsesivnega medbesedilnega sklicevanja na njuna dela tako v svetovnih metropolah kakor tudi v (pol)periferijah. Zato je komaj kdo zunaj Slovenije že slišal za modernističnega Pirjevca, slovenskega profesorja in javnega intelektualca iz šestdesetih in sedemdesetih let, ki so bila v Evropi zlata doba teorije. Na drugi strani pa v dobi postteorije tako rekoč ves svet spremlja spektakelsko karizmo Slavoja Žižka, teoretskega psihoanalitika in »Elvisa filozofije«, ki je bil v času Pirjevčevih predavanj študent na njegovi univerzi, svoj globalni pohod pa je začel na pragu devetdesetih let. Žižek, prišlek iz periferne Ljubljane, je z metakomentarji aktualnih svetovnih problemov lahko uveljavil karizmo svoje teorije šele po tem, ko ga je priznala prestižna univerzitetna srenja v ZDA. Karizma njegove teorije v primerjavi s Pirjevčevo ne deluje več v okviru nacionalne države, vzpostavljena je kozmopolitsko. Verjetno bi lahko nekaj podobnega trdili za vse sedanje karizmatične teorije.

Tudi karizma postteorije je še vedno ujeta v staro protislovje: po eni strani s svojo kritično heterodoksijo artikulira utopijo, politični program in cilje, s katerimi navdihuje nadnarodno multitudo v njenih lokalnih bojih proti svetovnemu sistemu (na primer gibanje »Occupy«), po drugi strani pa se širi predvsem po globaliziranih medijih in prek znanstveno-raziskovalnih ustanov prav tega planetarnega režima. Zato je njena transgresivnost vedno že izpostavljena pritisku discipliniranja, ki njen performativni politični potencial zapogne nazaj v samonanašalnost ter porajanje novih in novih aplikacij, revizij, kritik in razvitij njenih konceptov.

 

Tekst bo izšel letos septembra v zbirki Novi pristopi (Marko Juvan: Zadnja sezona modernizma in maj ‘68: svet, Pariz, Ljubljana).

O avtorju. Marko Juvan (1960, Ljubljana), znanstveni svetnik in predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter redni profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Trenutno se ukvarja z literarnim diskurzom, medbesedilnostjo, razmerjem med slovensko književnostjo in svetovnim literarnim sistemom, z vlogo kulturnega nacionalizma v obdobju romantike … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O pomembnosti teorije v humanistiki

    Rok Plavčak

    V zgodovini idej srečamo obilico takšnih vzponov, padcev ter reinvencij teorij.

  • Korelacija in vzročnost v medijih

    Martin Justin

    Vsi smo verjetno že kdaj slišali, da korelacija ne pomeni vzročne povezave. A nisem prepričan, da to razliko vedno dobro razumemo.

  • Krize drugih

    Martin Justin

    Lahko se nehamo pogovarjati o tem butastem vprašanju.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.