Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga.

Kako naj vem, da svet obstaja, če imam zaprte oči?

obrazi afriških mask / v skali / v drevesnem deblu / v marmornatih stebrih hodnika / v kopalničnih ploščicah // poznam jih že dolgo / od nekdaj

ezra ve, da je rov jezika širok. jaz se ne opredeljujem. tipam trebuh, čeprav je že izpraznjen. pokrajina raste iz rešetk niča.

Nič / na tej / samini / osemenitvi / v samoti / rdeča zona / slab film / tarantina / »ženska in / moški / ne moreta / seksati / po 9. uri / zvečer / izven / svoje / regije / šokantno!«

Obleci svojo novo pelerino. Jebeš oblike. Vsi smo angelčki; majhni, modri, plastični.

Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don't do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

Ne da bi te kdo kaj vprašal, si izpljunjen v kaos, ki ga nekaj časa skušaš oploditi z efemerno logiko ali vsaj s prežvečenimi aksiomi. Z malo sreče ljubiš. Prej ali slej si znova sam, tokrat brez orientacije.

Prenašam prenesene pomene nazaj na začetek. Skrijem jih pod plašč in se usedem na avtobus. Kot starke držijo cekarje s trga, tako se jih oklepam. Nakupovalni seznami so zgolj besede. Pesmi so zgolj besede. Solata je zgolj beseda.

Obe se zavedata, da je pes, ki urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju drži skupaj. Bibi sta posvojili na Leonorino željo – srednje veliko ščene, ki se je opoteklo vsakič, ko je malce premočno pomahalo s predolgim repom, je bilo najbrž že od samega začetka le še en poskus reševanja njune petletne zveze.

Na ulicah je bilo življenja le za vzorec. Našla sva se pred elegantnim lokalom v središču mesta, ki mi je bil zelo všeč in kamor sva večkrat šla na aperitiv. Tu se je tudi on počutil dobro, tu sva ob kozarcu penine ali aperol spritza vedno zgladila vse spore in pozabila, če se je prej kaj zalomilo.

V aprilu so se naši robovi vihali z vlago, pili smo, na zalogo, fatamorgano smo sipali v usta, preden bi začutili pesek, upali, da bo plesen plemenita, ker plesen bo.

Če pobegneš čez polje, te ljudje vedno najdemo. Odpremo ti svoje domove, odpremo dvorišča in TV zaslone, zarišemo te v pravljice na gozdnih jasah.

Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.«

Ta vsebina je zaščitena z geslom. Za ogled spodaj vpišite svoje geslo:

Geslo: Preberi

tudi danes / pred vrata odložim smeti // jih bo že nekdo pospravil / nekdo ki je zadolžen za to / ali pa tisti ki mu bodo šle / na živce / nekdo pač

glodam kost / ližem kri // pišem pesem / ves se tresem / ves sem trezen // poklanjam rožo / ne pa kože / in se klanjam // posedam gledam k sosedam

Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.