Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

Videti je bilo kot strela, a kot strela, ki se ni ugasnila, ki ni sprostila svojega bliska, ki je zadrževala svoj grom. Vse se je razsvetlilo, bilo je na ogled vsakemu, ki bi želel gledati, razkrivalo je vsakega, ki bi se želel skriti.

Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

včasih se je treba uleči med pragove / in iskati bizarne sopomenke izrabljenih / prežvečenih izrazov

nastala je zavest o tem / kako mi oči poskakujejo z atoma na atom

tam svet preteklosti, tu zgoraj balkon, dom in svet nenavadno prekinjena

Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.

david si že nekaj mesecev želi / kanarčka takšnega / kakršne prodajajo poleg pekarne

Danes sem se vnovič povzpela / v posebno ozvezdje.

derem se na deda / ki še vedno spi / čeprav svet gori, gori / gori / gori

Med nama je prvič / preteklo med telesi, / v čutnem primežu sta z lokom tvorili / sebi lastno simetrijo.

Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.

Načrt je ostati navpičen: navpičen na čas, navpičen / na smrt, navpičen kot tovariška kritika na tovariša.

otoki so počasni / je megla / ki se ne poleže

Razpredemo se po peskovniku vedno ostane nekaj peska

V odnosu vsakdo nekaj podari, običajno s tem, da nekaj zamolči.