Življenje je zmanjšana občutljivost ... Živel sem zmanjšano občutljivost in od tega netopen v mukah umiral. Bi torej moral biti srečen, da si želim, da bi otopel?

S kipečimi usti / sikaš / nekaj iščeš / v mojem razkoraku / lepiš se / kot prastaro lubje / na mrtvo drevo.

zapusti strašila papagajem / skoči na skale zlomljenih nog / zapoj besede razbitih / zapusti domače prikazni

ne vem zakaj sem pričakovala / da bo več ljudi neosamljenih da jih bo več / pograbilo za izredno možnost združevanja / da bo za praznik manj teles tavalo po mestu

da bi zaspala / v glavi stvari // da bi nosila / kožo / ki se od kože / ne loči

ne topologija sledov božjih šap / ne sprehod belih duhov skozi zeleno vas // ne češnjev les katodnega snega / ne tirnice čebel naseljenk pušče cveta

ne dohitiš ne obeležja ne mokrih zvezd, ki oproščajo samo, ko tvoje prehlajeno moledovanje zaide iz tirnic za noč ali dve – in zasije tako svetlo, kot znajo samo one. o, da bi bilo še jutri: prelaz, ki prosi za besedo ali dve o domu.

draga gospa, ne skrbite / delavci bodo počistili // krti vsak ponedeljek / pripravijo presenečenje

Namesto tal nebo z oblaki. Ves čas obkroženi z valovi glasov. Svetloba je večna samo v spominu.

Brez sledi sonca in lune – nebo se igra križce in krožce. Nekdo trosi v omrežje prepričanja, da bi razvil zakrnel voh razmreženih.

kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

Oblaki so bili podobni razvlečenim sragam smetane. Za trenutek je vstal, stopil na prehod in se ozrl naokrog. Zagledal jo je tam zadaj, slabih deset vrst za svojim sedežem. Nikoli poprej je ni videl kje drugje, čas sta si delila le v hotelskih sobah. Zazdelo se mu je nenavadno, da je ni zagledal že ob vkrcanju, in vedel je, da ne sme iskati njenega pogleda.

odšel si 18. marca 2021. tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah. tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.

črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

Morda le nisva cenila simetrije, / ki sva kdaj v hipni slasti jo spoznala; / prezirljivost lastna pa na pol razklala / telo v telesu je; ko eno bije, / drugo drugega slavi, ko v slapu lije / in se toči ona vame in vanjo jaz, / ko ji zopet padam pred obraz, / se vse konča in v naju zgnije

čokoladni sladoled // in sicer jesti ga / kar tako, z žlico iz banjice / pri odprtih vratih zamrzovalnika: / višek drznosti.

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Nepopoln vakum sva, vesolje in jaz.

Pred časom sem obiskovala delavnico kreativnega pisanja, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev s kavo polite tipkovnice. Delavnico je vodil urednik znane revije, »edinega mesečnika v državi, ki mogočno štrli iz neskončnosti slovenskega literarnega vesolja«, kot se je bil sam izrazil.