LUD Literatura

Umetnost samouprizarjanja

Semira Osmanagić: Za nagrado. Koper: KUD AAC Zrakogled, 2025

Alenka Urh

Umetnostna zgodovinarka Semira Osmanagić svoje romane izdaja brez naglice, v ritmu enakomernih in zanesljivih petletnih intervalov. Tako je njen romaneskni prvenec Tri kroge okrog hiše (Litera) izšel leta 2015, leta 2020 je sledil roman Koliko korakov naredimo, kadar stojimo (Lynx), v lanskem letu pa je luč sveta ugledalo še njeno najnovejše delo, roman Za nagrado. Vsem trem romanom je že na prvi pogled skupen relativno majhen obseg, iz česar se v kombinaciji z ležernim ustvarjalnim tempom da zaslutiti obrise avtoričinega ustvarjalnega postopka, ki primarno stavi na simultano tolmačenje domišljijskih vsebin in spontano pisanje po nareku navdiha, manj pa na obrtniško spretnost; to potezo potrdi tudi v raznih pogovorih o svojem ustvarjanju. Pisateljica je tudi bralka, kar se jasno odraža tako v njenem gibkem in slogovno izpiljenem pisanju kot tudi v večplastni medbesedilni komunikaciji z deli drugih avtorjev, s katero so pretkani njeni romani. Tudi pričujoči roman vzpostavlja pomenljive intertekstualne vezi, denimo s knjigo Moje nagrade Thomasa Bernharda, pa z deli Amosa Oza, Philipa Rotha, Enriqueja Vila-Matasa in drugimi.

Zgodba romana z dobršno mero humorja tematizira proces podeljevanja prestižne literarne nagrade skozi perspektivo petčlanske žirije, ki naj bi s svojo strokovno avtoriteto in distanco zagotavljala nepristranskost izbora. Gre za pisano druščino, ki v kontrolirani atmosferi sejne sobe poskuša ohranjati videz objektivnosti in nevtralnosti, medtem ko v vsakem od njih divja neki osebni vihar (ali vsaj viharček), ki ga poskušajo na vse pretege ukrotiti, preden bi hušknil na plano in zadal nemaren madež lošču njihovega ugleda. Skratka, člane žirije bremeni ena osnovnih človeških dilem, ki se kaže v bremenu »samouprizarjanja« oziroma nekakšne polprostovoljne estetizacije jaza, pa naj prvi vrže kamen tisti, ki ji ni v večji ali manjši meri podvržen. Člani žirije na lastni koži občutijo, kako naporno, včasih celo nevzdržno, je ohranjati skrbno spolirane družbene maske, tudi (ali še zlasti) v poklicnem kontekstu, zato ne preseneča, da stvari kdaj pa kdaj uidejo izpod nadzora, šivi se razlezejo in pokaže se njihova manj cenzurirana podoba. Ob povedanem bi v junakih kajpak zaman iskali simptome pretirane prevzetnosti, arogance ali teoretske oholosti – prej obratno, so negotovi, omahljivi in nesamozavestni, o strokovnih vprašanjih pa skorajda ne razmišljajo, po glavi jim rojijo druge, v kontekstu resnosti zadane naloge precej bolj profane zadeve. Denimo kruleča lakota, zoprna srbečica v nadlakti, neumiti zobje ali od hruške lepljivi prsti, če naštejemo le tiste najbanalnejše in nemara prav zato najbolj vsiljive, saj se jih, ko enkrat okupirajo našo pozornost, skoraj ni več mogoče otresti. »[T]elo je zahteven gospodar, ne dovoli, da mu ne ustrežeš. […] [T]udi duh je zahteven gospodar, tudi on ne spusti, kar zagrabi,« beremo v romanu. V prvem planu se torej odvija duhovita drama notranjih svetov, zunanjega dogajanja je relativno malo; člani žirije s prekinitvami čepijo v sejni sobi, kaj malega prigriznejo, razpravljajo, kdo nemara lopne koga po rami, po rokopisih se po nerodnem polije vroča čokolada, a bralci vendarle bolj kot dogajanje, umeščeno v zamejeni prostor, spremljamo časovno razpršene notranje refleksije protagonistov.

Pri tem avtorica ne izpostavlja radikalnih prelomov med skrbno negovanimi videzi in nekoliko manj urejeno resničnostjo, temveč junake predstavi v vsej življenjskosti, verjetnosti in verodostojnosti. V njihovih malih, intimnih krhkostih nimajo velike zgodbe kaj iskati: beremo denimo o razočaranju uglednega profesorja ob nezmožnosti napisati monografijo (pri čemer ni brez znane ironije, da tisti, ki presoja kakovost pisanja drugih, sam ob slehernem pisateljskem poskusu obstane pred belino praznega papirja), o negativnem odnosu prevajalke do lastne zadržanosti, o zgroženosti mladega novinarja nad lastnimi romantičnimi nagnjenji ali o nezadovoljstvu uglednega urednika z lastno neodločnostjo.

Domnevna nevtralnost žirije se tekom pripovedi postopoma razkraja, psihološki profili junakov pa v izboru nagrajenca, v nasprotju s pričakovano objektivnostjo, igrajo večjo vlogo, kot bi si katerakoli žirija upala priznati. Odločanje tako ni več stvar estetskih kriterijev, temveč ga soustvarjajo obstranski dejavniki – od banalnih telesnih stanj do širših recepcijskih ali »politično korektnih« premislekov o reprezentaciji in javni podobi komisije ter nagrade. Bodo slednjo v obliki kratkotrajnega medijskega pompa in (bržkone) objave nagrajenega rokopisa (čeprav roman tega eksplicitno ne navaja) ponovno podelili znanemu in že uveljavljenemu avtorju ali pa bodo zbrali pogum in jo podelili popolnemu neznancu, ki po vrhu vsega v svojem odlično napisanem rokopisu zbadljivo ošvrkne sámo podeljevanje nagrade? Je sprejemljivo, da med nominiranci ni nobene avtorice, čeprav je bilo med avtorji rokopisov več pisk kot piscev? Na ta način roman učinkovito razgali krhkost institucionalnih mehanizmov vrednotenja, v idejne nastavke pa avtorica vplete premisleke o lepoti v umetnosti, o stanju na literarni sceni, o hiperprodukciji in z njo povezani inflaciji kakovosti ter o drugih bolj ali manj aktualnih oziroma univerzalnih dilemah umetniškega in širšega kulturnega polja.

Žarišče tretjeosebne pripovedi se pomika od enega žiranta k drugemu, dvakrat pa naredi radikalnejši rez in prestopi v prvoosebno pripoved. Transgresija je obakrat formalno in vsebinsko utemeljena, v prvem primeru je povezana z metafikcijskim zdrsom z ene zgodbene ravni na drugo, ko ena od žirantk prebira del rokopisa s pomenljivim naslovom Za nagrado, od tod pa nato po principu neskončne regresije spolzimo še globlje v pripovedno tkivo, v prvoosebno pripoved junakinje, ki na hodniku zaloti dve precej elokventno govoreči muhi. Ta narativni vložek, ko pripoved preide v rokopis, ki je sam predmet presoje, daje romanu poseben poudarek in ironijo dvigne na novo raven, obenem pa prevprašuje mehanizme nagrajevanja in delo žirantov predstavi z veliko mero pikrega humorja. Drugi nosilec prvoosebne pripovedi je referent, ki skrbi za logistične plati postopka izbora lavreata in v pripovedi nastopa kot nekakšen komentator oziroma metakritik procesa, poleg tega je dobro (morda najbolje) seznanjen z vsemi teksti, ki so prispeli na natečaj. Kljub relativno pomembni vlogi, ki je zaupana liku referenta – od zunaj artikulirati refleksijo samega akta vrednotenja –, pa prav ta segment deluje manj organsko vpet v sicer učinkovito razvejeno, a povezano strukturo pripovedi. Zaključek se izteče v močno simbolno gesto, v kateri žiranti zaradi nezmožnosti sprejetja odločitve, s katero bi bili zadovoljni, v kovinskem vedru zažgejo tri prvouvrščene rokopise, ob tem obrednem, nemara iniciacijskem dejanju pa na Jožefovo pobudo drug pred drugim razkrijejo nekaj o sebi, česar niso dotlej priznali še nikomur. Da pa ne bi vse skupaj zdrsnilo v patetiko, zaključne tone prizemlji še zadnji pikri dialog med vpletenimi, povezan s povsem formalnimi zadregami podeljevanja nagrade: kdo je torej nagrajenec? In kako napisati utemeljitev upepeljenih besedil, ko pa so se besede spremenile v dim in jih ni mogoče spretno povzeti?

Slogovno je besedilo suvereno: pripoved s spreminjanjem fokalizacije in perspektive drsi od enega lika k drugemu ter ponuja vpogled v raznolike psihološke profile. Ta razpršenost pa ima tudi svojo ceno. Na trenutke se zdi, kot da se zgodba izmika lastnemu cilju, da pripoved nima jasne teleologije; poglavja se nizajo po principu inercije, brez očitnega napredovanja proti razrešitvi. Roman tako preveva nekakšna praznina, o kateri po drugi strani ne bi mogli reči, da ni namerna, še več, nemara predstavlja celo eno temeljnih idejnih zaledij pripovedi. V kontekstu evokacije specifične krize smisla, ki ni tuja (ali pa še sploh ni tuja) umetnostnemu polju, formalna razpršenost deluje kot odraz tematizirane izpraznjenosti, je nekakšen estetski ekvivalent eksistencialne utrujenosti kulturnega prostora.

Koncizno spremno besedo k romanu je prispeval Primož Vitez, posebno plast romana pa predstavljajo fotografije Tadeja Vaukmana, ki pripovedi ne ilustrirajo, pač pa jo prekinjajo in z njo vzpostavljajo napeto, mestoma celo protislovno razmerje. Barvne podobe, dodane knjigi, na prvi pogled delujejo kot vizualni komentar, vendar se hitro izkaže, da ne sledijo pripovedni logiki: na mizi denimo niso razprostrti rokopisi, temveč že izdane knjige in časopisni izrezki; tudi opisi in telesne drže figur nimajo opore v besedilu. Vizualni material zavestno uhaja funkciji ilustracije in vzpostavlja lastno, avtonomno narativnost. Med upodobljenimi osebami je moč prepoznati igralca Marka Mandića, čigar (delna) golota na eni od fotografij je povsem dekontekstualizirana, zato njegova pojavnost učinkuje kot distorzija, ki bralca sili k vprašanju o smislu vključitve tovrstnega gradiva. Gre za povezavo z zunajliterarnim kontekstom? Semira Osmanagić je namreč z Markom Mandićem sodelovala pri šesturni predstavi Skupaj, v kateri je ob njem nastopala tudi pravnica, plesalka in koreografinja Leja Jurišić, avtorica pa ju je spremljala s sproti nastajajočim besedilom. Ženski lik na fotografijah je po videzu sodeč bržkone omenjena plesalka, kar odpira možnost, da gre za nekakšen dokument ali odmev tega sodelovanja. Slikovno gradivo torej razpira polja pomena, ki se izmikajo enoznačni interpretaciji. Njegova funkcija ni v tem, da bi »pojasnjevalo« roman, temveč da vanj vnaša dodatno plast negotovosti: podobno kot žiranti v besedilu ne morejo utemeljiti svojih odločitev z jasnimi kriteriji, tudi bralec ne more dokončno razložiti razmerja med tekstom in sliko. V tem smislu fotografije poglabljajo osrednji občutek zdrsljivosti zgodbenega tkiva, ki ponuja pronicljivo, mestoma ironično razgaljenje literarnega polja in njegovih mehanizmov, pri čemer največjo moč besedila predstavlja prav napetost med navidezno praznino in premišljeno refleksivnostjo.

 

 

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 419.

O avtorju. Alenka Urh rada bere in piše. Največkrat piše literarne kritike in spremne besede, pogosto pa tudi opise, oglase, novičnike, nagovore in listke za trgovino. Včasih ji uspe napisati kakšno zgodbico za mlade bralce. Takrat je pravi praznik.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.