Črnozobi jedec

Veliko ljudi spušča v snu določene zvoke, to je Niki vedela, zato ni od nikogar pričakovala neprepustne tišine. Kakšen vzdihljaj, šumenje vzglavnika, kašelj, kratko odhrkavanje, morda celo kak dialog, ki bi prodrl iz podzavesti, bi bili čisto sprejemljivi. Ampak Niki sredi noči ni bila deležna takih zvokov, ona je morala poslušati:

»HRRRKKK NNJJOMM NNJJJJOOOMMMM HHHRRRKKKK NJJAAAAAM.«

Njen fant se je zbudil sredi noči in prijel za prvo hrano na svoji poti, odprl je najbolj hrustajočo stvar in začel pošastno na glas žreti. Vse to je storil miže; telepatsko je začutil, kje so prigrizki, in se stegnil po njih, ne da bi prevrnil karkoli drugega. Odprl je čips ali čokolado ali karkoli je pač uspešno naribaril, da je glasno počilo, in se potem polastil dobrot.

»HRRKK NNJJJOOMMM HHRKK NJJAAAM.«

Vse dokler ni v spanju noseča roka sama od sebe omahnila in obležala vsa slana in mastna v vrečki napol požrtega čipsa. Mislila je, da je to to, zato se je tudi sama obrnila na bok, da bi zaspala, a se je čez pol ure v roko čudežno vlila moč in spet je začelo cmokati. Fant je nadaljeval s prehranjevanjem, kot da ni nehal. V noči se je v takih in drugačnih intervalih zganil tudi do štirikrat in vselej avtomatsko nadaljeval od tam, kjer ga je nazadnje zmanjkalo. Zdel se je, kot da ga je uročila luna ali še kaj bolj nagajivega, izključno zato, si je mislila Niki, da bi najedal njej.

Globoko v ušesa si je tiščala slušalke, do konca na glas, in obrnjena k steni poslušala en kriminalni podkast za drugim, dokler ni v spanje odneslo še nje. Tam pa se je potem tako kot zločinci, o katerih je poslušala, znesla nad svojim partnerjem. Pograbila je šumečo vrečko in mu kepo čipsa zarinila po požiralniku, da se ne bi mogel še petič prebuditi. Včasih ga je zadušila kar z blazino, zdelo se je manj pocasto. Če pa jo je prejšnji dan v hecu spet nekaj po svoje žalil, je nanj skočila s celim trupom, ga ukleščila s stegni, da se ne bi izvil, in ga z nožem po prsih zabadala do smrti. Tudi ko je bil že zadosti mrtev, se ni hotela ustaviti, tako jezna je bila.

Preden je zaspala, je v mislih vsakič ponovila, kako bo morala opraviti s fantovim truplom, da je ne bodo ovadili. Ko pa je zjutraj na rjuhi zagledala velik čokoladni madež, je v njej počilo. Tako je pobesnela, da ji je postalo povsem vseeno, tudi če bi morala v zapor.

Cmokanje pa ni bilo zgolj nočno početje – ko bi bilo vsaj! –, trajalo je pravzaprav ves čas. V zgornji vrsti zob je imel luknjo, njega pa je silno potešilo, če si je tisto odprtinico lizal. Vanjo je zarival jezik, ga obračal, se z njim dregal, krtačil in praskal. Od te razvade, ki je prijala le njemu, pa se je naokoli razlegalo glasno mlaskanje. Neštetokrat mu je rekla, naj že enkrat neha s tem, a se ni in ni mogel ločiti od privajenega početja. Najraje bi z roko segla v svoje možgane in si odstranila dele, kjer jo je nevzdržno nerviralo in dražilo. Ampak potem bi si morala odstraniti vse, ker so se ji ob krčevitem zvoku, ki ga je spuščal, naježili celi možgani. Ta zvok je bil resnično izumljen za to, da jo je mučil; poslušati ga je morala namreč že vse življenje. Ko je bila majhna, je bil to zvok, ki ga je redno proizvajal njen oče, še vedno ga.

»Prooosm, nehiii, prooosm, nehiiiii,« se je tiščala za ušesa in padala vedno globlje v obup.

Resnost situacije mu je poskusila razložiti že večkrat, vselej na miren in prijazen način, ker je vedela, da se edino tako kaj doseže. Iz dneva v dan jo je bolj skrbelo za njegovo zdravje. Ni šlo samo za cmokanje, to je bilo v resnici še najmanj ogrožajoče, usta je imel povsem gnila.

»Nočm bit nesramna,« je spet začela, »ampak meu boš ful velke probleme, če zdej ne poskrbiš za to.«

»Če me do zdej ni bolel, me tud pol ne bo.«

»Ne, to se sam stopnjuje v hujše probleme.«

Imel je visok prag bolečine. Lahko da ga je že zelo bolelo, pa se samo njemu ni tako zdelo, najbrž ga je moralo. Na trenutke se je celo spozabil in sam od sebe potožil, da ga v ustih kje kaj zbada.

»Parodontozo boš dobil,« mu je rekla, ker ji je to povedal njen oče in ji rekel tudi: »Nočeš tega.«

Njen oče mu je kupil novo zobno ščetko, pasto in najmočnejšo ustno vodico, kar jih je v drogeriji lahko našel. Ni hotel, da bi kaj prenesel na Niki. Ona pa mu je potem v domači kopalnici pokazala, kako se umiva zobe. Nikoli v življenju si jih namreč še ni umil in ščetke sploh imel ni. Z njim je stala, ga usmerjala in pri vsakem koraku lepo prosila, naj vztraja.

»Res ni hudo,« mu je govorila, kot se govori otroku, ki mu ni všeč okus paste. »Fuj!« je ob prvem stiku pljunil ven. Najbrž ga je tudi močno zapeklo.

»Pol pa vsaj sam vodico uporab.«

Na hitro je poplaknil in se od vsega mučenja komaj opotekel nazaj v njuno sobo. Lonček z vsemi higienskimi pripomočki, kupljenimi samo zanj, je pristavila na poličko poleg svojega in upala, da bo sprejel njeno pomoč.

Naslednji dan je bila ščetka že takoj zjutraj nekam izgubljena, ustna vodica pa se ji je na skritem mestu pridružila čez tri dni.

Naučil se je smejati, ne da bi kazal zobe, in kadar je s kom govoril, je pred usti tiščal roko. Če sogovorec ni bil posebno pozoren in če je z njim stal zunaj, je bil pri zakrivanju votline smrti dokaj uspešen, a je bilo naporno shajati tako. Ves čas govoriti z roko pred usti?

»Če ne gledaš zob, maš lep nasmeh,« mu je rekla namesto tega, da jo smrad moti do točke kozlanja.

Ko je imela ona gnile zobe, ji je namreč vselej govoril, da ga ne moti. Kako bi mu lahko zdaj ona rekla drugače?

Niki je bila sicer od malih nog naučena umivati zobe, le da jih je pač preprosto nehala. Ni mogla priti do krtačke. Depresija jo je postavila daleč na poličko v kopalnici, potem pa pot do nje spremenila v goltajoč poligon ovir, nepremagljiv še najbolj izurjenemu specialcu.

»Obe skupaj bova morali delati,« ji je povedala zobozdravnica.
»Pripravljena sem rešiti svoje zobe,« je potrdila, četudi se je tresla od strahu.

Še vedno se je težko prisilila umiti zobe, a zdaj, ko so bili že vsi urejeni, lepi in beli kot perlice, se je nekako morala prisiliti.

»Kaj je uni dve minuti še zobe umit?« si je prigovarjala na glas. »Itak greš že lulat, nared še to. Morš, in konc. Če greš zdej nazaj v sobo, boš mogla še enkrat pridt nazaj v kopalnico in boš mogla dvakrat po hodniku. Če zdej nrdiš, pa ne boš več rabla v kopalnico.«

Še pol leta prej ne bi nič od tega pomagalo, takrat se ni mogla prisiliti, in tudi zdaj bi se včasih rada vdala pritisku mentalne teže tristotih slonov, ki so jo na posebno slabe dni težili na dno sveta. Zelo pogosto pa ji je uspelo to nemogočo utež dvigniti, se z njo sprehoditi po hodniku in v kopalnici pod njo dve minuti umivati zobe.

»Nč ti ne rab delat. Sam pejt na pregled, da boš vidu, kok hudo je,« je hotela prepričati še njega.

»Sej bojo sam rekl, da ni rešitve.«

»Na žalost je res kr daleč. Mogoče bojo mogl kej izruvat. To si pač ti zajebu, pa starši. Ampak sigurno je tud kakšn, k se ga da rešt.«

»Ne vem, no,« je bil skeptičen, čeprav se mu je zdela Niki glede vsega skupaj neobičajno optimistična.

»Tud js sm misnla, da ni šanse pr men. Ampak so se dal rešt,« je rekla z nasmeškom.