Ne navadi se nanj; / ne biti vajen prestola je blagoslov

Parkiram med mizami, čim bližje svoji. Igor s kiviji že razklada, že bodo šli tipi prvo kavo spit, jih že vidim, pa kakega kratkega.

Karantena je za mano, tvoj norec se jutri vrača v Ljubljano.

pripadam telesu, večjemu od svojega

izginotje morda v puščavo samot

Giacomettijeve ženske / stojijo nenaravno / pokonci / in so gole

Ne cedi se med, krvava marmelada

Totalitarna turobnost je vsota otrpnjene transcendence.

vsi ti odnosi že od nekdaj niso dovolj ker so preveliki za naša usta

Šel si do konca in zdaj misliš, da je konec.

Žerjavica / po kateri / hodiš

Visoka vročina, suh kašelj in nenadzorovano pošiljanje rdečih srčkov po WhatsAppu

Slon se ustavi ob meni. Poznam te.

nič, kar je živo, ne zdrsi v svet brez teže

Vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi.

nešto kao da sem psihopatka / sezoni graha je potekel rok pred dvema letoma / letos semena ne klijejo

bliže / ob stajati v nežnos / ti

Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

zajahala bi predmestje / in ga s sulico nabodla / na mesec

včasih rabiš / samo / delec / da ga opazuješ