michel platini ne bo nikoli niti okusil korupcije / kakršno sem zmožen proizvesti na my managerju

Seveda vzorci iz družine v tebi pustijo posledice. So nekaj, kar ti je domače in udobno. Lahko jih sicer obsojaš in poskušaš čim bolj ozavestiti, a prav daleč od njih ne boš šel.

Preprosto so zapustili gozd. / Vsa čreda se je počasi / podala proti mestu.

iz veveric bodo v pomanjšani resoluciji prišle hrušice / in slišal boš samo sosedin glas oče ti je bil lep / kot marlon brando

In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

kjerkoli obsediš te zaznamujejo le letnice lesenega trenutka

Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.

v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

nagon telesu pod vodo najprej veleva zadržati dih, dokler nivo kisika ne pade tako nizko, da telo začuti skorajšnjo smrt in, samo sebi navkljub, zajame dih

Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna

Pesem ni ogabna. Pesem ni objekt.